Dordrecht ( ), zgodovinsko znan tudi kot Dordt (še vedno pogovorno uporabljen v nizozemščini, ) ali Dort je mesto in občina na zahodu Nizozemske. Nahaja se v provinci Južna Holandija. Je peto največje mesto v provinci za Rotterdamom, Haagom, Leidnom in Zoetermeerjem, s 123.000 prebivalci (2025).
Občina pokriva celoten otok Dordrecht, ki se pogosto imenuje tudi Het Eiland van Dordt ("otok Dordt"), ki ga oblivajo reke Stari (Oude) Maas, Beneden Merwede, Novi Merwede, Hollands Diep in Dordtsche Kil. Dordrecht je največje in najpomembnejše mesto v Drechtstedenu in je tudi del Randstada, glavnega somestja na Nizozemskem.
Dordrecht je najstarejše mesto na Nizozemskem. Ima bogato zgodovino in kulturo.
Etimologija sličica|Otok Dordrecht desno|sličica|Otok Dordrecht (7) v delti Rena in Meuse Ime Dordrecht izvira iz Thuredriht (okoli leta 1120), Thuredrecht (okoli leta 1200). To naj bi pomenilo 'prehod'; ladijski kanal ali reka, skozi katero so ladje z vrvmi vlekli iz ene reke v drugo, kot tukaj med Dubbelom in Merwedejem. Nekdaj so etimologi domnevali, da pripona 'drecht' izvira iz latinskega 'trajectum', kar pomeni brod, vendar je bila ta domneva leta 1996 ovržena. Zdaj velja, da naj bi Drecht izhajal iz ' ', kar pomeni vleči, vleči ali vleka. Prebivalci Dordrechta so Dordtenaren (ednina: Dordtenaar ).
Prebivalci mesta Dordrecht svoje mesto neformalno imenujejo Dordt . V prejšnjih stoletjih je bil Dordrecht pomembno trgovsko pristanišče.
Zgodovina
Zgodnja zgodovina Mesto je nastalo ob reki Thure, sredi šotišč. Ta reka je bila rokav reke Dubbel, ki je del ogromnega deltnega kompleksa Ren-Meuse-Šelda, blizu sedanjega Bagijnhofa. Leta 1120 se Dordrecht omenja v pripombi, da je bil grof Dirk IV. grof Holandski umorjen leta 1049 blizu " Thuredrecha ". levo|sličica|200x200_pik|Pogled na Dordrecht, avtor Aelbert Cuyp Mestne pravice je Dordrechtu podelil grof Viljem I, Holandski leta 1220. To pomeni, da je mesto najstarejše v sedanji provinci Južni Holandiji. Dejansko je sicer Geertruidenberg bil mesto, ki je prvo dobilo mestne pravice v grofiji Holandiji, vendar je sedaj to mestece in občina del province Severni Brabant.
V 12. in 13. stoletju se je Dordrecht zaradi svoje strateške lege razvil v pomembno tržno mesto. V mestu se je trgovalo predvsem z vinom, lesom in žiti. Dordrecht je postal še pomembnejši, ko je leta 1299 dobil pravico do žita.
Leta 1253 je bila v Dordrechtu ustanovljena latinska šola. Še danes obstaja kot Gimnazija Johana de Witta in je najstarejša gimnazija na Nizozemskem.
18. in 19. novembra 1421 je poplava sv. Elizabete poplavila velike dele južne Nizozemske, zaradi česar je Dordrecht postal otok. Smatralo se je, da je v poplavi umrlo več kot 10.000 ljudi, vendar novejše raziskave kažejo, da je bilo žrtev verjetno manj kot 200 ljudi.
29. junija 1457 je mesto opustošil požar. Zgorele so številne stavbe vključno z Veliko cerkvijo (Grote Kerk).
Dordrechtska unija desno|sličica|Dordrecht okoli 1565, Jacob van Deventer Leta 1572, štiri leta po začetku nizozemskega upora, so se predstavniki vseh nizozemskih mest, razen Amsterdama, in vodnih beračev, ki jih je zastopal Viljem II. de la Marck, zbrali v Dordrechtu, da bi imeli Eerste Vrije Statenvergadering ("Prva skupščina svobodnih držav "), znano tudi kot Unie van Dordrecht ("Dordrechtska unija"). Ta tajni sestanek, ki ga je sklicalo mesto Dordrecht, je bil uporniško dejanje, saj je le kralj Filip II. ali njegov štatholder, takrat vojvoda Alba, lahko sklical sestanek Stanov Holandije.
Zbor velja za prvi pomemben korak k svobodni in neodvisni Nizozemski republiki. Drugi pomembni zbori, kot sta Bruseljska unija (1577) in Utrechtska unija (1579), so utrli pot uradni neodvisnosti Nizozemske republike, razglašeni z Zakonom o abjuraciji leta 1581.
Dordrechtska unija je zasedala v avguštinskem samostanu, ki se danes imenuje preprosto het Hof ("Dvor"). Prostor, v katerem je potekal sestanek, se imenuje de Statenzaal ("Stanovska dvorana") in ima vitraž, na katerem so vidni grbi dvanajstih mest, ki so bila prisotna na sestanku.
Dordrechtska sinoda
sličica|Sinoda 1618/19 Od 13. novembra 1618 do 9. maja 1619 je v Dordrechtu potekal pomemben zbor nizozemske reformirane cerkve, imenovan Dordrechtska sinoda. Sinoda je poskušala in uspela rešiti teološke razlike v mnenjih med osrednjimi načeli kalvinizma in novo miselno šolo znotraj nizozemske reformirane cerkve, znano kot arminianizem, poimenovano po svojem duhovnem vodji Jakobu Arminiju. Arminijevi privrženci so bili splošno znani tudi kot remonstranti, po petih členih remonstrance iz leta 1610, ki so opisali njihova nestrinjanja z uradno doktrino cerkve. Nasprotovali so jim kontraremonstranti ali gomaristi, ki jih je vodil nizozemski teolog Franciscus Gomarus.
Med dvanajstletnim premirjem se je ta v bistvu zgolj teološki konflikt med različnimi frakcijami cerkve v praksi prelil v politiko, razdelil družbo po ideoloških linijah. Teološki spor je ogrozil obstoj mlade republike, saj jo je vedno znova pripeljal na rob državljanske vojne.
Sinode so se udeležili delegati gomarističnih nizozemskih cerkva. Prišli pa so tudi predstavniki reformiranih cerkva iz Nemčije, Švice in Anglije. Čeprav je bilo prvotno mišljeno, da bi sinoda dosegla soglasje o doktrini predestinacije med vsemi reformiranimi cerkvami, se je ta nizozemska sinoda v praksi ukvarjala predvsem s težavami, s katerimi se je soočala nizozemska reformirana cerkev .
Sinoda je najprej obravnavala nov nizozemski prevod Biblije, katekizem in cenzuro knjig. Sinoda je nato pozvala predstavnike protestantov, naj izrazijo svoja prepričanja. Remonstranti niso sprejeli pravil, ki jih je določila sinoda, in so bili sčasoma izključeni iz cerkve.
Sinoda je nato preučila teologijo Remonstrantov in razglasila, da je v nasprotju s Svetim pismom. Predstavljeni so bili Dortski kanoni; v petih razdelkih so podrobno obravnavali zmote remonstrantov, ki so bile zavrnjene, in doktrine, ki so bile potrjene. Potrjene doktrine so bile, da predestinacija ni pogojena z vero; da Kristus ni umrl za vse; popolna pokvarjenost človeka; neustavljiva Božja milost; in nemožnost padca iz milosti. Ti Dortski kanoni, skupaj z belgijsko veroizpovedjo in heidelberškim katekizmom, ostajajo teološka osnova reformiranih cerkva na Nizozemskem.
Po sinodi je bilo dvesto remonstrantskih ministrantov odstavljenih s svojih položajev, od tega osemdeset izgnanih. Politični voditelji remonstrantskega gibanja so bili aretirani, eden od njih pa je bil 14. maja 1619 obglavljen. Šele po smrti princa Mavricija leta 1625 se je preganjanje remonstrantov končalo.
Zmanjševanje gospodarskega pomena Med osemdesetletno vojno so bili trgovci iz Dordrechta vpleteni v prevzem nadzora in ustanovitev plantaž sladkornega trsa v Zahodni Indiji. Konec 17. stoletja je to omogočilo vzpostavitev industrije rafiniranja sladkorja v Dordrechtu. Ta je cvetela v 18. stoletju, ko je imel Dordrecht 16 rafinerij sladkorja, v primerjavi s 120 v Amsterdamu in 40 v Rotterdamu. Dordrecht ima še vedno nekaj stavb, namensko zasnovanih kot rafinerija sladkorja, npr. impozantna rafinerija sladkorja Stokholm.
Gospodarski pomen Dordrechta je v 18. stoletju začel upadati, Rotterdam pa je postal glavno mesto v regiji.
Gibanje domoljubov Od leta 1780 do 1787 je v Dordrechtu domovala frakcija domoljubov, kateri cilj je bil odpraviti dedni položaj štatholderja, ki ga je imela rodbina Oranje-Nassau.
V Kraljevini Nizozemski (1815–2023) sličica|Zemljevid Dordrechta iz leta 1858 V francoskem obdobju (1795–1813) je imel Dordrecht še vedno spodobno morsko pristanišče, ki je bilo za oceanske ladje lažje dostopno kot rotterdamsko. To se je spremenilo leta 1829, ko je bil odprt Voorneški prekop. Medtem so dobički od trgovine z Nizozemsko Vzhodno Indijo verjetno prikrili dejstvo, da je Dordrecht izgubljal pomorsko konkurenco z Rotterdamom. Konec Dordrechta kot prvovrstnega morskega pristanišča je nastopil, ko je Nieuwe Waterweg leta 1883 postal popolnoma uporaben V primerjavi z Dordrechtom je Rotterdam leta 1875 po Renu v Nemčijo poslal približno štirikrat več tovora. Leta 1895 je bilo to 30-krat več, leta 1910 pa približno 200-krat. V absolutnih številkah se je tovor iz Dordrechta zmanjšal za več kot 50 %.
V začetku 19. stoletja je bil Dordrecht pomembno središče ladjedelništva. Bil je tudi središče nizozemskega trga z lesom. Ker je bilo manjše mesto, so bile plače nižje kot v Amsterdamu in Rotterdamu. Zaradi tega so številne ladijske družbe, ki so plule v Vzhodno Indijo za Nizozemsko trgovsko družbo (NTS), dale svoje ladje zgraditi v Dordrechtu. Ladjedelnice in ladijske družbe iz Dordrechta so imele korist od te politike NTS. Od približno leta 1850 do 1876 je NTS postopoma prenehala ščititi nizozemsko ladijski promet.
Tradicionalna industrija rafiniranja (trsnega) sladkorja v Dordrechtu ni preživela industrijske revolucije. To je nadomestila s proizvodnjo iz druge surovine, ko je leta 1861 začela delovati tovarna sladkorja Dordrecht kot druga moderna tovarna sladkorne pese na Nizozemskem.
Skozi stoletja je imel Dordrecht ključno vlogo pri obrambi Nizozemske. V 20. stoletju je gostil vojaško divizijo. Med mobilizacijo avgusta 1939 sta bila v Dordrecht poslana pehota in topništvo, da bi branila otok. Ko so Nemci 10. maja 1940 napadli Nizozemsko, so se nemški padalci izkrcali v Dordrechtu. Po kratkotrajnih bojih so zavzeli mostova Dordrecht-Moerdijk in Dordrecht-Zwijndrecht. Številne stavbe v Dordrechtu so bile uničene. Proti koncu druge svetovne vojne, pozimi 1944–45, se je Dordrecht z okolico znašel na mejni črti med vojskama. Meja med okupiranimi in osvobojenimi območji je potekala vzdolž Hollands Diep. Dordrecht je dokončno osvobodila kanadska vojska.
Leta 1970 sta bili občina Dubbeldam (takrat s približno 10.000 prebivalci) in južni del občine Sliedrecht priključeni v Dordrecht, s čimer je otok Dordrecht postal ena občina. sličica|200x200_pik|Načrt Dordrechta iz leta 1868
Demografija
Leta 2021 je bilo približno 19,35 % prebivalstva Dordrechta nezahodnega porekla. Med letoma 2005 in 2008 se to število ni spremenilo. Neavtohtono prebivalstvo sestavljajo večinoma mladi, medtem ko se je avtohtono prebivalstvo začelo starati. V Dordrechtu živi več kot šest tisoč Turkov, od katerih jih mnogi izvirajo iz Kayapınarja.
Prebivalstvo Dordrechta je bilo po podatkih Socialnega geografskega urada Dordrecht v letih 2005 in 2008 sestavljeno iz naslednjih etničnih skupin: Kerngegevens Dordrecht 1.1.2008 , Onderzoekcentrum Dordrecht, opgehaald 21 okotober 2009 +Prebivalstvo Dordrechta Etnična skupina 01-01-2005 01-01-2008 Domači nizozemski 86.594 86.611 Zahodni tujec 11.610 11.580 Turki 6.113 6.326 Maročani 2.521 2.611 Surinamski 2.759 2.796 Nizozemski Antili 3.199 3.037 Drugi nezahodni tujec 6.528 5.226 Skupaj 119.324 118.187
Kultura sličica|Dordrecht, Edmond De Schampheleer, 1873 Zaradi svoje dolge in pomembne vloge v nizozemski zgodovini ima Dordrecht bogato kulturo. V srednjeveškem mestnem jedru se nahaja več kot 950 spomenikov. Mesto ima na relativno majhnem območju tudi sedem zgodovinskih cerkva in šest muzejev ter vsako leto gosti številne festivale in dogodke.
Zanimivosti sličica|250x250_pik|Velika cerkev (Grote Kerk) in eden od mnogih kanalov (Novo pristanišče)
Cerkev Onze-Lieve-Vrouwe-Kerk ('Cerkev Naše drage Gospe') ali preprosto Grote Kerk ('Velika cerkev') je bila zgrajena med letoma 1285 in 1470. V 65-metrskem stolpu je kariljon s 67 zvonovi, vključno z enim, ki tehta 9830 kilogramov, zaradi česar je to najtežji zvon na Nizozemskem. Augustijnenkerk ('cerkev avgustincev') je bila zgrajena okoli leta 1293 in je trenutno v lasti nizozemske reformirane cerkve. Cerkev vključuje avguštinski samostan het Hof ('Dvor'), ki je bil zgrajen leta 1275 in je bil prizorišče prve skupščine svobodnih stanov. Nieuwkerk ('Nova cerkev') ali cerkev sv. Nikolaja je bila zgrajena leta 1175 in je, ironično glede na njeno ime, najstarejša stavba v Dordrechtu.