Ivan Ungnad III., baron Ženeški, tudi Janez Ungnad III., baron Ženeški (nemško Hans III. Ungnad von Weißenwolff ali baron Sovneški), avstrijski, državnik, vojaški poveljnik, plemič, tiskar in založnik * 19. november 1493, Koroška † 27. december 1564, grad Winteritz (Vintířov), Češka.
Bil je izkušen vojaški poveljnik v 37-letni cesarski službi, kjer je varoval avstrijske meje in organiziral obrambo Vojne krajine pred turškimi napadi. Prizadeval se je tudi za izobraževanje in širjenje Božje besede v domačem jeziku. Prav tako je utrdil je temelje slovenske reformacije in korenito vplivale na kulturni razvoj Slovencev.
Življenje Ungnad je bil od leta 1530 guverner Štajerske, regije, kjer se je širila reformacija, ki jo je začel Martin Luther; hkrati je postal celjski vicedom. Leta 1532 je uspešno vodil svoje čete v bitki proti Turkom. Od leta 1540 je bil vrhovni poljski stotnik na ozemlju današnje Slovenije in osrednje Hrvaške, opravljal pa je tudi druge politične funkcije. Na primer, od leta 1542 do 1544 je bil guverner (Statthalter) (enakovreden guvernerju Landeshauptmann) avstrijske nadvojvodine pod reko Enns.
Leta 1543 se je javno izrekel za protestanta, čeprav je že prej podpiral protestantske pridigarje, izgnal frančiškane iz Samobora in podpisal praško peticijo za versko svobodo. Potem ko se je neuspešno pritožil pri svetorimskem cesarju Ferdinandu I. za versko svobodo, je leta 1556 odstopil s svojega položaja. Sprva je odšel v Wittenberg, kjer je spoznal Philippa Melanchthona.
Po odpovedi iz državnih služb in, ko je prepustil upravljanje posesti svojima najstarejšima sinovoma je leta 1556 odšel v današnjo Nemčijo, živel v Wittenbergu in se zadrževal v Urachu, kjer je postal sodelavec vojvode Krištofa, ki mu je tudi dodelil rezidenco v Urachu. Bil je v intenzivnih stikih s Philippom Melanchtonom. Prejemal je plačo in posest za svoj dvor. Leta 1560 se je nanj obrnil slovenski reformator Primož Trubar, ki ga je morda že poznal iz Celja, a je takrat živel v Kemptnu, s prošnjo za finančno podporo za objavo hrvaškega prevoda Nove zaveze. Ungnad je bil nad projektom tako navdušen, da je v Urach poklical Stephana Consula (ki je prevod končal skupaj z Antonom Dalmatinom). Med letoma 1561 in 1564 (1562/63 ?) ustanovil Uraški biblični inštitut ali zavod in tiskarno v slovenskih (vindskih), hrvaških in ciriličnih jezikih (Windische, chrabatische und cirulische Thrukerey) za tiskanje protestantskih knjig v slovenščini, hrvaščini in italijanščini ter v cirilski, glagolični in latinični pisavi. Tam sta bila leta 1562/63 natisnjena Augsburška veroizpoved, ki jo je prevedel in uredil Primož Trubar, ter hrvaški prevod Nove zaveze, ki sta ga natisnila Stephan Consul in Anton Dalmatin, vsak v dveh različicah (v glagolici in cirilici). Knjiga, na kateri je temeljila protestantska vera, je bila prepovedana. Vsakogar, ki so ga ujeli z Luthrovo Biblijo, so čakali zaporna kazen ali izgon. Trgovci z živino, trgovci in furmani so "vroč tovor" – Biblije, pesmi in molitvenike – tihotapili po ozkih poteh v najbolj oddaljena habsburška ozemlja. Prevažalih so jih v skritih zabojih oz. sodih preko Alp, pogosto z lažnimi oznakami, da bi se izognile cenzuri. Knjige so bile namenjene tudi distribuciji med muslimani v Turčiji, kot sta upala Ungnad in Trubar; načrtovani so bili celo turški prevodi.Werner_Raupp (Hrsg.): Mission in Quellentexten, 1990 (w.o., Quellen), S. 49. Cvetoče podjetje, ki je izdalo najmanj 37 različnih del, je po njegovi smrti kmalu propadlo – tudi zaradi sporov med sodelavci. Ungnad je bil glavni mecén in zaščitnik P. Trubarja, ki ga je podpiral pri prevajanju in tiskanju verskih knjig.Štih, Vodopivec, Vidmar (2025), str. 106-107 S finančno pomočjo in organizacijo tiskarne v Urachu, je omogočil izid prvih slovenskih protestantskih knjig ter neposredno prispeval k razvoju slovenskega knjižnega jezika.
Ivan Ungnad je umrl 27. decembra 1564 med obiskom svoje sestre, grofice Elisabeth Schlick († 1575), ki je živela na Češkem; pokopan je bil v kolegialni cerkvi v Tübingenu.
Družina Ivan III. Ungnad je bil sin Hansa II. Ungnada von Weißenwolffa, barona Sonneškega iz Waldensteina (1472–ok. 1520)Ein Vorfahr u. a. von Kaiser Wilhelm II, Königin Beatrix der Niederlande. in Margarethe Lochner von Liebenfels (ok. 1475–po 1516) in vnuk (Johanna I.) Christopha Ungnada von Weissenwolfa, okrnjen z Sonnegg leta 1442 († 1490)Poznogotski nagrobnik iz rdečega marmorja v župnijski cerkvi Marijinega vnebovzetja v Dobrla vasi pri Velikovcu na Koroškem. in Anna Catharina von Fraunberg zu Haag (ok. 1440–po 1482).
Leta 1525 se je poročil z Ano Marijo Freiin von Thurn auf Friedrichstein (ok. 1500–1555), s katero je imel menda 20 sinov in 4 hčere, od katerih so odrasli: Ludvik (1526–1584, visoki oskrbnik), Krištof († 1587; od leta 1567 poročen z Anno Losonczi, gospodarico Bálinta Balasse, hrvaški ban 1576–1583), Karl († 1599), Simeon (ok. 1530–1605), Ehrenreich (Ernreich) († 1598), Judita Elizabeta († 1572) (poročena od leta 1548 z Juanom de Hoyosom), Margareta († 1572) in Helena.
Leta 1555 se je Ungnad v Barbyju poročil z Magdaleno, grofico Barby in Mülingen (1530–1565), nekdanjo redovnico iz Werdna; bila je mati njegovih sinov Wolfa (okoli 1565–1594) in Hansa Georga (okoli 1562–1583).
Ungnad je bil v sorodu s Petrom II. Erdődyjem (1504–1567), ki je bil hrvaški ban od leta 1557 do 1567, drug drugega sta nagovarjala kot svat.Ded Petra II. Erdõdyja, Miklós (Nikolaus) Bakocz Erdõdy († pred 1495), je bil poročen z Marijo Ungnad.
Glej tudi
Protestantizem na Slovenskem
Sklici
Viri in literatura
Constantin von Wurzbach: Ungnad, Johann (III.) (Hans). In: Biographisches Lexikon des Kaiserthums Oesterreich. 54. Theil. Kaiserlich-königliche Hof- und Staatsdruckerei, Wien 1886, S. 182 f. (Digitalisat).
Deutsche Biographische Enzyklopädie, Band 10, ISBN 3-598-23170-9. Heinz Dopsch: Ungnad, Hans III., in: Biographisches Lexikon zur Geschichte Südosteuropas. Bd. 4. München 1981, S. 367–369.
Rolf Vorndran, Kurzer Überblick über die Drucke der Südslawischen Bibelanstalt in Urach, in: Gutenberg-Jahrbuch, 1976, S. 291–297. Ernst Benz: Hans von Ungnad und die Reformation unter den Südslawen, in: Zeitschrift für Kirchengeschichte. Jg. 58.1939, S. 387–475. Bernhard Hans Zimmermann, Hans Ungnad, Freiherr von Sonneck, als Förderer reformatorischer Bestrebungen bei den Südslawen, in: Südostdeutsche Forschungen, Jg. 2.1937, S. 36–58. Bernd Zimmermann, Landeshauptmann Hans Ungnad von Sonnegg (1493–1564). Ein Beitrag zu seiner Biographie, in: Gerhard Pferschy (Hrsg.): Siedlung, Macht und Wirtschaft. Festschrift für Fritz Posch. Graz 1981, S. 203–216. Bernd Zimmermann, Türkenheld und Glaubensstreiter. Hans Ungnad, Freiherr von Sonnegg, in: Glaube und Heimat. Evangelischer Kalender für Österreich. 36. Jg. 1982, S. 77–81. Bernd Zimmermann, Hans Ungnads Beziehungen zu Reformatoren und Theologen, in: Jahrbuch für die Geschichte des Protestantismus in Österreich, Jg. 102/103 (1986/1987), S. 179–191.
Lorenz Heiligensetzer/Isabel Trueb/Martin Möhle/Ueli Dill (Hrsg.): Treffenliche schöne Biecher Hans Ungnads Büchergeschenk und die Universitätsbibliothek Basel im 16. Jhdt. Basel 2005. Johannes Voigt: Briefwechsel des Hans Ungnad Freiherrn von Sonnecks mit dem Herzog Albrecht von Preussen. (Aus dem XX. Bande des von der kais. Akademie der Wissenschaften herausgegebenen Archivs für Kunde österreichischer Geschichtsquellen) Wien, 1858. Matthaeus Dresser: Ungnadische Chronica, darinnen der Herren Ungnaden Ankunft und Ausbreitung und ritterliche Thaten verzeichnet werden von 1147 an bis 1601. Leipzig 1602 (Online und als PDF 30 MB). Hans-Joachim Böttcher: Die Türkenkriege im Spiegel sächsischer Biographien. Gabriele Schäfer Verlag, Herne 2019, ISBN 978-3-944487-63-2, S. 48, 56. Michael Knüppel: Hans Ungnad zu Sonneck. In: Biographisch-Bibliographisches Kirchenlexikon (BBKL). Band 44, Bautz, Nordhausen 2022, ISBN 978-3-95948-556-2, Sp. 1363–1374 Werner Raupp (ur.): Misijon v izvornih besedilih. Zgodovina nemškega evangeličanskega misijona od reformacije do svetovne misijonarske konference Edinburgh 1910. Erlangen/Bad Liebenzell 1990 ( ISBN 3-87214-238-0 / 3-88002-424-3), str. 49–50 (a) Primož Trubar: Predgovor z dne 12. januarja 1562 k: Prva polovica Nove zaveze. Tübingen 1562 [glagolica], str. cij-ciij; b) Hans III. Mladi von Weißenwolff: Okrožnica nemškim volilnim knezom in knezom z dne 14. septembra 1561, izvirnik v: Univerzitetni arhiv Tübingen)
Kategorija:Umrli leta 1564 Kategorija:Rojeni leta 1493 Kategorija:Deželni glavarji Štajerske Kategorija:Slovenski protestanti