Poloneza je pripovedno delo Žarka Petana, ki je bilo leta 1991 izdano pri založbi Delo v okviru časopisnih edicij KIH (Križanke in humor). Roman obsega 68 strani in je razdeljen na šest poglavij: Uvod, Grande valse, Nokturno, Krakovjak, Mazurek, Poloneza (Petan 1991). Vsebina Uvod Na potniškem letalu Lota iz Stockholma v Varšavo spoznamo osrednjega lika Bora Petroviča, ki se uči poljščine. On je Črnogorec, rojen v Babljaku, star 47 let, po poklicu pa je slikar. Pred sedmimi leti se je poročil s Švedinjo Sigrun, a v zakonu zaradi raznih nekompatibilnosti ni bil srečen, saj je za ženo vzel svoje popolno nasprotje. Hotela je, da je vse, kot si ona želi in da ji Boro pri tem kloni. Bila je vegetarijanka, medtem ko je bil on mesojed. Njen nordijski direkten in hladen način komunikacije se je močno razlikoval od njegovega bolj posrednega ter toplejšega jugoslovanskega načina. Privlačila pa ga je, s tem da se mu v postelji ni tako preprosto predala kot ostale. To žal ni bilo dovolj za srečen zakon, ki je kazal na propad že od samega začetka. Sigrun ga je že po pol leta znanstva impulzivno zasnubila in Boro je, kljub temu da se ni zares želel poročiti z njo, rekel da. Po dveh letih zakona se jima je rodila tudi hči Brigitte oziroma Boro jo je rajši klical Borka. Tudi njun način vzgoje se ni skladal. Sigrun je bila pristašinja špartanske vzgoje, Bora pa je skrbelo, da bo Borka postala le še ena ledena gora kot njena mati. Njun zakon se je dokončno končal, ko je Boro ugotovil, da ga Sigrun vara z raznimi moškimi s službe. Sicer je tudi on sam dostikrat »skakal čez plot« v zakonu, a je bilo to drugače, saj je on le dokazoval svoj moški čar. Oba sta se odločila za ločitev, krivdo pa je prevzel Boro. Hčer je lahko videl le dvakrat na mesec, a to ni trajalo dolgo, saj sta se preveč odtujila (Petan 1991: 3–10).

Na letališču v Varšavi ga počaka njegov prijatelj Rado, ki je videl, kako otožen je bil Boro po ločitvi, in mu je želel poiskati novo ženo. Z Borovim dovoljenjem je tako objavil oglas v časopis in nanj dobil ogromno odzivov. Z Borom pregledujeta slike dober del dneva, da naredita selekcijo štirih najlepših žensk, ki bi jih Boro povabil na zmenek. To so Halina, Renata, Roza in Barbara (Petan 1991: 10–15).

Grande valse Boro pokliče Halino, ki je prva ženska na njegovem seznamu, in jo povabi na zmenek. Že na prvi pogled se mu zdi privlačna, a malce zadržana. Oceni jo tudi za par let starejšo, kot se izdaja. V pogovoru ugotovi, da ima plemenite sorodnike, ki so zaradi nove oblasti izgubili veliko premoženja. Pove tudi, da je doštudirala francoščino in goji veliko zanimanje za poljsko književnost, poljsko glasbo in poljsko zgodovino. Boro se po spodrsljaju glede neke Chopinove skladbe izogiba pogovora o teh temah, da ne bi izpadel kot preprostež. Po prvem zmenku se poskusi povabiti k njej domov, a ga Halina zavrne. Prvič se poljubita šele po tretjem zmenku, kar je za Bora premalo in prepozno, zato z Radetom skujeta načrt, kako jo bosta spravila v posteljo. Boro izgine za nekaj dni, kar spravi Halino v skrbi in povpraša Radeta, ki ji pove, da je Boro zapustil državo brez sledi. Po treh dneh ocenita, da je dovolj, in Rade Halini sporoči, da se je Boro vrnil. Ona ga poišče in ga povabi k sebi domov. Tam se Boru popolnoma preda. Dolgo in strastno se ljubita, ko se Halina začne jokati od sreče, kar pa se hitro spremeni v izbruh travm in potlačenih čustev. Pove, da ni resnično stara 27 let, ampak 34 let, da je zavozila svoje življenje, da ne zaupa moškim, da ima premajhno plačo itd. Boru se sicer malce zasmili, a se mu po tej intimni osebni izpovedi ne zdi več privlačna. Halina konča svoj izbruh s tem, da ga vpraša, ali bi se poročil z njo. Boro ovinkari, a ji na koncu pove, da je šele prva ženska z oglasa, ki jo je srečal, in mora dati priložnost tudi drugim. Ona pobesni, a ko vidi, da odhaja, ga poskuša na različne načine zadržati brez uspeha (Petan 1991: 16–30).

Nokturno Boro se znajde na ulici pred stanovanjem sredi noči. Želi si pijače, a ne ve, kam bi šel. V Stockholmu bi v takem primeru obiskal pornografski teater, ki pa ga žal v Varšavi ni našel. Odpravi se v Hotel Evropejski na pijačo, kjer se mu pridruži animirdame Goša. Ta poskuša vzpostaviti pogovor, a je Boro preveč ponižan za pogovor. Reče ji, naj mu pove žalostno zgodbo. Goša mu pove, da ji je v resnici ime Malgorzata, in da je še ne dolgo nazaj bila le navadna prostitutka, danes pa je animirdame in si lahko izbira, s kom bo spala. Pripoveduje, da je že njena mati sledila tej karierni poti, ona sama pa se je izobrazila, a je hitro spoznala, da lahko v modernem svetu ženska napreduje le tako, da spi z nadrejenimi. Naredila je napako, ko je spala z generalnim direktorjem, ki pa je že spal s svojo tajnico. Ta je šefu postavila ultimat, da je v postelji prostora le za eno ljubico (poleg seveda direktorjeve žene). Gošo so odpustili in poskrbeli, da nikjer več ne more najti zaposlitve. Preživljati se začne s priložnostnimi deli kot kličipunca v hotelu. Neko noč je šla v sobo napačne stranke, ki jo je ta obtožila tatvine, in Goša je šest mesecev odsedela v zaporu. Ko konča zgodbo, mu pove, da lahko samo zanj zniža svojo ceno na 100 €, a Boro zavrne. Ponudi mu še, da spi z njim zastonj, kar Boro tudi odkloni (Petan 1991: 30–33).

Krakovjak Naslednje jutro se odpravi v Krakov, kjer se namerava sestati z le 19-letno Renato. Ni prepričan, ali je dekle na Poljskem polnoletno z 18. ali z 21. letom. Renato sreča v pivnici, ki je samo za člane neke organizacije, zato mora fantu na vhodu povedati, da išče Renato. Ta pa ga usmeri do nje. V pivnici vsi vnemo debatirajo o poljski situaciji in ignorirajo Borota, zato spije sedem kozarcev vodke. Zjutraj se zbudi v hotelski sobi z vonjem Renate v zraku. Ta ga še isti dan obišče in povabi s seboj na protest v cerkev, ki ga organizirajo člani organizacije Solidarnost. Borotu je Renata všeč, ko zagreto pridiga o svojih političnih prepričanjih, a ga moti, saj se ta njena zagretost ne odraža v seksu. Vpraša jo, ali bi se poročila z njim, a ona ga zavrne, saj jo je organizacija poslala, da odgovori na njegov oglas. Mislili so, da bi ga lahko uporabili za nekakšno politično akcijo, a je bila pred kratkim preklicana in ga niso potrebovali več. Skupaj obiščeta Auschwitz/Oświęcim, kjer Boro prepriča Renato, da mu nekdo sledi. Tega zasledovalca videva povsod, čeprav se Renati zdi vsakič popolnoma drugačen. Renata celo povpraša organizacijo, ali vedo kaj o zasledovalcih, a nič. Z izgovorom, da kupuje uro za znanca, obiščeta boljši trg Tandenta, kjer Boro vidi nekoga, ki bi lahko bil videti kot zasledovalec. Ga ogovori in sprovocira tako, da odide. Renata to vidi in misli, da je ta gospod oz. zasledovalec nekaj povedal Boru. Ta ji do hotelske sobe ne želi povedati nič. Tam pa ji prizna, da je zasledovalec v bistvu njun sodelavec v organizaciji in da je njegova zveza med Stockholmom in Gdanskom. Renato prosi, da tega ne pove nikomur, saj bi ogrozila pomembno akcijo. Ona mu obljubi, da ne bo, in se začneta strastno ljubiti pozno v noč. Boro zjutraj spakira in pusti sporočilo, da mora oditi zaradi tajne akcije in da jo večno ljubi. Odide v Zakopane (Petan 1991: 33–48).

Mazurek V Zakopanah obišče Rozo, tretjo žensko na seznamu. Pozvoni na njena vrata in odpre mu debela ženska, ki jo opiše kot čarovnica in se izdaja za Rozo. Ko ga ta prepozna, se hitro skrije in očedi. V pogovoru ugotovi, da je njeno pravo ime Ruža, da je Bosanka in da je ločena. Poročena je bila s poljskim glasbenikom Jackom, ki ga je pri 17 letih spoznala na plesu v Dalmaciji. Kljub protestu staršev se poročita v upanju, da bo Jacke študiral na Dunaju, a Ruža prej zanosi. Preselita se k njegovim staršem v Zakopane. Sina Ruža poimenuje Esad, kar je povod za hud spor z Jackovo materjo, ki ju prisili, da morata izseliti v podnajemniško sobo. Jacke ne igra več v znanem bendu, le še po manj dobičkonosnih orkestrih, s katerimi hodi na veliko turnej. Zaradi ločenega življenja se kmalu tudi ločita. Zdaj ima Ruža svojo hišo, njen sin pa študira v tujini. Bora navduši s svojim izjemnim kuhanjem in pa mu pove, da znajo poljski moški bolje častiti ženske, medtem ko jih jugoslovanski moški zanemarjajo, a so boljši zapeljivci in ljubimci. Pove mu tudi, da je oglas poslala, da bi ji lahko on pomagal s poslom prodajanja starin čez mejo. Lahko bi prodajal v Stockholmu, a Boro ni prepričan. Vpraša jo po sliki, ki jo je poslala za oglas, in mu pove, da je to slika nje, ko je bila le slabih deset let mlajša. Očita mu, da daje toliko na lepoto, kajti lepota zbledi. Trdi, da so lepe ženske slabe ljubimke, medtem ko se grde ženske zaradi svojega kompleksa manjvrednosti bolj trudijo zadovoljiti moške. Boro razume namigovanje, a se ne da prepričati takoj. Ko opisuje, kako bi ga znala strastno ljubiti, mu postane všeč in se ji vda. Njen objem ji je všeč, a se zaveda, da je to spet le nekaj začasnega. Razmišlja, da bi se lahko ustalil. Vanjo ni zaljubljen, a živi spokojno, medtem ko ta skrbi zanj. Pomisli, da je Ruža dobra življenjska družica, a takrat jo obišče Jacke in ostane z njima. Spi na kavču in Boru dela napoto. Ruži želi postaviti ultimat, a se ne da. Želi ugotoviti, kaj se počneta, ko njega ni, in si zato izmisli, da mora za en dan v Krakov, a se ponoči vrne in ju zasači v postelji. Ugotovi, da Jacke ni njen bivši mož Jacke, ampak je to njen priložnostni prijatelj Jacke (Petan 1991: 48–60).

Poloneza Ostala mu je le še ena ženska – Barbara. Malce se boji njene slike in jo je zato tudi pustil za na konec. Barbari napiše pismo kot povabilo na zmenek. Srečata se v recepciji hotela in se hitro dobro ujameta. Zdi se mu zelo duhovita in lepa. Hitro pa ugotovi, da ona ni Barbara, s katero bi se moral dobiti, ampak je druga Barbara, ki bi se morala sestati z nekim profesorjem Steinerjem, da ga bo lahko spremljala na strokovnem simpoziju. Odkrito ji pove, da se je zmotila, a da bi še vedno rad kosil z njo. Barbara poskusi poiskati pravega profesorja in ugotovi, da je bil njegov let odpovedan in da pride šele naslednji dan. Tako privoli v kosilo z Borom, ki pa jo povabi še na nadaljnja kosila. Ko Barbara konča s spremljanjem profesorja na simpoziju, se z Borom začneta dobivati in se zaljubita. Boro ji popolnoma zaupa, do nje čuti brezmejno poželenje in ji pove, da jo ljubi. Skupaj odideta na taborjenje ob Mazurskih jezerih, kjer se tudi dokončno popolnoma zaljubita. Boro, navdihnjen z Barbarino lepoto, spet pridobi navdih za slikanje, ki ga je ob Sigrun izgubil. Odločita se, da se bosta poročila in ostala na Poljskem, ker je edina prava dežela zanju. Boro pravi, da je njegovo popotovanje končano in da je prišel domov (Petan 1991: 60–68).

Recepcija »Izjemno žanrsko pisanost Petanovega leposlovja kaže tudi novela Poloneza. Glede na to, da je novela izšla v okviru časopisnih edicij (KIH = Križanke in humor), jo nedvomno lahko uvrstimo v t. i. lahko ali zabavno književnost z ljubezensko tematiko. Dogajanje novele poteka največ na Poljskem, zato je naslov Poloneza zelo primeren; Poloneza pa je obenem še naslov zadnjega, odločilnega poglavja. Zanimivo je,'da sta po glasbenih oblikah naslovljeni tudi dve znani poljski komediji: Gombrowiczeva Opereta in Mro[ż]kov Tango!« (Lah 1994: 113)

»Najprej kolportažno povest Poloneza (1991, v zbirki ›Kih romanov‹), pripovedujočo o črnogorskem slikarju, ki se mu v švedskem zdomstvu podre zakon in se skuša potem s pomočjo časopisnega oglasa ponovno oženiti na Poljskem; tam se srečuje z različnimi ženskami, obenem pa s precejšnjo pozornostjo tudi s poljsko vsakdanjostjo tik pred zlomom komunističnega sistema, vse dokler se na koncu ›zares‹ ne zaljubi in sklene, da se ne bo več vračal na bogati, a ›človeško‹ razpuščeni Zahod...« (Inkret 1994: 119)

Sklici

Andrijan Lah. Proza, aforizmi in poezija. Dokumenti Slovenskega gledališkega in filmskega muzeja 30/62–63 (1994). 107–115.

Andrej Inkret. Proza, aforizmi. Dokumenti Slovenskega gledališkega in filmskega muzeja 30/62–63 (1994). 117–121.