Bazilika Saint-Urbain de Troyes (bazilika svetega Urbana Troyeškega), prej Église Saint-Urbain, je ogromna srednjeveška cerkev v mestu Troyes v Franciji. Bila je kolegijska cerkev, ki jo je leta 1262 obdaril papež Urban IV. Je klasičen primer gotske arhitekture poznega 13. stoletja. Graditelji so naleteli na odpor nun bližnje opatije, ki so med gradnjo povzročile precejšnjo škodo. Velik del stavbe je bil zgrajen v 13. stoletju, nekateri vitraži pa izvirajo iz tega obdobja, vendar je bila dokončanje cerkve zaradi vojne ali pomanjkanja sredstev odloženo za več let. Kipi vključujejo odlične primere troyeške šole iz 16. stoletja. Obokana streha in zahodna fasada sta bili dokončani šele konec 19. in v začetku 20. stoletja. Od leta 1840 jo je francosko ministrstvo za kulturo uvrstilo na seznam zgodovinskih spomenikov. Eglise Saint-Urbain

Izvor Jacques Pantaléon (ok. 1195–1264) je bil sin čevljarja v Troyesu. Kratek čas je študiral na katedralni šoli, nato pa se je preselil v Pariz, da bi študiral teologijo na Sorboni. Vzpenjal se je po cerkveni hierarhiji in bil leta 1255 imenovan za jeruzalemskega patriarha. Leta 1261 je bil izvoljen za papeža in si je izbral ime papež Urban IV. Maja 1262 je napovedal, da bo v Troyesu zgradil stolnico, posvečeno svetemu Urbanu, svojemu zavetniku. Za cerkveno zemljišče je Urban IV. kupil več hiš okoli stavbe, v kateri je bila nekoč očetova delavnica. Posest je pripadala opatiji Notre Dame aux Nonnains.

Struktura Saint-Urbain je klasičen primer francoske gotske arhitekture tega obdobja. Zunanjost ima perforirane zatrepe z ostrimi konicami, ozke opornike s številnimi fialami in ​​odprte zunanje opornike. Učinek je vizualno kompleksen, morda neskladen. Glavni strukturni elementi so zgrajeni iz odpornega apnenca iz Tonnerreja, medtem ko se za zapolnitev zidov uporablja mehkejša lokalna kreda. Notranji tloris je kompakten. Ima kratko ladjo s tremi obočnimi polami, transept, ki ne štrli iz stranskih sten, in kratko kljuko, ki se konča s tremi poligonalnimi apsidami. Ni ambulatorija. Stavba spektakularno uporablja krogovičje in oslabljene oblike.

Notranje stene imajo dva različna vzorca. Apsida ima dve ravni steklenih oken, ki ustvarjajo svetlo območje okoli oltarja nad navadnim zidanim podstavkom. V spodnjem nadstropju je prehod za odprtim krogovičjem, katerega stebrički se dvigajo do zgornjega svetlobnega nadstropja. Svetišče, transept in ladja imajo na spodnjem nivoju močno zgrajeno arkado, ki jo podpirajo kompozitni stebri, nad katero se dviga svetlobni lonec podobne višine. Oba vzorca združuje ogrodje pravokotnih stenskih odsekov in mreža vertikalnih in horizontalnih elementov.

Stavba ne stremi k monumentalnemu učinku, kot pri prejšnjih gotskih stavbah, temveč je bila imenovana »nežna steklena kletka«. Arhitekt je odpravil triforij, poenostavil načrt in se osredotočil na izpopolnjevanje detajlov. Poenostavljeno zasnovo so kopirali v poznejših gotskih cerkvah. Arhitekt Eugène Viollet-le-Duc (1814–79), ki je vodil preporod gotike v 19. stoletju, je menil, da Saint-Urbain predstavlja najboljši primer gradbenega sistema, v katerem se stebri, ki podpirajo obok, neprekinjeno raztezajo v loke oboka, brez masivnih romanskih kapitelov iz prejšnjih obdobij. Saint-Urbain so imenovali Partenon Šampanje.

Zgodovina Gradnja Papež je arhitektu Jeanu Langloisu dal ogromno denarja za izvedbo del. Gradnja se je verjetno začela leta 1263. Čeprav je papež Urban IV. umrl naslednje leto, je njegov nečak, kardinal Ancher, nadzoroval nadaljnjo gradnjo. Cerkev je bila zgrajena od vzhoda proti zahodu. Kor in transept sta bila hitro postavljena med letoma 1264 in 1266. Glavni oltar je bil posvečen oktobra 1265. Obiskovalci cerkve so 25. maja 1266, na svetnikov praznik, prejeli odpustek enega leta in štirideset dni.

Opatija Notre Dame aux Nonnains je imela v Troyesu veliko moč in privilegije. Kolegijska cerkev, ki bi bila zunaj njene jurisdikcije in neposredno pod Svetim sedežem, je bila resna grožnja. Leta 1266, ko je bil datum posvetitve Saint-Urbaina že določen, je opatinja Ode de Pougy na lokacijo poslala tolpo, ki je uničila, kolikor je bilo mogoče. Vrata so bila odlomljena, glavni oltar in kapiteli razbiti, stebri vandalizirani, tesarjem pa zaseženo orodje in material. Namestili so nova vrata, ki so bila prav tako razbita in kmalu zatem odstranjena. Nekaj ​​mesecev pozneje je izbruhnil požar, ki je uničil lesene dele sten in streho.

Po požaru je delo nadaljeval nov arhitekt, vendar mu je primanjkovalo sredstev. Leta 1268 so redovnice najele oborožene može, ki so preprečili tirskemu nadškofu in auxerrskemu škofu blagoslov novo pokopališče. Papež Klemen IV. je 15. julija 1268 izobčil Ode de Pougy in njene sodelavce. Gradnja se je nadaljevala kljub nasprotovanju redovnic in pomanjkanju denarja. Dodana sta bila ovojna stena in najvzhodnejši del ladje, preden so se dela ustavila konec 13. stoletja. Dela so se nadaljevala konec 14. stoletja, ko so ladji dodali še dva dela, preprosto leseno lupino pa so dodali kot obok nad nedokončanim delom. Cerkev je bila posvečena 1. julija 1389, ko še ni bila dokončana. Glavni del cerkve je bil dokončan šele v 16. stoletju, stolp pa šele leta 1630.

Propadanje Dolga leta ni bilo nobenih nadaljnjih del in stavba je propadala. Ob cerkvenih zidovih je bilo zgrajenih štirinajst hiš. Med francosko revolucijo je bila cerkev uporabljena kot žitnica, nato pa kot skladišče za distribucijo zalog. Leta 1802 je stavba ponovno postala župnijska cerkev. Krstni kamen izvira iz cerkve Saint-Jacques-aux-Nonnains. Vse pohištvo te cerkve je bilo med revolucijo prodano. Nekaj ​​let pozneje so krstni kamen našli na dvorišču hiše v Troyesu, kjer so ga uporabljali kot robnik za vodnjak.

Obnova Projekt za popolno obnovo stavbe se je začel leta 1846. Sosednje hiše so bile odstranjene. Arhitekt Paul Selmersheim (1840–1916) je konec 19. stoletja dokončal zgornji del ladje po prvotnem načrtu. Konec 20. stoletja sta bila apsida in njena okna v celoti obnovljena. Med letoma 1890 in 1905 sta bila dokončana zgornji obok in oporniki ladje ter dodana veranda pročelja. Portal, ki pokriva zahodno stran cerkve, je bil dokončan leta 1905.

Urban IV. je bil leta 1264 pokopan v stolnici v Perugii, čeprav je želel biti pokopan v cerkvi v Troyesu. Njegovi posmrtni ostanki so bili leta 1935 preneseni v cerkev. Papež Pavel VI. je leta 1964 cerkev povzdignil v rang manjše bazilike.

Enoletna študija onesnaženosti zraka v cerkvi v letih 2002–2003 je pokazala, da se med nedeljskimi mašami, ko se v cerkev vnesejo velike količine zunanjega zraka, pojavljajo skoki CO2, medtem ko onesnaženje z elementarnim ogljikom (EC) povzroča predvsem kurjenje sveč. Vpliv na vitraže še ni pojasnjen.

Opombe

Sklici

Viri

Zunanje povezave

Basilique Saint-Urbain Site officiel du tourisme en Champagne-Ardenne Basilique Saint-Urbain de Troyes structurae. Base de données et galerie internationale d’ouvrages d’art et du génie civil Troyes, basilique Saint-Urbain www.patrimoine-histoire.fr

Kategorija:Cerkve v Franciji Kategorija:Gotska arhitektura v Franciji Kategorija:Bazilike v Franciji Kategorija:Arhitektura v 13. stoletju