Ema Normandijska, v kraljevih dokumentih imenovana Elfgifu,Encomium Emmae Reginae, str. 40 digitallibraryindia. Pridobljeno 21. decembra 2020 je bila normanska plemkinja, ki je s porokama z anglosaškim kraljem Etelredom Nepripravljenim in danskim kraljem Knutom Velikim postala angleška, danska in norveška kraljica, * ok. 984, † 6. marec 1052.
Bila je hči normanskega vojvode Riharda Neustrašnega in njegove žene Gunor. Angleška kraljica je bila od leta 1002 do 1016, razen med kratko prekinitvijo v letih 1013–1014, ko je angleški prestol zasedel danski kralj Sven Vilobradi. Po Etelredovi smrti leta 1016 se je poročila s Svenovim sinom Knutom. Kot Knutova soproga je bila od poroke leta 1017 kraljica Anglije, od leta 1018 kraljica Danske in od leta 1028 do Knutove smrti leta 1035 kraljica Norveške.
Po Knutovi smrti je bila še naprej politično aktivna med vladavinama sinov Hartaknuta in Edvarda Spovednika. Ob Knutovi smrti leta 1035 je bil njegov naslednik Hartaknut na Danskem in Ema je bila imenovana za njegovo regentko do njegove vrnitve.Philip J. Potter:Gothic Kings of Britain: The Lives of 31 Medieval Rulers, 1016-1399
Ema je osrednja osebnost v Encomiumu Emmae Reginae (Hvalospev kraljici Emi), ključnem viru za zgodovino angleške politike v začetku 11. stoletja. Ema ena najbolj vizualno predstavljenih zgodnjesrednjeveških kraljic.
Poroka z Etelredom II. Etelredova poroka z Emo je bila del njegovega poskusa pomiritve Normandije. Emin brat, normanski vojvoda Rihard II., je upal, da se bodo po nedavnem konfliktu in neuspelem poskusu ugrabitve, ki ga je izvedel Etelred, s poroko izboljšali odnosi z Angleži. Normandijo so v 10. stoletju pogosto napadali Vikingi, zato je bila poroka tudi poskus združitve sil proti vikinški grožnji. Po poroki je Ema dobila anglosaško ime Efgifu, ki se je uporabljalo za formalne in uradne zadeve, in postala angleška kraljica. Prejela je lastna posestva v Winchesterju, Rutlandu, Devonshiru, Suffolku in Oxfordshiru ter mesto Exeter.
Z Etelredom je imela sinova Edvarda Spovednika in Alfreda Etelinga, ter hčerko Godo (ali Godgifu).
Ko je danski kralj Sven Vilobradi leta 1013 napadel in osvojil Anglijo, so Emo in njene otroke poslali v Normandijo, kjer se jim je kmalu pridružil Etelred. V Anglijo so se vrnili po Svenovi smrti leta 1014.
Emin zakon z Etelredom se je končal z njegovo smrtjo v Londonu leta 1016. Etelstan Eteling, Etelredov najstarejši sin iz prvega zakona in dedič, je umrl pred očetom leta 1014. Emina sinova sta bila v čakalni vrsti za prestol uvrščeni za vse sinove Etelredove prve žene. Najstarejši je bil Edmund Železnoboki. Ema je poskušala doseči, da bi bil za dediča priznan njen starejši sin Edvard. Njene poskuse je podpiral Etelredov glavni svetovalec Edrik Streona, nasprotoval pa jim je Etelredov tretji najstarejši sin Edmund Železnoboki s svojimi zavezniki.
Leta 1015 je Knut Veliki, sin Svena Vilobradega, napadel Anglijo. Vse do Etelredove smrti aprila in Edmundove smrti novembra 1016 so ga uspeli zadržati izven Londona. Kraljica Ema je poskušala ohraniti anglosaško oblast v Londonu do dogovora o njeni poroki s Knutom. Nekateri poznavalci so prepričani, da je poroka rešila življenji njenih sinov, saj se je Knut poskušal znebiti tekmecev, ki so zahtevali prestol, po poroki pa jima je prizanesel.
Poroka s Knutom thumb|right|Ema s svojima mladima sinovoma beži iz Anglije; detajl ilustracije Fugit emma regina cum pueris suis in normanniam cum pueris suis ut ibidem a duce patre suo protegatur iz 13. stoletja
Knut je prevzel oblast nad večino Anglije, potem ko je 18. oktobra 1016 v bitki pri Assandunu premagal Edmunda Železnobokega in se z njim dogovoril za delitev kraljestva. Edmund je prevzel Wessex, Knut pa preostanek države. Edmund je kmalu zatem, 30. novembra, umrl, in Knut je postal kralj vse Anglije. Ob njegovi poroki z Emo leta 1017 so Emine sinove iz njenega zakona z Etelredom poslali živet v Normandijo pod skrbništvo njenega brata. S poroko je Ema postala angleška kraljica, kasneje pa še danska in norveška.
Encomium Emmae Reginae v svoji drugi knjigi nakazuje, da se je Emin in Knutov zakon, ki se je začel kot politični, razvila v ljubezenskega.
Otroci V zakonu z Etelredom so bili rojeni: Edvard Spovednik, Goda in Alfred Eteling.
V zakonu s Knutom sta bila rojena: Hartaknut in Gunhilda Danska.
Zarota, povezana a Alfredovo smrtjo thumb|right|Kraljica Ema in njena sinova na sprejemu pri vojvodi Rihardu II. Normandijskemu
Leta 1036 sta se Emina in Etelredova sinova Alfred Eteling in Edvard Spovednik vrnila v Anglijo iz izgnanstva v Normandiji, da bi obiskala svojo mater. Med bivanjem v Angliji naj bi ju varoval Hartaknut, ki je bil takrat na Danskem. Alfreda so na poti ujeli in z vročo grebljico oslepili. Kasneje je zaradi ran umrl.
Edvard je uspel pobegniti in se vrniti v Normandijo. V Anglijo se je vrnil šele potem, ko je bilo njegovo mesto na prestolu zagotovljeno.
Kraljica Ema v hvalospevu krivdo za Alfredovo ujetje, mučenje in umor v celoti pripisuje Haroldu Zajčja noga, saj meni, da se je nameraval z umorom obeh bratov znebiti še dveh potencialnih kandidatov za angleški prestol. Nekateri poznavalci trdijo, da bi to lahko bil tudi Godwin, grof Wesseški, ki je potoval z Alfredom in Edvardom kot njun zaščitnik.
Hartaknutova vladavina Emin in Knutov sin Hartaknut je leta 1039 zbral floto za napad na Anglijo. Ko je Harold Zajčja noga marca 1040 umrl, je bil Hartaknut povabljen, da postane angleški kralj. Anglosaška kronika ga je kritizirala zaradi visokih davkov za poplačilo flote in zato, ker je ukazal izkopati Haroldovo truplo in ga vreči v močvirje. Leta 1041 je v Anglijo povabil svojega polbrata Edvarda Spovednika. V hvalospevu piše, da je Edvard prisegel za kralja, kar verjetno pomeni, da je bil priznan za dediča, saj je Hartaknut vedel, da mu ni ostalo veliko časa. K vabilu ga je morda prepričala Ema, ki je želela ohraniti svoj položaj tako, da bi Angliji vladal njen sin.
Edvardova vladavina Po Hartaknutovi smrti junija 1042 je angleški prestol nasledil Edvard Spovednik in bil kronan aprila 1043. Istega leta je Edvard skupaj z grofi Leofrikom, Godwinom in Siwardom odjahal v Winchester, obtožil Emo izdaje in ji odvzel posestva in nazive. Kmalu zatem je popustil in Emi vrnil vse odvzeto.
Smrt in pokop thumb|250px|Pogrebna skrinja v Winchestrsko stolnici, okrašena s krono, ena od šestih pogrebnih skrinj blizu oltarja stolnice; v njej naj bi bile Knutove in Emine kosti, pomešane z drugimi
Emo so po njeni smrti leta 1052 pokopali ob Knutu in Hartaknutu v Old Minsterju v Winchesterju, preden so jo prenesli v novo stolnico, zgrajeno po normanski osvojitvi. Med angleško državljansko vojno (1642–1651) so njene posmrtne ostanke parlamentarne sile izkopale in raztresle po tleh stolnice. Pomešane kosti so kasneje ponovno pokopali.
Kraljištvo Ema je bila prva od zgodnjesrednjeveških kraljic, portretirana v realnem času. Je tudi osrednja osebnost Encomium Emmae Reginae (Hvalospev kraljici Emi), v poznem srednjem veku napačno poimenovanem Gesta Cnutonis Regis (Dejanja kralja Knuta). Hvalospev je kljub pomanjkljivostim ključni vir za preučevanje angleškega nasledstva v 11. stoletju. Med Etelredovo vladavino je bila Ema zgolj figura, fizično utelešenje pogodbe med Angleži in njenim normanskim očetom. Pod Knutom se je njen vpliv znatno povečal. Do leta 1043, piše Stafford, je bila Ema "najbogatejša ženska v Angliji ... in je imela v lasti obsežna posestva v East Midlandsu in Wessexu".
Preizkušnja kraljice Eme thumb|250px|right|William Blake: Preizkušnja kraljice Eme
Preizkušnja kraljice Eme z ognjem v Winchesterju je očitno legenda iz 13. stoletja. Kraljico Emo je winchesterski škof Elfvin obtožil nečistovanja. Da bi dokazala svojo nedolžnost, je morala prestati preizkušnjo hoje čez devet žarečih plugov, postavljenih na tlak ladje winchesterske stolnice. Do vrste razgretih plugov sta boso kraljico pospremila dva škofa. Kraljica pod zaščito svetega Swithuna ni čutila ne golega železa ne ognja.
Sklici
Viri
Kategorija:Rojeni leta 984 Kategorija:Umrli leta 1052 Kategorija:Vladarji v 11. stoletju Kategorija:Angleške kraljice Kategorija:Danske kraljice Kategorija:Norveške kraljice
Kategorija:Angleške kraljice