Vita Ansgarii, znana tudi kot Vita Anskarii (slovensko Ansgarjevo/Anskarjevo življenje), je hagiografija svetega Ansgarja, ki jo je napisal Rimbert, njegov naslednik na položaju nadškofa v knezo-nadškofiji Bremen. Življenjepis je pomemben vir ne le kot podroben opis Ansgarjevega skandinavskega misijonarskega dela, temveč tudi kot opis vsakdanjega življenja ljudi v vikinški dobi.
Datum nastanka Vita Ansgarii je bila napisana nekje med letoma 869 in 876.Palmer (2004), str. 236.
Avtor O Rimbertovem življenju ni veliko znanega. Glavni vir podatkov o njem je Vita Rimberti (Rimbertovo življenje), napisana med letoma 865 in 909.Palmer (2004), str. 237. Rimbert je bil verjetno vzgojen v samostanu v Torhoutu v Flandriji. Njegovo usposabljanje za meniha je bilo osredotočeno na misijonarsko delo.Palmer (2004), str. 237. Rimbertova zgodnja leta bivanja v Flandriji lahko pojasnijo, zakaj je bil strastno zagret za misijonarsko delo na severu. Tako kot njegov predhodnik je bil morda tudi on skandinavskega porekla, kar ga je spodbudilo k misijonarstu. Umrl je leta 888, s čimer so se končale krščanske misije v Skandinaviji.Palmer (2004), str. 237.
Rimbert in Ansgar Ansgar je bil Rimbertov predhodnik kot nadškof Hamburga in Bremena. Škofiji Hamburg in Bremen sta bili združeni leta 845. Papež Leon IV. si je želel več misijonarskega dela v Skandinaviji, Ansgar, ki se je bližal smrti, pa je samo pisal o misijonih, da bi ohranil spomin nanje.Palmer (2004), str. 236. Rimbert je Ansgarja upodabljal kot svetnika, ki je združeval novostanovljeno nadškofijo.Palmer (2004), str. 240-241.
V Rimbertovem življenju piše, da se je Rimbert pridružil Ansgarju in Ebbu iz Rheimsa na misijonarstvu, ko je bil še mlad in je še živel v Torhoutu v Flandriji. Zgodovinarji o resničnosti te trditve še vedno razpravljajo.Palmer (2004), str. 238.
Literarni kontekst Vita Ansgarii je hagiografsko besedilo. Hagiografija je običajno idealizirano poročilo, ki se osredotoča le na pozitivne vidike svetnikovega življenja, dejansko pa običajno vsebuje tudi druge vidike.Palmer (2004), str. 239. Dela ni mogoče razumeti niti kot povsem biografsko delo. Celono delo prežemajo Rimbertove skrbi in misli o "predestinaciji, božjem povračilu in nagradah za izkazovanje doslednosti veri".Palmer (2004), str. 239.
Karolinško misijonarsko delo V besedilu je misijonarsko delo tesno povezano z Ebbom iz Rheimsa. Rimbert Ebba skupaj z Ansgarjem predstavlja kot svojega vzornika.Palmer (2004), str. 250. Ebbo je bil vključen v zgodnejše karolinške misije pod cesarjem Ludvikom Pobožnim in leta 826 uspel spreobrniti danskega kralja Haralda Klaka.Palmer (2004), str. 251. Ebbova odstavitev je povzročila pomanjkanje vpliva misijonarjev na dvorih karolinških vladarjev na severu. Potem ko je Ebbo izdal Ludvika Pobožnega in bil zamenjan s Hincmarjem iz Rheimsa, je široko spodbujanje misijonarskega dela pojenjalo, kar je omejilo vire za opravljanje misij.Palmer (2004), str. 251.
Anskagjevi in Rimbertovi poskusi, da bi na sever prinesla krščansko vero, so bili dolgoročno večinoma neuspešni, nekaj vpliva pa so vendarle imeli. Arheologi so v ženskih grobovih na najdišču Birka odkrili, da so ženske nosile križe, razpela in križne ključe z odprtinami. Vse kaže, da so bile prve tarče pokristjanjevanja prav ženske, zlasti zato, ker so bile odgovorne za vzgojo otrok in s tem širjenje krščanskega sporočila.
Vita Ansgarii je bila povezana z deli Pashazija Radberta, ki je v misijah videl izpolnitev izročil Svetega pisma. Rimbert in Ansgar sta želela razumeti pogansko religijo in jo ovreči intelektualno, ne z uporabo sile.Palmer (2004), str. 247-248. Besedilo poudarja tudi znaten upad zanimanja Ludvika Nemškega in njegovega Vzhodnofrankovskega kraljestva za financiranje misijonarskega dela na severu.Palmer (2004), pp. 237-238.
Funkcije besedila Hagiografije so pogosto spremenile resnico, da bi projicirale svoje sporočilo. Vita Ansgarii to počne na dva glavna načina. Besedilo predstavlja teološko sporočilo z izkoriščanjem vizij in čudežev, da bi predstavilo ideje o predestinaciji, božjem povračilu in nagradi za dosledno vero. Čudeži, opisani v besedilu, so bili torej uporabljeni za prepričevanje duhovnikov, da jih bo Bog zaščitil na morebitnih nevarnih misijah na severu.Palmer (2004), str. 239. To hagiografsko besedilo je tudi politično, saj zagovarja združitev Hamburga in Bremena. Združitev je postavljena približno na polovico besedila in opredeljena kot uspeh.Palmer (2004), str. 239. Nadškofija Hamburg-Bremen je veljala za manjvredno, zato je Rimbert težko pridobil podporo vzhodnih Frankov.Palmer (2004), str. 241-242.
Različne funkcije besedila povezuje želja po nadaljevanju misijonov in pridobivanju pomoči Zahodnih Frankov. Besedilo je bilo namenjeno samostanu Corbie, ki je bil naraven kraj za pridobivanje podpore, saj je bil Ansgar tam menih. Corbie je bil tesno povezan tudi s Karolinško dinastijo. Karel Plešasti, kralj Zahodne Frankovske, je bil zato potencialno bolj plodna tarča za pridobivanje sredstev za pomoč pri misijonarskem delu.Palmer (2004), str. 242.
Druga funkcija besedila je bila podučiti duhovnike o tem, kaj lahko pričakujejo na misijonu. Besedilo zagovarja tudi misijonarsko delo menihov, zlasti benediktincev, ki so potrebovali opravičilo, da bi zapustili svoj samostan in se odpravili v posvetni svet.Palmer (2004), str. 244-248.
Zapuščina Med Rimbertovim pisanjem Ansgarjevega življenja je bilo navdušenje nad misijonarskim delom tako med posvetnimi kot cerkvenimi voditelji neobičajno,Palmer (2004), str. 255. zato je Rimbert želel uporabiti svetnikovo življenje kot spodbudo duhovnikov k misijonarstvu. Sredstva za dosego ciljev bi morale zagotoviti škofije.Palmer (2004), str. 256. Skandinavci so zaradi nenehnih vikinških napadov v 80. letih 9. stoletja postajali vse bolj nepriljubljeni, kar je še dodatno zmanjšalo navdušenje nad spreobračanjem Severnjakov v katoliško vero.Palmer (2004), str. 256. Rimbertova smrt leta 888 je pomenila konec karolinških prizadevanj za širitev krščanstva na sever.Palmer (2004), str. 256.
Sklici
Kategorija:Biografije Kategorija:9. stoletje Kategorija:Dela v latinščini