Jorvik

Jorvik (staronordijsko Jórvík), Skandinavski York ali Vikinški York je izraz, ki ga zgodovinarji uporabljajo za ozemlje današnjega Yorkshira v obdobju skandinavske prevlade od konca 9. stoletja do priključitve in vključitve v Anglijo po normanski osvojitvi leta 1066. Izraz se uporablja zlasti za mesto York, ki so ga nadzirali yorški kralji in grofje. Kraljestvo Jorvik je bilo tesno povezano z dlje živečim Dublinskim kraljestvom.

Invazija Vikingov Vikingi so plenili obale Anglije od konca 8. stoletja, leta 865 pa se je vikinška vojska izkrcala z namenom osvajanja in ne le plenjenja. Anglosaška kronika je vojsko opisala kot mycel paathen here (velika poganska vojska). Izkrcala se je v Vzhodni Angliji, kjer so domačini pod vodstvom Edmunda Vzhodnoangleškega z njimi sklenili mir v zameno za konje.

Vojska, ki sta jo vodila Ivar Brez kosti in njegov brat Halfdan Ragnarsson, se je iz Vzhodne Anglije odpravila proti severu v Northumbrijo, kjer so bili Anglosasi vpleteni v državljansko vojno. Leta 862 je vladarja Northumbrije Osberhta odstavil Ela Northumbrijski. Ivar Brez kosti je izkoristil nered med Anglosasi in leta 866/867 zavzel York.

Vladavina Skandinavcev (866–901) Potem ko je Ivar Brez kosti priključil York, sta anglosaška voditelja poravnala medsebojne spore, združila moči in poskušala ponovno zavzeti mesto. Ko so Northumbrijci napadli, so se Vikingi umaknili za razpadajoče rimsko mestno obzidje. V bitki 21. marca 867 sta bila oba anglosaška voditelja ubita, Northumbrijci pa poraženi. Simeon iz Durhama je zapisal:

"V tistih dneh je narod Northumbrijcev nasilno izgnal iz kraljestva zakonitega kralja svojega naroda, Osbrihta, in na čelo kraljestva postavil nekega tirana po imenu Alla. Ko so pogani prišli v kraljestvo, se je nesoglasje pomirilo z božjim nasvetom in pomočjo plemičev. Kralj Osbriht in Alla sta združila svoje sile in oblikovala vojsko ter prišla v mesto York. Ob njunem približevanju se je množica ladjarjev takoj razbežala. Ko so kristjani opazili njen beg in grozo, so ugotovili, da so sami močnejša stran. Obe strani sta se borili z veliko srditostjo in oba kralja sta padla. Ostali, ki so pobegnili, so sklenili mir z Danci."

— Zgodovinska dela Simeona Durhamskega

Preostali nortumbrijski voditelji, verjetno pod vodstvom nadškofa Wulfherja, so "sklenili mir" z Vikingi. Vikingi so za marionetnega vladarja Northumbrije imenovali poslušnega domačega kneza Ekgberhta. Pet let pozneje, leta 872, ko je bila velika poganska vojska drugje, so Northumbrijci izkoristili njeno odsotnost in pregnali Wulfherja in Ekgberhta. Izgnanca sta našla zatočišče na dvoru Burgreda Mercijskega. Upor je bil kratkotrajen, saj so Vikingi leta 873 ponovno prevzeli oblast nad Yorkom. Wulfherja so vrnili na prejšnji položaj, položaj vladarja pa je prevzel Anglosas Ricsige, ker je Ekgberht leta 873 umrl.

Leta 875/876 se je del velike poganske vojske pod vodstvom Halfdana Ragnarssona vrnil in zavzel York. Za kralja Northumbrije je bil razglašen Halfdan, vendar je vladal samo v južni Northumbriji (Deira). Deira je postala znana kot Yorško kraljestvo (Jorvik) s Halfdanom kot prvim kraljem. Po Anglosaški kroniki:

"Halfdan je razdelil zemljišča severne Humbrije in odtlej so jih še naprej orali in obdelovali."

Halfdanova vladavina ni trajala dolgo, saj je bil leta 877 ubit, ko je poskušal uveljaviti svojo pravico do Dublinskega kraljestva.

Halfdanovi smrti je sledilo medvladje, ki je trajalo, dokler ni leta 883 kralj postal Guthred Northumbrijski. Guthred je bil prvi krščanski vikinški kralj Yorka, za katerega tradicionalno velja, da je njegovo izvolitev sponzorirala verska skupnost nadškofa Wulfherja iz Lindisfarna. Cerkve in verska središča v Northumbriji so bila po prihodu Vikingov sisematično oropana svojih bogastev, vendar vse kaže, da je stolnica v Lindisfarnu ves čas ostala versko središče. Guthred je umrl leta 895 in bil pokopan v Stolnici sv. Petra v Yorku.

thumb|Sifredov srebrni peni

Guthreda je na mestu vladarja Jorvika nasledil Sifred Northumbrijski, o katerem ni veliko znanega. Nekaj informacij o njem dajejo njegovi kovanci. Obsežna najdba v dolini Ribble v 19. stoletju, danes znana kot Cuerdalski zaklad, je vsebovala približno 8000 anglo-skandinavskih kovancev ter celinskih in kufskih kovancev. Na nekaterih kovancih je bilo Sifredovo ime. Kovanci kažejo, da je Siefred nasledil Guthreda in vladal od približno 895 do 900. Zapisi srednjeveškega kronista Etelverda so nekatere zgodovinarje spodbudili k domnevi, da je Sifred morda ista oseba kot Sigfrid, ki je prej plenil na obali Wessexa.

"Ko se je to zgodilo, je iz dežele Northumbrijcev prišel pirat Sigfert z veliko floto, dvakrat opustošil državo in se nato vrnil v domovino." Druga hipoteza, ki jo je predlagal zgodovinar Alfred P. Smyth, je, da je Siefried grof Sihfrit, ki je istega leta zahteval Dublinsko kraljestvo.

Cuerdalski zaklad je vseboval tudi nekaj kovancev z imenom Knut ali Knutr, ki je vladal med letoma 900 in 905. Naveden je kot vladar Yorka, kar je zgodovinarjem postavilo nekakšno uganko, saj Knut ni zabeležen v nobenih sodobnih pisnih virih. Zgodovinarji so postavili več hipotez. Med njimi je tudi ta, da so bili kovanci Gunfritovi, ker niso našli nobenega z njegovim imenom. Druga možnost je, da je bil Knut danski plemič, omenjen v nordijskih virih, ki je bil po zelo kratki vladavini umorjen leta 902. Vladavina naj bi bila prekratka za izdelavo večje količine kovancev.

Vladavina Zahodnih Sasov v Northumbriji Naslednji vladar, Etelvold, je bil sin Etelreda, wesseškega kralja od leta 865 do 871. Po očetovi smrti leta 871 je kralj postal njegov stric Alfred Veliki. Ko je Alfred leta 899 umrl, je wesseški prestol zasedel Alfredov sin Edvard Starejši. Za oblast se je potegoval tudi Etelvold in zasegel očetovo staro posestvo v Wimbournu, potem pa ga je napadla Edvardova vojska in ga prisilila v beg. Odšel je v York, kjer so ga domačini leta 901 sprejeli za kralja. Anglosaška kronika o tem piše:

"... se je ponoči prikradel in poiskal vojsko v Severni Humbriji. In sprejeli so ga za svojega kralja in mu postali poslušni."Etelvold ni dolgo ostal v Yorku. Leta 903 se je odpravil na pohod za ponovno pridobitev krone Wessexa. Anglosaška kronika opisuje, kako je zbral floto in se najprej izkrcal v Essexu, od koder se je odpravil v Vzhodno Anglijo, kjer je prepričal njihovega kralja Eohrica, da mu pomaga priti na oblast. Združena vojska je napadla Wessex na območju Cricklade. Edvard in njegovi zavezniki so se na napad odzvali z napadom na Vzhodno Anglijo. Z Etelvoldovo vojsko so se spopadli Edvardovi kentski zavezniki in Etelvolda ubili.

Obnovljena oblast Skandinavcev (903–926) Edvard je po napadu na Vzhodno Anglijo nadaljeval z vpadi v vikinško kraljestvo. Naslednje leto so se Vikingi maščevali. Vodila sta jin nova sokralja Eovils in Halfdan II. Njun načrt je bil napasti Mercijo in Wessex, vendar so ju prestregli in v spopadu z združeno vojsko Wessexa in Mercije 5. avgusta 910 pri Tettenhallu ubili.

Naslednji vladar Yorka je bil Ragnall I., vnuk kralja Imarja, in verjetno eden od Vikingov, ki so bili leta 902 izgnani iz Dublina. Leta 918 se je v bitki pri Corbridgeu boril proti škotskemu kralju Konstantinu II. Iz letopisov ni jasno razvidno, kdo je zmagal v bitki, vendar je izid Ragnallu omogočil, da se je uveljavil kot kralj v Yorku. Zdi se, da prebivalci Yorka z njim niso bili zadovoljni, ker je v začetku leta 918 obljubil poslušnost vladarici Mercije Etelfled. Pogajanja so se predčasno končala zaradi njene smrti junija istega leta. Kasneje se je Ragnall podredil Edvardu kot vrhovnemu gospodu, vendar mu je bilo dovoljeno obdržati kraljestvo. Ragnall je med vladanjem Yorku koval tri različne kovance z imenom RAIENALT, RACNOLDT ali podobnim. Umrl je konec leta 920 ali v začetku leta 921.

Naslednji vladar je bil Sigtrik, Ragnallov sorodnik in še en vikinški voditelj, ki je bil leta 902 izgnan iz Dublinskega kraljestva. Sigtrik se je vrnil na Irsko, da bi ponovno zavzel Dublin in postal kralj. Nato je leta 920 odpotoval v York in se pridružil Ragnallu. Po Ragnallovi smrti leta 921 je Sihtrik postal jorviški kralj. Napadel je Davenport v Cheshiru in s tem prekršil pogoje podreditve, dogovorjene med Ragnallom in Edvardom Starejšim. Edvard Starejši je umrl leta 924. Zdi se, da je Sigtrik izkoristil njegovo smrt za širitev svojega kraljestva. Domnevo podpirajo nekateri numizmatični dokazi, saj obstajajo njegovi kovanci, kovani v Lincolnu v Merciji, pa tudi tisti iz Yorka.

Edvarda Starejšega je nasledil njegov sin Etelstan. Letopisi kažejo, da se Sigtrik ni hotel podrediti Edvardu, januarja 926 pa se je v Tamworthu podredil Etelstanu. Del dogovora je bil, da se Sigtrik poroči z Etelstanovo sestro Edgit in da se krsti. Po Rogerju iz Wendoverja se je Sigtrik krstil, vendar je zavrnil vero in kmalu zatem tudi svojo nevesto in poroka ni bila sklenjena.

Oblast Zahodnih Sasov (927–939) Leta 927 je Sigtrik umrl. Njegov brat Gofraid je zapustil Dublin in se odpravil v Northumbrijo, da bi Sigtrika nasledil na mestu kralja. Njegov poskus vladanja je bil neuspešen in kralj Etelstan ga je izgnal. Anglosaška kronika Gofraida ne omenja, ampak zgolj navaja, da je Sigtrika na mestu kralja v Northumbriji nasledil Etelstan in se nato sestal z drugimi kralji v Britaniji ter sklenil mir. Kasnejše poročilo Viljema iz Malmesburyja pripoveduje drugačno zgodbo. V njegovi različici je Gofraid po Sigtrikovi smrti odšel na Škotsko, da bi se v Dacreju udeležil srečanja z Etelstanom, Konstantinom II. Škotskim in Owenom I. Strathclydskim. Nato je s svojim vikinškim zaveznikom Turfritom napadel York in ga oblegal. Etelstan ga je nato napadel, zavzel mesto in ga izropal. Gofraidu je dovolil, da se vrne na Irsko.

Leta 937 je Anglijo napadla koalicija Vikingov pod vodstvom Gofraidovega sina Olafa Gutfritsona, škotskega kralja Konstantina II. in strathclydskega kralja Owaina. Napadalce je ustavil in premagal Etelstan s svojimi zavezniki v bitki pri Brunanburhu. Po Zmagi je Etelstanova oblast v Northumbriji ostala trdna do njegove smrti leta 939, čeprav ni bila lahka.

Etelstan je med svojo vladavino Northumbrijo vključil v Vzhodno Anglijo in northumbrijske kovance uskladil z standardnimi angleškimi kovanci. Na nekaterih kovancih, kovanih v Yorku, je podpis kovnice Eforwic, ki je staroangleško ime za York.

Obnova skandinavske oblasti (939–944) thumb|left|Peni, kovan v Yorku v času Olafa Sigtriksona, je bil Etelfritov; na prednji strani kovanca je ptič, domnevno krokar, na zadnji pa križ

Etelstan je združil anglosaška kraljestva v enotno Anglijo in zatrl nasprotovanje Vikingov in njihovih zaveznikov, po njegovi smrti leta 939 pa je iz Dublina prišel vikinški voditelj Olaf Gutfritsson in z minimalnim odporom prevzel Northumbrijo. Na kovancih, kovanih med njegovo vladavino v Yorku, je motiv krokarja.

Leta 940 se mu je v Yorku pridružil njegov bratranec Olaf Kvaran. Leta 941 je Olaf Gutfritsson napadel Mercijo in Vzhodno Anglijo. Posredovala sta nadškofa Yorka in Canterburyja, Etelstanov naslednik Edmund I. pa se je Olafu predal večino jugovzhodnega Midlandsa in Lincolnshira.

Olaf Gutritson je umrl verjetno leta 942. Nasledil ga je Olaf Kvaran. Anglosaška kronika za leto 943 pravi, da je bil Olaf Kvaran krščen, da je bil njegov krstni boter Edmund I. in da je bil v Nothumbriji imenovan še en kralj Northumbrije, Ragnall Gutfritson. Edmund je bil tudi njegov krstni boter. Tako Olaf kot Ragnall se omenjata kot kralja, vendar ni povsem jasno, ali sta bila sovladarja ali rivalska kralja.

Kronologija dogodkov za vladavine Olafa Gutfritsona, Olafa Kvarana in Ragnalla je predmet razprav, vendar se vsi letopisi za leto 944 strinjajo, da je Edmundu uspelo izgnati vikinške voditelje iz Northumbrije.

Oblast Angležev (944–947)