Organizacija Združenih narodov za izobraževanje, znanost in kulturo (UNESCO) označuje območja svetovne dediščine izjemne univerzalne vrednosti za kulturno ali naravno dediščino, ki so jih predlagale države podpisnice Unescove konvencije o svetovni dediščini, ustanovljene leta 1972. Kulturno dediščino sestavljajo spomeniki (kot so arhitekturna dela, monumentalne skulpture ali napisi), skupine stavb in najdišča (vključno z arheološkimi najdišči). Naravne značilnosti (ki jih sestavljajo fizične in biološke formacije), geološke in fiziografske formacije (vključno s habitati ogroženih vrst živali in rastlin) ter naravna območja, ki so pomembna z vidika znanosti, ohranjanja ali naravne lepote, so opredeljena kot naravna dediščina.

Republika Indonezija je konvencijo ratificirala 6. junija 1989, s čimer je postala upravičena do vključitve na seznam svojih zgodovinskih območij. Od leta 2023 je v Indoneziji deset območij svetovne dediščine, od katerih je šest kulturnih in štiri naravne. To pomeni, da ima Indonezija največje število območij v jugovzhodni Aziji. Prva štiri območja, ki so bila leta 1991 vpisana na seznam, so bila budistični tempelj Borobudur, hinduistični templji Prambanan, narodni park Ujung Kulon in narodni park Komodo. Najnovejši dodatek k seznamu je bila Kozmološka os Yogyakarte in njene zgodovinske znamenitosti leta 2023. Leta 2011 je bila dediščina tropski deževni gozdovi Sumatre vpisana na seznam ogrožene svetovne dediščine zaradi groženj, ki jih predstavljajo krivolov, nezakonita sečnja, kmetijski posegi in načrti za gradnjo cest skozi območje. Poleg tega je indonezijska vlada na poskusni seznam nominirala 21 območij, kar pomeni, da jih nameravajo v prihodnosti obravnavati za nominacijo za svetovno dediščino.

Kraji svetovne dediščine UNESCO opredeljuje deset kriterijev za uvrstitev na seznam svetovne dediščine. Vsak kraj mora ustrezati vsaj enemu kriteriju. Kriteriji od I do VI se nanašajo na kraje kulturne dediščine, od VII do x pa na naravno.

+ Kraj Slika Lokacija (provinca) Unescova referenca in kriteriji Leto vpisa Opis Budistični tempelj Borobudur Osrednja Java 592; Kulturno:i, ii, vi 1991 Templji Borobudur, ki izvirajo iz 8. in 9. stoletja, so sestavljeni iz treh nivojev: kvadratne piramidalne osnove, stožčastega debla s tremi okroglimi ploščadmi in stupe na vrhu, kar obsega 2500 kvadratnih metrov. Okrogle ploščadi so obdane s 72 okrasnimi stupami s kipom Bude. Tempelj je UNESCO obnovil v 1970-ih. Kozmološka os Yogyakarta in njegove zgodovinske znamenitosti Posebna regija Yogyakarta 1671; Kulturno:ii, iii 2023 To središče sultanata in kulturnih dogodkov province je v 18. stoletju odprl Hamengkubuwono I. V skladu z javanskimi prepričanji o kozmosu in življenjskem ciklu 6-kilometrska os povezuje goro Merapi (sever) in Indijski ocean (jug), v središču pa sta palača (na sliki) in drugi spomeniki znotraj osi, ki je povezana s tradicionalnimi obredi. Kulturna krajina namakalni sistem subak na Baliju kot manifestacija filozofije Tri Hita Karana Bali 1194rev; Kulturno:iii, v, vi 2012 To območje sestavlja pet riževih teras in 19.500 hektarjev vodnih templjev, ki jih upravlja namakalni sistem subak, ki sega v 9. stoletje. Navdihnila ga je Tri Hita Karana, indijska filozofija, ki povezuje nebesa, človeštvo in naravo. Subakove »demokratične in egalitarne kmetijske prakse« pomagajo pridelovalcem riža pri prilagajanju gosto poseljenosti Balija. Največji in najpomembnejši vodni tempelj na Baliju je Pura Taman Ayun, ustanovljen v 18. stoletju. Na sliki so riževe terase Jatiwulih. Narodni park Komodo Vzhodna Nusa Tenggara 609; Naravno:vii, x 1991 Na Malih Sundskih otokih živi približno 5700 velikanskih kuščarjev, ki jih zaradi svojih značilnosti in agresivnosti imenujejo komodoški varani. Ker so edinstveni za otoke, so iskani med znanstveniki, ki preučujejo teorijo evolucije. Območje sestavljajo savanska pobočja in različna bodičasta flora, pa tudi peščene obale in vode s koralnimi grebeni spodaj. Slika je bila posneta na Floresu. Narodni park Lorentz Papua 955; Naravno:viii, ix, x 1999Lorentz, ki se razteza na 2.350.000 hektarjih, je največje območje svetovne dediščine v jugovzhodni Aziji in edino na svetu s prerezom med zasneženimi in tropskimi morskimi območji, vključno z nižinskimi mokrišči. Povezuje dve tektonski plošči ter obsega gore in ledenike. Poleg tega, da je lokacija fosilov, ki dokazujejo evolucijo v Novi Gvineji, je tudi območje z največjo biotsko raznovrstnostjo v regiji. Na sliki je gorovje Jayavijaya. Hinduistični templji Prambanan Osrednja Java in posebna regija Yogyakarta 642; Kulturno:i, iv 1991 Nad Prambananovimi kvadratnimi temelji stojijo trije templji z reliefi, ki temeljijo na starodavnem epu Ramajana, posvečenem trem božanstvom v hinduizmu: Šivi, Višnuju in Brahmi. Obstajajo tudi trije templji, posvečeni njihovim služabniškim živalim. Zgrajen v 10. stoletju, je največji tempeljski kompleks, posvečen Šivi v Indoneziji. Rudnik premoga Ombilin dediščina Savahlunto Zahodna Sumatra 1610; Kulturno: ii, iv 2019 Nizozemska kolonialna vlada Vzhodne Indije je iskala visokokakovosten premog v Savahluntu v Zahodni Sumatri in ta rudnik, zgrajen od konca 19. do začetka 20. stoletja, naredila dostopnega. Z delavci, ki so jih sestavljali domačini in obsojenci, sistem omogoča linearni proces pridobivanja, predelave, prevoza in odpreme premoga. To območje dediščine vključuje rudarsko območje, pristanišče Teluk Bayur (ki se je uporabljalo za skladiščenje premoga), železnico, ki povezuje oba kraja, in poslovno mesto. Na sliki je rudarska dejavnost v Ombilinu iz leta 1971. Paleontološko najdišče v Sangiranu Osrednja Java 593; Kulturno:iii, vi 1996 Na tem mestu so med izkopavanji med letoma 1936 in 1941 odkrili prvi fosil hominida. To je spodbudilo odkritje polovice znanih fosilov hominidov: 50 vrst Meganthropus palaeojavanicus in Homo erectus (na sliki francoska replika). Sangiran, ki je bil prvič naseljen milijon in pol let preden ga je UNESCO vključil na svoj seznam, je ključno območje za preučevanje človeške evolucije. Tropski deževni gozdovi Sumatre† Aceh, Jambi, Lampung 1167; Naravno:vii, ix, x2004 Območje, ki ga sestavljajo trije narodni parki – narodni park Gunung Leuser, narodni park Kerinci Seblat in narodni park Bukit Barisan Selatan – se razprostira na 2.500.000 hektarjih in gosti več kot 10.000 rastlinskih vrst, vključno s 17 endemičnimi vrstami. Obstaja tudi več kot 200 sesalcev, vključno z 22 azijskimi vrstami, ki so edinstvene v tej indonezijski regiji, od katerih jih 15 živi izključno tukaj, kot je sumatranski orangutan. Obstaja 580 ptic (465 gnezdilk, 21 endemičnih). To območje je ključnega pomena za ohranjanje raznolike biote Sumatre in biogeografsko raziskovanje evolucije otoka. Leta 2011 je bilo zaradi krivolova, nezakonite sečnje, kmetijskih posegov in načrtov za gradnjo cest razglašeno za ogroženo. Narodni park Ujung Kulon Banten in Lampung 608; Naravno:vii, x 1991 To območje, ki je na jugozahodnem koncu Jave, obsega polotok Ujung Kulon in kaldero Krakatav. Ključnega pomena za preučevanje celinskih vulkanov, ima enega največjih preostalih javanskih nižinskih deževnih gozdov in je dom številnim vrstam, med katerimi je javanski nosorog zaskrbljujoče ogrožen. Na sliki je savana Cidaon.

Poskusni seznam Poleg območij, vpisanih na Seznam svetovne dediščine, lahko države članice vodijo seznam začasnih območij, ki jih lahko upoštevajo pri nominaciji. Nominacije za seznam svetovne dediščine so sprejete le, če je bilo območje predhodno uvrščeno na poskusni seznam.