Omo sebua je tradicionalni slog hiš ljudstva Nias z otoka Nias v Indoneziji. Zgrajene so le za hiše vaških poglavarjev. Omo sebue, ki so v središču vasi, so zgrajene na masivnih lesenih pilotih in imajo visoke strehe. Kultura Nias s pogostimi medvaškimi vojnami je zasnovo omo sebua naredila nepremagljivo za napad. Edini dostop do hiš je skozi ozko stopnišče z majhnimi loputami zgoraj. Strme strehe lahko dosežejo 16 metrov v višino. Poleg močne obrambe pred sovražniki je omo sebua dokazano odporna na potrese.
Ozadje
Nias (, jezik Nias Tanö Niha) je razgiban otok 140 km od celinskega pristanišča Sibolga na zahodni obali Sumatre, ločen z Mentanai prelivom. Nias je del province Severna Sumatra z upravnim središčem Gunungsitoli. Otok pokriva površino 4771 km2; največji od 131 otokov, ki ležijo vzporedno s sumatransko obalo. Prebivalstvo otoka je 639.675 ljudi, vključno z Malajci, Bataki, Kitajci in avtohtonimi prebivalci Ono Niha.
Nekoč megalitska družba lova na glave je njeno gospodarstvo temeljilo na kmetijstvu in prašičereji, dopolnjevalo pa ga je izvoz ujetih sužnjev v medvaških vojnah. Čeprav je njegova osamljenost prispevala k edinstvenosti njegove kulture, otoška veriga Nias že od prazgodovine trguje z drugimi kulturami, drugimi otoki in celo s celinsko Azijo. Prevladujoča religija je protestantsko krščanstvo, ki predstavlja več kot 75 % prebivalstva; preostali so približno enakomerno razdeljeni med muslimane (večinoma priseljence od drugod v Indoneziji) in katoličane. Vendar pa je pripadnost krščanski ali muslimanski religiji še vedno večinoma nominalna; Nias še naprej slavi svojo avtohtono kulturo in tradicije kot primarno obliko duhovnega izražanja.
Niasanska družba je zelo stratificirana in poglavarji, zlasti na jugu otoka, so imeli dostop do bogastva materialnih virov in človeškega dela. S tem bogastvom so si poglavarji izoliranega otoka v začetku 20. stoletja zgradili velik omo sebua.
Vasi
Vasi na jugu otoka so razporejene bodisi ob eni dolgi tlakovani ulici bodisi v križasti obliki, s hišo poglavarja na eni, ki gleda na ulico. Lahko so velike in imajo do 5000 prebivalcev. Vasi so bile zgrajene z mislijo na obrambo, strateško so bile postavljene na višje ležečem terenu in so dostopne po strmih kamnitih stopniščih ter obdane s kamnitimi zidovi. Vendar pa manjših vasi v času nekdanje trgovine s sužnji ni bilo mogoče braniti. Za razliko od hiš v severnem Niasu, ki so prostostoječe, ovalne oblike in zgrajene na pilotih, so hiše v južnem Niasu zgrajene v terasah, ki tvorijo dolge vrste.
Stavbe
Omo sebua ali hiše poglavarja so v središču vasi in so zgrajene na masivnih lesenih pilotih ter imajo visoke strehe. Stebri stojijo na velikih kamnitih ploščah in diagonalnih tramovih podobnih dimenzij in materiala, ki zagotavljajo vzdolžno in prečno oporo, kar povečuje prožnost in stabilnost v potresih. Vojaška kultura jih je zgradila tako, da bi vzbujala strah z velikostjo, hiše pa so praktično nepremagljive, saj je dostop mogočen le skozi majhno loputo nad ozkim stopniščem. Strme strehe segajo do višine 16 metrov; zatrepi dramatično štrlijo spredaj in zadaj, kar zagotavlja senco in zavetje pred tropskim deževjem ter daje stavbi strm, stolpni videz. Z nosilnimi elementi, ki so zlepljeni skupaj in ne pribiti ali vezani, imajo stavbe dokazano potresno odpornost.
Tako kot omo sebua so tudi domovi navadnih ljudi pravokotnega tlorisa. Kot obrambni ukrep so med seboj povezana vrata, ki vaščanom omogočajo, da se sprehodijo po celotni dolžini terase, ne da bi stopili na ulico spodaj. Tako hiše preprostih ljudi kot aristokratske omo sebua imajo pod velikimi previsnimi napušči ukrivljene galerije. Domnevno so bile navdihnjene z gomoljastimi krmami nizozemskih galeon in so nudile obrambno razgledno točko, v miru pa prezračen in udoben prostor za opazovanje ulice spodaj.
Notranjost je zgrajena iz skobljanih in poliranih trdih desk – pogosto ebenovine – ki so med seboj zlepljene z utori in pero. Notranji tramovi pogosto vsebujejo bas reliefne rezbarije prednikov, nakita, živali, rib in čolnov z ravnovesjem moških in ženskih elementov, kar je bistveno za niaske koncepte kozmične harmonije. Razkošnejše hiše so dodatno okrašene s samostoječimi lesenimi rezbarijami, notranje izpostavljeni špirovci pa so okrašeni s čeljustnimi kostmi prašičev, ki so jih žrtvovali za delavsko pojedino ob dokončanju hiš.
Škoda zaradi potresa leta 2005
Potres in cunami v Indijskem oceanu decembra 2004 sta povzročila (le) obalno škodo Niasu, potres na Niasu marca 2005 pa je imel uničujoč učinek na otok. Uničenih je bilo več kot 80 % sodobnih javnih stavb. Tradicionalne hiše so bile bolj odporne na potrese in večina jih je preživela.
Prizadevanja za obnovo so ovirala smrt številnih tradicionalnih obrtnikov in dejstvo, da nevladne organizacije niso poznale niazijskih gradbenih metod. Stroški popravila poškodovanih tradicionalnih hiš so bili ocenjeni na podobne stroške gradnje novih, saj so se zaradi podrtih podpornih stebrov hišo morali razstaviti in obnoviti.
Zasnove hiš nevladnih organizacij so bile običajno manjše od tradicionalnih in jim je manjkalo veliko elementov, ki so bili temeljni za niazijsko kulturo.
Sklici
Zunanje povezave Museum Pusaka Nias Website Artyfakt Research Site - more information on Nias culture, including photos of omo sebua
Kategorija:Arhitektura v Indoneziji