Rinjani (; ) je aktivni stratovulkan v provinci Zahodna Nusa Tenggara na indonezijskem otoku Lombok. Doseže višino 3726 metrov, s čimer je drugi najvišji vulkan v Indoneziji in najvišja točka v provinci Zahodna Nusa Tenggara.
Ob vulkanu je kaldera, ki meri približno 6 x 8,5 kilometra in vsebuje kratersko jezero Sagara Anak (dobesedno 'Otrok morja' (v sasakščini)) – poimenovano po svoji presenetljivi modri barvi, ki spominja na ocean. Jezero leži na nadmorski višini približno 2000 metrov in je po ocenah globoko približno 200 metrov. V kalderi je tudi več vročih vrelcev.
Gora Rinjani in njeno kratersko jezero imata velik duhovni pomen za avtohtono ljudstvo Sasak in nekatere ljudske verske skupnosti, saj služita kot prizorišča za različne verske obrede. Aprila 2018 je Organizacija Združenih narodov za izobraževanje, znanost in kulturo (UNESCO) kaldero gore Rinjani priznala kot del globalne mreže geoparkov. Omeniti velja, da izbruh vulkana leta 1257 velja za enega najmočnejših svetovnih vulkanskih dogodkov v zadnjih 2000 letih.
Geografija
Lombok je eden od Malih Sundskih otokov, majhnega otočja, ki ga od zahoda proti vzhodu sestavljajo otoki Bali, Lombok, Sumbava, Flores, Sumba in Timor; vsi so na robu avstralske kontinentalne police. Vulkani na tem območju nastanejo zaradi delovanja oceanske skorje in premikanja same police. Rinjani je eden od vsaj 129 aktivnih vulkanov v Indoneziji, od katerih štirje pripadajo vulkanom sistema jarkov Sundskega loka, ki tvorijo del Pacifiškega ognjenega obroča – odseka prelomnih linij, ki se raztezajo od zahodne poloble skozi Japonsko in jugovzhodno Azijo.
Otoka Lombok in Sumbava ležita v osrednjem delu Sundskega loka. Sundski lok je dom nekaterih najnevarnejših in najeksplozivnejših vulkanov na svetu. Izbruh bližnje gore Tambora na Sumbavi 15. aprila 1815 je znan po najsilovitejšem izbruhu v zabeleženi zgodovini, s stopnjo 7 na lestvici VEI.
Višje območje je poraslo z gozdovi in večinoma nerazvito. Nižine so zelo obdelane. Riž, soja, kava, tobak, bombaž, cimet, kakav, klinčki, manioka, koruza, kokosov oreh, kopra (posušeno, belo meso kokosa, iz katerega se pridobiva kokosovo olje), banane in vanilija so glavni pridelki, ki se gojijo na rodovitnih tleh otoka. Pobočja naseljuje avtohtono prebivalstvo Sasakov. Na Rinjaniju so vzpostavljene tudi nekatere osnovne turistične dejavnosti, predvsem v vasi Senaru ali okoli nje.
Vulkan Rinjani na otoku Lombok se dviga na 3726 metrov, kar je drugi najvišji vulkan med indonezijskimi vulkani, takoj za vulkanom Kerinci na Sumatri. Rinjani ima strm stožčast profil, gledano z vzhoda, vendar zahodno stran sestavljenega vulkana prekinja 6 x 8,5 km velika ovalna kaldera Segara Anak. Zahodna polovica kaldere vsebuje 230 metrov globoko jezero, katerega polmesečasta oblika je posledica rasti postkaldernega stožca Barujari na vzhodnem koncu kaldere.
Geološki povzetek Na podlagi teorije tektonike plošč je Rinjani eden od niza vulkanov, ki so nastali na Malih Sundskih otokih zaradi subdukcije indo-avstralske oceanske plošče pod Male Sundske otoke in razlaga se, da je vir staljene magme približno 165–200 kilometrov globoko.Hamilton, W.B., 1979, Tectonic Map of the Indonesian region: USGS Map I‑875‑D, 1:5,000,000.Hamilton, W.B., 1979, Tectonics of the Indonesian region: USGS Prof. Paper 1078, 345 p.+ map.
Geologija in tektonska lega Lomboka (in bližnje Sumbave) sta opisani kot osrednji del Sundskega loka.(qf. Foden and Varne 1981b) Najstarejše izpostavljene kamnine so iz miocena, kar kaže na to, da sta se subdukcija in vulkanizem začela precej pozneje kot na Javi in Sumatri na zahodu, kjer so številne vulkanske in intruzivne kamnine iz poznega mezozoika. Otoki so na vzhodnem robu Sundske celinske police, v območju, kjer se debelina skorje očitno hitro zmanjšuje od zahoda proti vzhodu.(Curray et al, 1977)
Seizmična hitrostna struktura skorje v tej regiji je prehodna med tipičnimi oceanskimi in kontinentalnimi profili, Mohorovičićeva diskontinuiteta (Moho) pa se zdi, da leži na globini približno 20 kilometrov.(Curray et al. 1977) Ti dejavniki kažejo, da je bila možnost kontaminacije skorje z magmami, ki so izbruhnile na otokih Lombok in Sumbava, omejena. Poleg tega ti otoki ležijo zahodno od tistih delov najvzhodnejšega Sundskega loka in zahodnega loka Banda, kjer očitno napreduje trk z Avstralsko ploščo.(qf. Foden and Varne 1981b).
Vulkan Rinjani je 165 do 190 kilometrov nad cono Benioff.(Hamilton 1979) Med najvzhodnejšim vulkanom Sumbava (Sangeang Api) in linijo aktivnih vulkanov na Floresu je izrazit odmik v liniji aktivnih vulkanov. To kaže, da je večji transkurentni prelom sekal lok med otokom Sumbava in Floresom. To velja za značilnost, ki predstavlja veliko tektonsko diskontinuiteto med vzhodnim in zahodnim Sundskim lokom (razlom Sumba).Hedervari (1978) and Ritsema (1954) Poleg tega je izrazita odsotnost plitke in vmesne potresne aktivnosti v regiji južno od Lomboka in Sumbave značilnost, ki jo razlagamo kot izrazit prelom v coni Sundskega loka. Prelomi in gubanje so povzročili močno deformacijo v vzhodnem delu Lomboškega bazena in so značilni blokovni prelomi, skrilavci in blatni vulkani.(Prasetyo 1992). Abbot and Chamalaun (1978)Wikibooks:The Geology of Indonesia/The lesser Sunda Islands
Vulkanologija
Izbruh kaldere Rinjani naj bi se zgodil v 13. stoletju. Izbruh Samalasa leta 1257, ki je bil datiran v »pozno pomlad ali poletje 1257«, danes velja za verjeten vir visokih koncentracij žvepla, ki jih najdemo v široko razpršenih vzorcih ledenih jeder, in je morda bil »najmočnejši vulkanski izbruh, odkar se je človek naučil pisati«.Siegfried, Tom (2012). "Mystery Volcano's Name Revealed Despite Gag Order ", Science News, v. 182 no. 1, 14 July 2012, p. 2. Obsežen izbruh je morda sprožil obdobje globalnega ohlajanja in neuspešnih žetev. Pred tem izbruhom je bila kaldera Segara Anak vulkanska gora z imenom Samalas, ki je bila višja od Rinjanija.
Stopnja izbruhov, mesta izbruhov, vrsta izbruha in sestava magme so se v zadnjih 10.000 letih pred izbruhom kaldere spremenili. Izbruhi v letih 1994 in 1995 so se pojavili v Gunung Baru (ali »Nova gora« – približno 2300 metrov nadmorske višine) v središču te kaldere, lava iz poznejših izbruhov pa je vstopila v jezero. Ta stožec je bil od takrat preimenovan v Gunung Barujari (ali »Gunung Baru Jari« v indonezijščini).
Prvi zgodovinski izbruh se je zgodil septembra 1847. Zadnji izbruh gore Rinjani je bil maja 2010, najnovejši večji izbruhi so se zgodili med obdobjem aktivnosti med letoma 1994 in 1995, kar je povzročilo nadaljnji razvoj Gunung Barujarija. Zgodovinski izbruhi v Rinjaniju, ki segajo v leto 1847, so bili omejeni na stožec Barujari in kupolo Rombongan (leta 1944) in so sestavljeni iz zmerne eksplozivne aktivnosti in občasnih lavnih tokov, ki so vstopili v jezero Segara Anak. Zgodovina izbruhov vulkana Rinjani pred letom 1847 ni na voljo, saj je otok Lombok na lokaciji, ki je bila za tiste čase zelo oddaljena od evidenc.
3. novembra 1994 se je hladen lahar (vulkanski blatni tok) z vrha vulkana Rinjani po reki Kokok Jenggak pognal navzdol in ubil trideset ljudi iz vasi Aikmel, ki so bili presenečeni pri zajemanju vode iz reke na poti toka.
V povezavi z izbruhom vulkana Gunung Barujari je bil status vulkana Gunung Rinjani od 2. maja 2009 dvignjen z normalnega (VEI stopnja 1) na »bodite pozorni« (VEI stopnja 2). Maja 2010 je Center za vulkanologijo in blaženje geoloških nevarnosti v Indoneziji Gunung Rinjani uvrstil v stanje pripravljenosti s priporočilom, da v polmeru 4 kilometrov od izbruha vulkana Gunung Barujari ni nobene dejavnosti.
Vulkanska sestava
Na Lomboku leži vulkan Rinjani približno 300 kilometrov severno od Sundskega jarka (znanega tudi kot Javanski jarek JavaSunda Trench (4°30' S 11°10' S 100°00' E 119°00' Accredited by: SCGN (Apr. 1987) The trench was studied in some detail in the 1920s-1930s by Dutch geodesist F.A. Vening Meinesz, who made classic pendulum gravity measurements in a Dutch submarine. Shown as Java Trench in ACUF (Advisory Committee on Undersea Features Gazetteer). see also: http://www.gebco.net/) in je približno 170 kilometrov nad aktivno severno cono Benioff.(Hamilton 1979) cited from The Geology of Indonesia/The lesser Sunda Islands-IV. Volcanic Activity and Composition, accessed 2010-05-10 Na podlagi sestave andezitov, ki imajo zelo nizke koncentracije Ni in nizko razmerje Mg/Mg+Fe, se domneva, da je suita Rinjani plaščnega izvora, vendar so bili vsi andeziti in daciti ter številni bazalti verjetno spremenjeni s procesi frakcijske kristalizacije.Foden and Varne (1981) cited from The Geology of Indonesia/The lesser Sunda Islands-IV. Volcanic Activity and Composition, accessed 2010-05-10 Sklepa se, da je kalc-alkalna suita Rinjani, ki je v mnogih pogledih značilna za številne suite, ki so jih izbruhnili vulkani v okolici Pacifika, verjetno nastala z delnim taljenjem peridotitnega plaščnega klina, ki prekriva aktivno cono Benioff pod otokom Lombok.Hamilton (1979) cited from The Geology of Indonesia/The lesser Sunda Islands-IV. Volcanic Activity and Composition Pleistocensko-nedavna kalkalna suita iz aktivnega vulkana Rinjani je sestavljena iz raznolike palete lav. Sem spadajo: ankaramit, visokoalumnijski bazalt, andezit, visokoknalijski andezit in dacit. Sr-izotopske in geokemične omejitve kažejo, da je ta suita nastala iz subarkalnega plašča. Geokemični modeli kažejo, da je frakcijska kristalizacija pomemben proces v diferenciaciji suite, čeprav serija: ankaramit-visokoalumnijski bazalt-andezit-dacit ne predstavlja nenehno razvijajočega se spektra tekočin.
Septembra 1995 je bilo izdano letalsko poročilo o nepotrjenem oblaku pepela iz Rinjanija. Letalsko informacijsko območje Bali je zjutraj 12. septembra izdalo NOTAM o vulkanski aktivnosti iz Rinjanija. Poročali so, da se je oblak pepela premikal proti jugozahodu, vrh oblaka pa je bil približno 4 km nadmorske višine.
3. novembra 1994 se je hladen lahar (vulkanski blatni tok) z vrha vulkana Rinjani pomikal po reki Kokok Jenggak in ubil trideset ljudi iz vasi Aikmel, ki so bili presenečeni pri zajemanju vode iz reke na poti toka. Ena oseba je bila 9. novembra 1994 pogrešana. V vasi ni bilo poročil o škodi. Lokalni vulkanologi so opozorili, da bi lahko močne padavine sprožile dodatne laharje.
Med 4. junijem 1994 in januarjem 1995 je DVGHM (Direktorata za vulkanologijo in blaženje geoloških nevarnosti) zabeležil na Rinjaniju eksplozije. Te eksplozije so prišle iz vulkana Barujari.
Med 3. junijem 1994 in 21. novembrom 1994 zapisi o eruptivni zgodovini Rinjanija kažejo na aktivnost, ki ji je bil dodeljen indeks vulkanske eksplozivnosti (VEI) z oceno 3(?), območje aktivnosti pa je opisano kot Gunung Barujari. Eruptivne značilnosti, dokumentirane za dogodke v tistem času, so opisane kot izbruh osrednjega izbruha z eksplozivnim izbruhom, s piroklastičnim(-imi) tokom(-i), tokom(-i) lave, smrtnimi žrtvami in blatnim(-i) tokom(-i) (laharji).