Homo floresiensis (/flɔːrˈɛziːˌɛn.sɪs/), znan tudi kot Floresov človek ali Hobit (po izmišljeni vrsti), je izumrla vrsta majhnih arhaičnih ljudi, ki so naseljevali otok Flores v Indoneziji do prihoda sodobnih ljudi pred približno 50.000 leti.
Leta 2003 so v jami Liang Bua odkrili ostanke posameznika, ki je bil visok približno 1,1 m. Do leta 2015 so odkrili delna okostja 15 posameznikov; med njimi je ena celotna lobanja, imenovana LB1.
Domneva se, da so se hominini, ki so prvič prispeli na Flores pred približno 1,27–1 milijonom let, razvili v H. floresiensis, potem ko so doživeli znatno zmanjšanje telesne velikosti. Razpravlja se o tem, ali H. floresiensis predstavlja potomca javanskega Homo erectusa, ki je zmanjšal svojo telesno velikost zaradi otoške pritlikavosti, ali pa predstavlja sicer neopaženo migracijo majhnih arhaičnih ljudi na ravni avstralopiteka ali Homo habilisa zunaj Afrike.
Ta hominin je bil sprva obravnavan kot izjemen zaradi svojega preživetja do relativno nedavnega časa, za katerega so sprva menili, da je živel le 12.000 let nazaj. Vendar pa je obsežnejše stratigrafsko in kronološko delo potisnilo datiranje najnovejših dokazov o njegovem obstoju nazaj na 50.000 let nazaj. Skeletni material Homo floresiensis v Liang Bua je zdaj datiran od 60.000 do 100.000 let nazaj; kamnita orodja, najdena ob skeletnih ostankih, so bila iz arheoloških horizontov, ki segajo od pred 50.000 do 190.000 let nazaj. Drugi starejši ostanki iz Mata Mengeja datirajo v obdobje pred približno 700.000 leti.
Primeri Odkritje
Prve primerke je 2. septembra 2003 na indonezijskem otoku Flores odkrila skupna avstralsko-indonezijska ekipa arheologov, ki je iskala dokaze o prvotni migraciji sodobnih ljudi iz Azije v Avstralijo. Namesto tega so v jami Liang Bua odkrili skoraj popolno, majhno okostje, LB1, kasnejša izkopavanja v letih 2003 in 2004 pa so odkrila še sedem okostij, ki so bila prvotno datirana v obdobje pred 38.000 do 13.000 leti.
Leta 2004 so Peter Brown in sodelavci poimenovali in opisali ločeno vrsto Homo floresiensis, pri čemer je LB1 holotip. Vrsti je bil pripisan zob, LB2. LB1 je dokaj popolno okostje, vključno s skoraj popolno lobanjo, ki je pripadalo 30-letni ženski in je dobila vzdevek Mala gospa s Floresa ali Flo. Kost roke, ki je bila začasno dodeljena H. floresiensis, primerek LB3, je stara približno 74.000 let. Primerki niso fosilizirani in so bili opisani kot »konsistenca mokrega pivnega papirja«. Ko so bile kosti izpostavljene, so se morale posušiti, preden so jih lahko izkopali. Odkriteljem je bila predlagana vrsta značilnosti, tako primitivnih kot izpeljanih, ki te posameznike identificira kot pripadnike nove vrste. Na podlagi prejšnjih ocen datuma so odkriteljem predlagali tudi, da je H. floresiensis živel sočasno s sodobnimi ljudmi na Floresu. Pred objavo so odkriteljem razmišljali o uvrstitvi LB1 v njen lasten rod, Sundanthropus floresianus (dobesedno 'sundski človek s Floresa'); vendar pa so recenzenti članka priporočili, da jo kljub njeni velikosti uvrstijo v rod Homo.
Leta 2009 so poročali o dodatnih najdbah, s čimer so se najmanjše število osebkov, ki jih predstavljajo kosti, povečalo na štirinajst. Leta 2015 so bili zobje pripisani petnajstemu osebku, LB15.
V jami so pogosto prisotna tudi kamnita orodja, katerih velikost velja za primerno za te majhne ljudi. Orodja so v horizontih, ki so bili prvotno datirani na obdobje pred 95.000 do 13.000 leti. Sodobni ljudje so to regijo dosegli pred približno 50.000 leti, ko naj bi H. floresiensis že izumrl. Primerjave kamnitih artefaktov s tistimi, ki so jih izdelali sodobni ljudje v Vzhodnem Timorju, kažejo na številne tehnološke podobnosti.
Klasifikacija in evolucija Filogenija in evolucija Zaradi globokega sosednjega Lomboškega preliva je Flores v obdobjih nizke morske gladine ostal izoliran otok. Zato so predniki H. floresiensis lahko na otok prišli le z oceansko razpršitvijo, najverjetneje z raftingom. Najstarejša kamnita orodja na Floresu so stara približno 1 milijon let. Kamnitih artefaktov ni na najdiščih, starejših od 1,27 milijona let, kar kaže na to, da so predniki H. floresiensis prispeli po tem času.
Leta 2016 so v Mata Mengeju, približno 74 km od Liang Bue, odkrili fosilne zobe in delno čeljust homininov, za katere se domneva, da so predniki H. floresiensis. Datirajo iz časa pred približno 700.000 leti. Drugi ostanki (vključno s humerusom) so bili kasneje opisani iz Mata Mengeja, ostanki pa so bili nato neposredno dodeljeni H. floresiensis. Ti ostanki so približno enake velikosti ali nekoliko manjši od ostankov iz Liang Bua, kar kaže na to, da je velikost vrste ostala stabilna več sto tisoč let vse do izumrtja.
O izvoru H. floresiensis sta bili predlagani dve hipotezi. Prva predlaga, da izvira iz zgodnje migracije zelo primitivnih majhnih arhaičnih ljudi na ravni Australopithecus/Homo habilis zunaj Afrike pred 1,75 milijona let. To temelji na različnih vidikih anatomije skeleta H. floresiensis, kot so kosti stopal, ki veljajo za bolj podobne tistim pri zelo arhaičnih ljudeh, kot sta Australopithecus in Homo habilis, kot pa Homo erectus. To stališče je podprlo več kladističnih analiz. Drugi avtorji trdijo, da H. floresiensis verjetno predstavlja potomce populacije javanskega Homo erectusa, ki se je osamil na Floresu, pri čemer je majhna telesna velikost posledica otoške pritlikavosti, dobro znanega evolucijskega trenda, ki ga najdemo med različnimi otoškimi živalmi. Ti avtorji alternativno predlagajo, da ima H. floresiensis več podobnosti v lobanji in zobni strukturi s H. erectusom, zlasti z zgodnjim javanskim Homo erectusom. Ti avtorji prav tako oporekajo nekaterim podobnostim z avstralopitekom in arhaičnimi ljudmi stopnje Homo habilis, in predlagajo, da so druge morda posledica evolucijskih obratov/konvergence.
Ugotovljeno je bilo, da ni dokazov o arhaičnih ljudeh v sosednjem (in verjetno izvornem) območju Jave pred 1,3–1,5 ali 1,8 milijona let, pri čemer je najzgodnejšo človeško prisotnost na Javi predstavljal Homo erectus. Prav tako ni dokazov o obstoju arhaičnih ljudi na ravni Australopithecusa ali Homo habilisa kjerkoli zunaj Afrike, kar po mnenju podpornikov hipoteze o izvoru Homo erectusa onemogoča nastanek H. floresiensis od teh bolj primitivnih homininov.
Poskus ekstrakcije DNK Leta 2006 sta dve ekipi poskušali ekstrahirati DNK iz zoba, odkritega leta 2003; vendar obema ekipama ni uspelo. Domneva se, da se je to zgodilo, ker je bil cilj dentin; nove raziskave kažejo, da ima cement višje koncentracije DNK. Poleg tega je toplota, ki jo je ustvarila visoka hitrost svedra, morda denaturirala DNK.
Trditve o prirojenih motnjah Majhna velikost možganov H. floresiensis s 417 cm³ je spodbudila hipoteze, da so bili primerki preprosto H. sapiens s prirojeno napako in ne posledica nevrološke reorganizacije. Te trditve so bile pozneje v veliki meri zavrnjene.
Anatomija Najpomembnejši in najvidnejši značilnosti Homo floresiensis sta majhno telo in majhna lobanjska prostornina. Brown in Morwood sta opredelila tudi številne dodatne, manj očitne značilnosti, ki bi lahko razlikovale LB1 od sodobnega H. sapiensa, vključno z obliko zob, odsotnostjo brade in manjšo torzijo na spodnjem koncu nadlahtnice (kosti nadlakti). Vsako od teh domnevnih razlikovalnih značilnosti je znanstvena skupnost natančno preučila, različne raziskovalne skupine pa so prišle do različnih zaključkov o tem, ali te značilnosti podpirajo prvotno oznako nove vrste, ali pa LB1 identificirajo kot hudo patološkega H. sapiensa.
Študija zobne morfologije štiridesetih zob H. floresiensis v primerjavi s 450 zobmi živečih in izumrlih človeških vrst iz leta 2015 navaja, da so imeli »primitivno morfologijo pasjih premolarjev in naprednih molarjev«, kar je edinstveno med hominini.
Odkritje dodatnih delnih okostij je potrdilo obstoj nekaterih značilnosti, najdenih pri LB1, kot je odsotnost brade, vendar Jacob in druge raziskovalne skupine trdijo, da te značilnosti ne ločujejo LB1 od lokalnih sodobnih ljudi. Lyras in sodelavci so na podlagi 3D-morfometrije trdili, da se lobanja LB1 bistveno razlikuje od vseh lobanj H. sapiens, vključno z lobanjami posameznikov z majhnim telesom in mikrocefalikov, in je bolj podobna lobanji Homo erectusa. Ian Tattersall trdi, da je vrsta napačno uvrščena med Homo floresiensis, saj je preveč arhaična, da bi jo uvrstili v rod Homo.
Kultura
V jami so našli več kot deset tisoč kamnitih artefaktov, predvsem kamenih odlomkov, kar je presenetljivo glede na majhne možgane H. floresiensis. To je nekatere raziskovalce spodbudilo k teoriji, da je H. floresiensis podedoval svoje sposobnosti izdelave orodij od H. erectus. Konice, perforatorji, rezila in mikrorezila so bili povezani z ostanki izumrlega slonovega sorodnika Stegodona. Zato je bilo predlagano, da je H. floresiensis lovil mladega Stegodona. Podobni artefakti so bili najdeni v kotlini Soa 50 km južno, povezani z ostanki Stegodona in komodoškega varana in se pripisujejo verjetni predniški populaciji H. erectus. Drugi avtorji so dvomili o obsegu lova na stegodone s strani H. floresiensis, pri čemer so opozorili na redkost zarez na ostankih stegodona, najdenih v Liang Bua, kar nakazuje, da so se soočali z močno konkurenco za trupla z drugimi plenilci, kot so komodoški varan, orjaška štorklja Leptoptilos robustus in jastrebi, in da je bilo možno, da so bili njihov glavni plen orjaške podgane, kot je Papagomys, endemične za otok, ki jih v Liang Bua pogosto najdemo. Čeprav se je sprva domnevalo, da je H. floresiensis sposoben uporabljati ogenj, so se dokazi za to trditev kasneje izkazali za nezanesljive.
Izumrtje Najmlajši ostanki kosti H. floresiensis v jami izvirajo izpred 60.000 let, najmlajša kamnita orodja pa izpred 50.000 let. Prejšnja ocena 12.000 let pred sedanjostjo je bila posledica neodkrite neskladnosti v stratigrafiji jame. Čas njihovega izginotja iz jamske stratigrafije je blizu času, ko so sodobni ljudje dosegli to območje, kar lahko kaže na vplive sodobnih ljudi neposredno na H. floresiensis ali širše na ekosisteme Floresa, ki so povzročili ali prispevali k njihovemu izumrtju. Analiza DNK pritlikavih sodobnih ljudi iz Floresa ni našla nobenih dokazov o kakršni koli DNK iz H. floresiensis.
Vzdevek Hobit
Odkritelji so vrsti Homo floresiensis hitro nadeli vzdevek hobit po izmišljeni rasi, ki jo je J. R. R. Tolkien populariziral v svoji knjigi Hobit, nekateri odkritelji pa so celo predlagali, da se vrsta poimenuje H. hobbitus.
Oktobra 2012 je novozelandskemu znanstveniku, ki je moral imeti javno predavanje o vrsti Homo floresiensis, Tolkienova zapuščina sporočila, da pri promociji predavanja ne sme uporabiti besede hobit.
Leta 2012 je ameriški filmski studio The Asylum, ki producira nizkoproračunske mockbuster filme, načrtoval izdajo filma z naslovom Doba hobitov, ki prikazuje 'miroljubno' skupnost H. floresiensis, »ki so jo zasužnjili Javanski ljudje, rasa mesojedskih jezdecev zmajev«. Film naj bi se opiral na uspeh filma Petra Jacksona Hobit: Nepričakovano potovanje. Izid filma je bil prepovedan zaradi pravnega spora glede uporabe besede hobit. The Asylum je trdil, da film ne krši Tolkienovih avtorskih pravic, ker govori o H. floresiensis, »ki ga v znanstveni skupnosti enotno imenujejo 'hobiti'«. Film je bil končno izdan pod novim naslovom, Spopad imperijev.
Sklici
Literatura
Zunanje povezave John D. Hawks. Blog of a professor of anthropology who closely follows this topic.
Kategorija:Razvoj človeka Kategorija:Taksoni, opisani leta 2004 Kategorija:Zgodovina Indonezije Kategorija:Flores