Hadramavt (; sabajsko, minejsko, katabansko: , latinizirano: ) je bilo starodavno južnosemitsko govoreče kraljestvo v južni Arabiji (Jemen, Oman), ki je obstajalo od začetka 1. tisočletja pred našim štetjem do poznega 3. stoletja našega štetja na območju, ki se danes imenuje po njem.

Hadramavtsko kraljestvo je bilo eno od šestih starodavnih južnoarabskih kraljestev na ozemlju Jemna. Druga kraljestva so bila Saba, Main, Kataban, Himjar in Avsan. O Hadramavtu je v primerjavi z drugimi zgodnjimi južnoarabskimi državami znanega bolj malo.

Geografija Kraljestvo Hadramavt je bilo najvzhodnejše od starodavnih južnoarabskih kraljestev. Njegovo jedro je bilo okoli vadija Hadramaut in Vadija al-Masila, na vzhodu in jugu pa je mejilo na Indijski ocean. Njegovo glavno mesto je bilo mesto Šabva.

Zgodovina Prazgodovina Najzgodnejše človeške dejavnosti v regiji segajo v srednji paleolitik, ko je lokalno prebivalstvo že obvladovalo tehniko izdelave preprostega kamnitega ročnega orodja. Iz tega ali nekoliko kasnejšega obdobja je ohranjenih več megalitskih struktur, velikih kamnitih krogov in štirih dolmenom podobnih struktur, katerih notranje površine so bile okrašene s ponavljajočimi se vrstami vijugastega ali nazobčanega vzorca.

Kraljestvo Konec 7. stoletja pr. n. št. sta bila Hadramavt in bližnje kraljestvo Kataban sprva zaveznika kralja Karibila Vatarja iz sosednjega kraljestva Sabskega kraljestva, potem pa sta do 6. stoletja pr. n. št. oba prišla pod sabsko oblast. V začetku ali v poznem 5. stoletju pr. n. št. sta ponovno pridobila neodvisnost, ko so se Hadramiti, Katabanci in Minejci skupaj uprli Sabejcem in postali prevladujoče države v južnoarabski regiji.

Imena vladarjev Hadramavta so prvič poimensko potrjena od 5. stoletja pr. n. št. Za hadramitskega kralja Ilʿaza Jalita II., ki je vladal okoli leta 220 pr. n. št., je zapisano, da je organiziral kraljevi lov, na katerem so bili prisotni dva palmirska delegata, dva kaldejska in dva južnoazijska delegata.

Kataban je kmalu začel in izpodbijal prevlado Sabejcev v Južni Arabiji. V 1. stoletju pr. n. št. se je koaliciji, ki so jo proti Sabejcem oblikovali Kataban, Radman, Madaj in arabski nomadi pridružil tudi Hadramavt.

Tako kot Saba je tudi Hadramavt pogosto vsiljeval svojo oblast arabskim plemenom, ki so živela severno od njega. V tem obdobju je Hadramavt od 4. do 2. stoletja pr. n. št. doživel obdobje blaginje. Na njegovem ozemlju je bilo zgrajenih več utrdb ter posvetnih in verskih zgradb. Kralj Jadʿil Bajan je obnovil glavno mesto države Šabvat.

Z vzpostavitvijo neposrednih pomorskih trgovinskih povezav med Sredozemljem in Južno Azijo prek Rdečega morja v poznem helenističnem obdobju so začela na račun kraljestev Sajhada prevladovati plemena z južnoarabskega višavja. Da bi se vključil v nove trgovinske tokove je Hadramaut ustanovil dve morski pristanišči na Indijskem oceanu, prvo v Kaniju in drugo v Sumhuramu.

V poznem 1. ali v 2. stoletju pr. n. št. sta Hadramavt in Himjar med seboj razdelila ozemlje Katabana. Hadramavt sam je kmalu zatem prenehal obstajati kot neodvisno kraljestvo. Okoli leta 290 pr. n. št. ga je priključil himjarski kralj Šamar Juhariš, ki je v napisu iz leta 299 n. št. omenjen kot kralj Sabe, Du-Rajdana, Hadramavta in Jamanata.

Zapuščina Hadramavt je v seznamu ljudstev v hebrejski Bibliji omenjen kot Hazarmavet (biblijsko hebrejsko חֲצַרְמָוֶת, latinizirano Ḥăṣarmāweṯ), eden od trinajstih sinov Jokatana, preko Eberja potomca Šema.

Grško-rimski avtor Strabon omenja Hadramavt kot Hatramōtítis (Χατραμωτίτις).

Družba in kultura Kultura Tako kot druge sosednje države Katab, Saba, Main in Himjar je tudi kraljestvo Hadramavt pripadalo starodavni južnoarabski kulturi in se razvijalo kot del nje, vendar z nekaj manjšimi lastnimi značilnostmi.

Jezik Prebivalci Hadramavta so govorili hadramavtski jezik, ki je spadal v starojužnoarabsko vejo semitskih jezikov.

Družbena organizacija Hadramavt je bil monarhija. Med drugimi funkcionarji v kraljestvu je bil tudi kabir, dobesedno 'starešina'. Kabir je bil višji uradnik, ki je lahko vodil pleme ali specifično skupino prebivalcev, ali je bil monarhov pooblaščenec.

Religija Hadramiti so prakticirali južnoarabsko mnogoboštvo. Glavni bog je bil (Atar), ki je imel v kozmologiji južnih Arabcev vrhovni položaj kot bog in vladar celega sveta. Na seznamih je bil vedno omenjen na prvem mestu in se manifestiral na več načinov. Vladarji so Atarju v čast prirejali obredne bankete, plačane z desetino, ki so jo bogu darovali prebivalci.

Zavetnik Hadramavta je bil bog Lune (Sajin), ki je veljal za ljudem bližjega v primerjavi z bolj vzvišenim Atarjem. Prebivalci Hadramavta so se zato imenovali 'otroci Sajina'. Med drugimi znanimi hadramavtskimi božanstvi je bila boginja sonca (Šams).

V versko prakso prebivalcev Hadramavta so spadale poklicne svečenice, ki so bile vključene v družbeno življenje skupnosti, in na primer reševale zakonske spore.

Hadramiti so sledili južnoarabskemu običaju, da so sebe in svoje ožje družinske člane posvečali božanstvom, zlasti Sajinu, da so pokazali svojo zvestobo verski skupnosti in prejeli zaščito božanstev.

Prebivalci Hadramavta so organizirali obredne love, posvečene svojim božanstvom, za katere so verjeli, da prinašajo božanski blagoslov. Kralj Jad'il Bajan je zapisan, da je hodil na lov na orikse, gazele, geparde, jaguarje in kozoroge. Ta običaj se je ohranil tudi po koncu Hadramavtskega kraljestva. Prebivalci regije so še do nedavnega verjeli, da je lov predpogoj za prinašanje dežja in posledično preprečevanje suše in lakote.

Arhitektura Arhitektura Hadramavta je bila podobna arhitekturi drugih starodavnih južnoarabskih držav. Za njegovo glavno mesto Šabvat je bilo značilnih več visokih večnadstropnih stavb. Šastnadstropna palača je bila sestavljena iz ogrodja masivnih lesenih nosilcev, spojenih z utori in klini, ter opečnih polnil. Kot taka je bila podobna sedanjim stavbam z jeklenim ogrodjem.

Gospodarstvo thumb|Kovanci iz Hadhramavta Tako kot druge južnoarabske države se je tudi Hadramavt ukvarjal s kmetijstvom, ki je zahtevalo obvladovanje bliskovitih poplav in tehnike namakanja. V kraljestvu, zlasti v pokrajini Tufar, so gojili rastline, ki so izločale dišeče smole, znane kot kadilo. Grško-rimski avtor Plinij Starejši omenja astramitiko (hadramavtiko) kot vrsto mire. Pobrano aromatično smolo so prepeljali v pristanišče Sumhuram, od tam pa v Kani. Od tam so jo trgovci s kadilom odpeljali proti severu. Hadramavtska prestolnica Šabvat je bila izhodišče tako imenovane poti kadila, ki je potekala po zahodni meji Arabske puščave do sredozemskega pristanišča Gaza. Obstajale so tudi številne druge bolj severne trgovske. Hadramavt je imel znatne prihodke zudi od tranzita trgovskih karavan, ki so trgovale s kadilom, proizvedenim v Zufarju, in luksuznimi izdelki iz Južne Azije. Vse to je vladajoočemu razredu in institucijam prinašalo znatno bogastvo.

Trgovina v Južni Arabiji je sprva potekala z menjavo blaga za standardne zlate, srebrne in bronaste uteži, ki jih je v 4. ali 3. stoletju pr. n. št. zamenjal lasten denar. Kovanci so se do 1. stoletja pr. n. št. zgledovali po grških atenskih kovancih, zatem pa po rimskih. Na slednjih je bila oznaka kraljeve kovnice Šakir.

Seznam vladarjev Med znanimi hadramavtskimi vladarji so: Jad'il, sodobnik Karib'ila Vatarja iz Sabe Šidk'il, vladar Hadramavta in Maina Šahr'alan, sin Šidk'ila Ma'dikarib, sin Šahr'alanovega brata, kralja Iljafija Jitija Mainskega Gajlan Jad' 'ab Gajlan I., sin Gajlana in zaveznik Alhana Nahfana iz Sabe Il'az Jalit I., sodobnik Šairuma Avtarja iz Sabe Il'az Jalit II., sodobnik Tharana Jauba Juhanima iz Sabe Jad' 'ab Gajlan II. Jad' 'ab Bajlan I., sin Jad' ab Gajlana Jad' 'ab Bajlan II., sovladar z Ilsamo Dubjanom Ilsama Dubjan, sovladar z Jad' il Bajanom II. Rabšams Jad' il Bajan III. Ilrijam Jadum Jad' 'ab Gajlan III.

Sklici

Viri

Kategorija:Bivše države v Aziji Kategorija:Ustanovitve v 1. tisočletju pr. n. št. Kategorija:Ukinitve leta 290 Kategorija:Zgodovina Omana Kategorija:Zgodovina Jemna