Stari grad Cazin z mošejo leži na nižjem stožčastem hribu (376 m nadmorske višine). Ob vznožju hriba, na vzhodni in južni strani, teče Čajin potok, ki izvira v bližini. Na zahodni strani teče majhen potoček, ki se pod trdnjavo izliva v Čajin potok. Mošeja se nahaja na najvišji planoti trdnjave in s te lege dominira nad celotno okolico.
Zgodovina
Glede na arheološke najdbe, ostanke obzidja in ljudsko izročilo, trdnjava v Cazinu sega v srednji vek. Kot cerkvena župa je Cazin spadal v cerkveno okrožje Pset, ki je bilo del kninske škofije. Kdaj je bil Cazin dan kninskemu škofu v posest ni znano. Domneva se, da so posest Cazin kninskemu škofu v posest podarili hrvaški kralji. .
V zgodovinskih virih se Cazin pogosteje omenja od leta 1522, ko so Osmani osvojili Knin. Takrat je Cazin postal sedež kninskih škofov. Kninski škofje so tam večinoma ostali naslednjih petdeset let in v tem času se Cazin omenja kot grad in vas. Prvi znani kninski škof v Cazinu je bil Andrija Tuškanić, ki je leta 1530 generalu Ivanu Kacijanarju poročal, da je za napad na njegov kraj, oppidum Cazin, pripravljena močna četa osmanske konjenice in pehote. Po smrti tega škofa je Cazin nekaj časa obdržal Petar Keglević, ki je leta 1535 po kraljevem ukazu Cazin izročil novemu kninskemu škofu, kanoniku Petru iz Ripča.
Osmani so grad zavzeli leta 1539. A je Petar Keglević kmalu ponovno prevzel nadzor nad njim. Od leta 1553 je imel Cazin mejno garnizijo. Leta 1563 je bilo v gradu 20 vojakov, leta 1572 pa je mejna uprava Cazinu plačala 2 konjenika in 40 vojakov . Še večkrat, leta 1557 in 1561 ter leta 1564, so Osmani prodrli pod sam grad, ko je general Ivan Lenković iz Cazina, Bojne in Bužima pregnal bosanskega sandžak-bega Mustaj-bega Sokolovića. Julija 1576 so Osmani pod poveljstvom Ferhad-paše dokončno zavzeli Cazin in Bužim. Odposlanci avstrijskega cesarstva so zahtevali vrnitev trdnjave in kraja, ker je bila zavzeto v času sklenjenega miru, vendar je Porta to zahtevo zavrnila z razlago, da je bila v trdnjavi zgrajena mošeja in da je nikoli ne smejo zapustiti. Že leta 1577 je bila v mestu osmanska garnizija s 50 konjeniki in 150 pešci. Leta 1578 ga je zavzel Khewenhuller, a ga je istega leta ponovno in dokončno zavzel Ferhad-paša Sokolović . Že leta 1579 je general Ferenberg poročal, da Osmani utrjujejo nedavno osvojena mesta, vključno s Cazinom. V tistem času je bil grad Cazin eden najbolj utrjenih gradov na meji med obema cesarstvoma. Eden prvih poveljnikov Cazina je bil Edhem-aga, zabeležen v listini iz leta 1583. Edhem-aga je leta 1583 padel v ujetništvo avstrijskih sil in v ječi v Bihaću. Ko ga je stotnik Danilo Obričan skupaj z drugimi ujetniki odpeljal v Karlovac, so jih 17. decembra 1583 pri Drežniku pričakali krajiški Turki, ki so razbili spremstvo in rešili ujetnike.
Okoli leta 1570 je bil znotraj bosanskega sandžaka ustanovljen Kamengradski kadiluk za nahije v porečju Sane. Osvojeno ozemlje in mesta v Pounju in tista čez reko Uno so bila v naslednjih desetletjih, vse do osvojitve Bihaća leta 1592, priključena osmanski upravi, tako da je vanjo pripadlo tudi mesto Cazin.
Po pogodbi o mejah med osmanskimi posestvi v Krajini in sosednjo Hrvaško iz leta 1625 so bile v vseh gradovih/utrdbah, ki so jih imeli Osmani v Krajini, vključno s Cazinom, vojaške garnizije.
Okoli leta 1630 je Anastasije Đorđić (Georgiceo) opisal Cazin kot obzidan in utrjen kraj s 100 dimniki, v mestu in okolici pa je bilo še 200 hiš. Okoli Cazina ni bilo bitk do drugega obleganja Dunaja leta 1683. Šele ko so Avstrijci leta 1685 prešli v protinapade, so se boji začeli v celotni Krajini, vključno z okolico Cazina. Vendar pa je Cazin s Karlovškim mirom leta 1699 izgubil svoj strateški pomen. Z ustanovitvijo Bihaćkega sandžaka, v katerem je vedno prevladovala uprava mejne kapetanije, je bil ustanovljen tudi Bihaćki kadiluk. V 17. stoletju so mu bila priključena vsa mesta v Pounju.
V 18. stoletju je bil Cazin del Ostrožaške kapetanije in ni imel svojega dizdarja. Ostrožaška kapetanija je bila del Kamengradskega kadiluka. Pokrivala je ozemlje v skrajnem severozahodnem kotu Bosanskega pašaluka. Med poveljniki garnizije leta 1769 sta bila Šaban-aga in Osman-aga. Sredi 18. stoletja je prišlo do upora proti kapitanu Ibšir-begu Bešireviću, ker mestnim garnizijam niso bile izplačane plače.
V začetku 19. stoletja je Cazin pripadal Ostrožaški kapetaniji. Od leta 1831 do 1837 je bil Cazin žarišče reform. Domneva se, da popisovalci zaradi anarhije, ki je vladala konec leta 1833, sploh niso prišli v mesto, ampak so v svojem poročilu zapisali, da je trdnjava Cazin prazna. Avstrijsko poročilo iz leta 1834 navaja, da je bilo v gradu 8 topov, nekaj hrane in streliva. Leta 1838 je bilo ugotovljeno, da grad potrebuje popravila. Po popisu orožja so bili leta 1838 v Cazinu 4 topovi. Trdnjava je bila leta 1851 zapuščena. Istega leta je v Cazinu prišlo do upora proti Omer-paši Latasu. V znak upora je bil iz trdnjave Cazin izstreljen zadnji top. Upornike je Omer paša pokoril in štirideset prebivalcev Cazina, vključno z Muratom Kapićem, je okovane izgnal in nihče od njih se ni vrnil v domov. V 19. stoletju je trdnjava Cazin v okviru Bosanskega pašaluka pripadala kajmakamluku (okraju) Bihaćkoma in mudirluku (okraju) Cazin ali Ostrožac.
Opis kompleksa Trdnjava Staro mestno jedro Cazina sestavljata zunanje in notranje obzidje. Poznosrednjeveška trdnjava, zgrajena okoli planote na vrhu hriba, ima nepravilno kvadratno osnovo, s površino približno 2200 m2. V osmanskem obdobju je bilo zgrajeno obzidje, ki približno sledi obliki srednjeveške trdnjave in obdajajo terasasta in strma območja okoli nje. Celotna trdnjava pokriva površino približno 5 ha. Na robu ravne planote, približno 50 m od jugovzhodnega vogala osmanskega obzidja, so vidni ostanki vogalnega dela neznane utrdbe, ki je v vsakem primeru pripadala kompleksu trdnjave.
Poznosrednjeveški grad
Ni natančno znano, kdaj je bil ta grad ali tudi utrdba zgrajen. Po arheoloških analizah in podatkih o gradovih na tem območju je bil grad zgrajen v poznem srednjem veku. Do utrdbe se dostopa s severovzhoda po dobri cesti, primerni tudi za avtomobilski promet. Vhod v utrdbo je bil na vzhodnem obzidju. Danes vhoda ni več. Do zgornje planote se dostopa po široki tlakovani cesti in betonskih stopnicah. Med izkopavanji v letih 1974-1975 je bil v bližini stolpa na jugovzhodnem vogalu odkrit opornik. Ob njem, na ravni vhoda, na začetku južnega obzidja, stoji polkrožen odprt stolp (premera približno 5 m), ki štrli iz obzidnega tkiva. Zgornja polovica stolpa z nekaj ohranjenimi strelnimi luknjami je navpična, spodnja polovica pa je poševna. V južnem obzidju, približno 20 m oddaljen od prvega, stoji stolp iste vrste. To obzidje, dolgo približno 50 m, se približno pod pravim kotom povezuje z delno ohranjenim zahodnim obzidjem. Na stičišču teh dveh obzidij je opazna naknadna odebelitev tega skrajnega dela zahodnega obzidja. Na tem mestu je bil odkrit tudi del podnožja štirikotnega stolpa, katerega stranice so dolge 7 m.
Obzidje iz otomanskega obdobja
Obzidje iz tega obdobja je bilo zgrajeno na strmem terenu. Obdajalo je srednjeveški grad in trdnjavo z vseh strani, razen z vzhodne, kjer je bil dostop do trdnjave. Na nekaterih delih, zlasti v jugovzhodnem kotu, ga ni več. Od zahodnega obzidja so ostale le sledi. Severni zid je delno ohranjen do višine nekaj metrov.
Na severni strani, med obema obzidjema, je terasasto območje, ki vodi do stanovanjske hiše imama mošeje. Hiša se nahaja v severozahodnem kotu, ob obzidju otomanske trdnjave oziroma na njenem delu.
Mošeja
Leta 1576 je bila na mestu današnje, znotraj obzidja srednjeveške trdnjave, zgrajena mošeja. Porušena je bila leta 1879. Istega leta je bila zgrajena nova, prvotno z lesenim minaretom, ki je bila med največjimi mošejami v Bosni in Hercegovini. V njej lahko moli 2000 ljudi.
Mošeja ima obliko podolgovatega pravokotnika, s skupnimi dimenzijami 14,2 x 28,3 m. Višina stavbe, merjena od tal do ravnega stropa, je 7,90 m. Zgrajena je bila iz kamna, stene, debele 85 cm, so zunaj ometane in znotraj pobeljene. Čepna streha je bila krita s strešniki, od leta 2002 pa s švedsko pločevino, ki spominja na strešnike. Zunanjost te mošeje se popolnoma razlikuje od drugih mošej. Na vseh štirih straneh je fasada mošeje, ki je pobarvana belo, razdeljena na dve ravni z izrazito črto.
Mošeja ima 39 oken, razporejenih v dveh vodoravnih vrstah. Okenske odprtine spodnjega pasu so pravokotne (dimenzije približno 110 x 160 cm /širina x višina). Okna so postavljena tako na zunanji kot na notranji strani stene. Okna, postavljena na zunanji strani stene, so kovinska, razdeljena na devet polj (3x3). Notranja okna so lesena.
Okenske odprtine zgornjega pasu (dimenzije približno 110 x 160 cm /širina x višina pravokotnega dela) so zaključene v obliki trikotnika. Okna so prav tako postavljena tako na zunanji kot na notranji strani stene, zunanja so kovinska, notranja pa lesena. Staro mestno jedro Cazina z mošejo je bilo razglašeno za narodni spomenik BiH
Sklici
Literatura
Ćiro Truhelka, Naši gradovi, opis najljepših sredovječnih gradova Bosne i Hercegovine, Sarajevo, izdanje knjižare J. Studnička i drug., 1904. Hamdija Kreševljaković, Cazin i okolina, Sarajevo, 1934. Radoslav Lopašić, Bihać i bihaćka krajina, II izdanje, Zagreb, 1943. Hamdija Kreševljaković, Prilozi povijesti bosanskih gradova pod turskom upravom, Prilozi za orijentalnu filologiju i istoriju jugoslovenskih naroda pod turskom vladavinom, II/1951, Orijentalni institut u Sarajevu, Sarajevo, 1952,119-184. Marko Vego, Naselja srednjovjekovne bosanske države, 1957. Šefik Bešlagić, Stećci, kataloško-topografski pregled, IRO "Veselin Masleša", Sarajevo, 1971.
Cazin