Maorska kultura () so običaji, kulturne prakse in prepričanja Maorov na Novi Zelandiji. Maorska kultura, ki je del vzhodnopolinezijske kulture, tvori značilen del novozelandske kulture in jo zaradi velike diaspore ter vključitve maorskih motivov v popularno kulturo najdemo po vsem svetu. Znotraj Maorjev in v manjši meri po vsej Novi Zelandiji se beseda pogosto uporablja kot približna sinonim za maorsko kulturo. Beseda Māoritanga se prevaja tudi kot »način življenja Maorov«. Izraz , ki pomeni vodilna prepričanja in načela, ki delujejo kot osnova ali temelj za vedenje, se pogosto uporablja tudi za označevanje maorskih kulturnih vrednot.Barnes, Helen Moewaka. "Kaupapa maori: explaining the ordinary." Pacific Health Dialog 7, no. 1 (2000): 13–16.
Štiri različna, a prekrivajoča se kulturna obdobja so zgodovinsko prispevala k maorski kulturi: Arhaično obdobje - preden so se Maori ločili od drugih polinezijskih kultur Klasično obdobje - pred stikom z Evropejci 19. stoletje - zgodnja interakcija z Evropejci Po letu 1900 - do danes Maoritango v moderni dobi so oblikovali naraščajoča urbanizacija, tesnejši stiki s Pākehā (Novozelandci evropskega rodu) in oživitev tradicionalnih praks.
Tradicionalna maorska umetnost igra veliko vlogo v novozelandski umetnosti. Mednje spadajo (rezbarjenje), (tkanje), (skupinski nastop), (govorništvo) in (tetoviranje). Predstavljeni vzorci in liki beležijo prepričanja in rodoslovje () Maorov. Izvajalci pogosto sledijo tehnikam svojih prednikov, vendar v 21. stoletju maoritanga vključuje tudi sodobne umetnosti, kot so film, televizija, poezija in gledališče.
Maorski jezik je znan kot , skrajšano (dobesedno 'jezik'). Na začetku 20. stoletja se je zdelo, da bo te reo Māori – kot tudi drugi vidiki maorskega življenja – izginil. V 1980-ih pa so vladne šole (Kura Kaupapa Māori) začele poučevati v jeziku te reo, v katerih so izobraževali tako tiste z evropskim kot tudi tiste z maorskim poreklom.
Tikanga Māori je skupek kulturnih vrednot, običajev in praks. To vključuje koncepte, kot so kaj je sveto, skrb za skupnost, pravice do zemlje z zasedbo in drugi odnosi med ljudmi in njihovim okoljem. Tikanga se razlikuje od zahodnih etičnih ali sodnih sistemov, ker je ne upravlja osrednja oblast ali avtoritativen sklop dokumentov. Je bolj fluiden in dinamičen sklop praks, odgovornost skupnosti pa je »najučinkovitejši mehanizem za uveljavljanje tikange«.
Zgodovina
Kulturna zgodovina Maorov se neločljivo prepleta s kulturo Polinezije kot celote. Novozelandski arhipelag tvori jugozahodni vogal Polinezijskega trikotnika, večjega dela Tihega oceana s tremi otoškimi skupinami na svojih vogalih: Havajskimi otoki, Rapa Nui (Velikonočni otok) in Novo Zelandijo (Aotearoa in te reo Māori). Številne otoške kulture znotraj Polinezijskega trikotnika imajo podobne jezike, ki izvirajo iz protopolinezijskega jezika, ki sam izvira iz protomalajsko-polinezijskega jezika, ki se je uporabljal v jugovzhodni Aziji pred 5000 leti. Polinezijci imajo tudi skupne kulturne tradicije, kot so religija, družbena organizacija, miti in materialna kultura. Antropologi verjamejo, da vsi Polinezijci izvirajo iz južnopacifiške protokulture, ki jo je razvilo avstronezijsko (malajsko-polinezijsko) ljudstvo, ki se je preselilo iz jugovzhodne Azije. Druge pomembne polinezijske kulture vključujejo kulture Rapa Nuija (danes znanega kot Velikonočni otok), Havajev, Markeških otokov, Samoe, Tahitija, Tonge in Cookovih otokov. V zadnjih petih tisočletjih so proto-Polinezijci in njihovi potomci opravili vrsto zapletenih in izjemnih čezoceanskih potovanj, kar je bil doslej neviden dosežek navigacije in radovednosti. Zadnje oceansko potovanje je vključevalo dolge razdalje do Havajev, Rapa Nuija in Aotearoe.
Arhaično obdobje ok. 1300–1500
Raziskovalci pogosto označujejo čas od približno 1280 do približno 1450 kot arhaično obdobje ali obdobje lovcev na moe – po moe, veliki neleteči ptici, ki je predstavljala velik del prehrane zgodnjih polinezijskih naseljencev. Priseljenci so s svojih domačih otokov v osrednjem Pacifiku prinesli številne užitne rastline, od katerih je kūmara (sladki krompir) postala najpomembnejša, saj je hladnejše podnebje pomenilo, da so tropski osnovni pridelki potrebovali skrbno gojenje za preživetje, nekateri pa niso uspevali lokalno. Kūmara je bil v več polinezijskih in maorskih mitoloških izročilih povezanFor some of the "numerous" different kūmara myths, compare: z Rongomātānejem (Rongo-mā-Tāne ali Rongo), visoko rangiranim atua (bogom) v več polinezijskih panteonih kot zavetnikom kmetijstva/vrtnarstva – in ki je bil še posebej povezan s sladkim krompirjem.
Ti zgodnji kolonisti so raziskovali Novo Zelandijo, da bi našli primerne kamne za izdelavo orodij. Glavna območja, kjer so našli kamne, so bila otok Mayor, Taupō in Kerikeri za obsidian (vulkansko steklo); iskalci so kmalu na Južnem otoku, na območjih današnjih Reefton in Nelson, našli vire pounamuja (zelenega kamna ali nefrit) in pakoheja (argilit). Kasneje so našli tudi bazalt, za katerega se domneva, da bi se lahko uporabljal v gradbeništvu. Kamen je služil v vseh vidikih polinezijskega življenja: od sekanja do rezanja lesa in rezanja hrane, kot sidra za waka (kanuje) in za ribiške mreže, za ohranjanje toplote v hāngiju, kot svedri z uporabo roženca in za kamnite palice. Te prakse, dobro ohranjene na arheološkem najdišču Wairau Bar, so bile hkrati značilne za vzhodnopolinezijsko kulturo.
Dva polinezijska artefakta povezujeta zgodnje naseljence s Polinezijo. Eden, kupolasta lupina, ki jo najdemo le na južnopacifiških otokih, predvsem na Družbenih otokih, je bil predelan v majhno dleto, najdeno v Wairau Baru in datirano v približno leto 1300. Drugi je 6 cm dolga polinezijska vaba za lov na bisere, najdena v Tairui leta 1962. Ta vaba je bila zanesljivo datirana v začetek do sredine 14. stoletja. Najdena je bila na tipičnem majhnem obalnem najdišču lovcev na moe, ki je bilo interpretirano kot potujoči lovski tabor ().CFG Heritage Ltd. Louise Furey. 2009. Report to Historical Places Trust.2009. Odkritje obsidiana z otoka Mayor na Kermadeških otokih, na pol poti med Novo Zelandijo in Tongo, močno nakazuje, da so se ljudje vračali.
Nova dežela je ponudila tudi nove priložnosti: Maori so se naučili uporabljati lokalne vire, kot so pounamu, domači les, in bogato ptičje življenje, ter iz njih izdelovali uporabno orodje ali hrano, pa tudi čudovite okraske in oblačila. Ta prilagoditev priložnostim in izzivom novega okolja je privedla do razvoja klasične maorske kulture.
Klasično obdobje okoli leta 1500 n. št.
Maorski artefakti so se okoli 15. stoletja začeli spreminjati iz vzhodnopolinezijskega sloga v bolj prepoznavno 'klasični' maorski, slog, ki se je ohranil še dolgo v kontaktnem obdobju v 18. in 19. stoletju. Hkrati so maorske skupine postale manj nomadske, bolj naseljene na določenih ozemljih in bolj odvisne od vrtnarjenja kot vira hrane. Zaradi odvisnosti od shranjene hrane, kot so gomolji kūmare, je bilo treba zaloge zaščititi pred roparskimi sosedi. Iz tega časa izvira razširjena gradnja velikih utrdb, imenovanih , na izrazitih hribih in vzpetinah, kar dokazuje razvoj bolj bojevite, plemenske kulture. Vsi vidiki te kulture niso bili univerzalni, zlasti na Južnem otoku, kjer kūmare ni bilo mogoče zlahka gojiti.
Evropski stiki od okoli leta 1800 n. št. Maori so se srečali z evropskimi raziskovalci z ladij, ki so jih leta 1642 vodili Abel Tasman, trikrat James Cook med letoma 1769 in 1777, leta 1769 Jean-François de Surville in leta 1772 Marian du Fresne, kar je vključevalo nasilna srečanja, pa tudi trgovino in izmenjavo. Maori so se med temi srečanji seznanili s strelnim orožjem; domneva se, da so prvo strelno orožje pridobili Maori iz zaliva Bay of Islands okoli leta 1806.
Po evropskih raziskovalcih so se na prelomu stoletja v Aotearoi srečali s kitolovskimi ladjami iz Amerike, Francije, Norveške, Španije in britanske korporacije Vzhodnoindijska družba, ki so mesto redno obiskovale in s tem postavile pogoje za obdobje trgovine. Maori so od poznih 1790-ih potovali v tujino, njihovi poglavarji pa so odhajali v Sydney »v iskanju priložnosti za menjavo«, nekateri pa so delali na različnih vrstah ladij, ki so potovale v Veliko Britanijo, Avstralijo in Ameriko. Majhno število evropskih kitolovcev, lovcev na tjulnje, trgovcev, pobeglih obsojencev iz Avstralije in pobeglih mornarjev se je naselilo zlasti v Severni Angliji in zelo južno od Nove Zelandije, s prvim naseljem Pākehā v Doubtful Sound Patea leta 1792. Prve krščanske misije so se združile v zalivu Bay of Islands: Samuel Marsden, višji kaplan Anglikanske cerkve v Novem Južnem Walesu, je v letih 1814–15 spodbudil ustanovitev prve misijonske postaje v Aotearoi. Marsdenova skupina je uvedla konje in govedo.
S trgovino in potovanji so se Maori preusmerili k intenzivnemu vrtnarstvu in pašnemu kmetijstvu, že leta 1803 pa so Maori trgovali z blagom, kot so krompir, prašiči in koruza. Maori so za prevoz blaga investirali v pluge, mline, vozove in ladje. Prvi maorski mlin na vodni pogon je bil zgrajen v Aotei v pristanišču Raglan leta 1846, do leta 1860 pa jih je bilo zgrajenih še veliko več.
Zgodnjo industrijo Maorov je deloma gnala želja po menjavi strelnega orožja. Vojne z mušketami (1807–1837) so bistveno spremenile medplemenske konflikte in prišlo je do dramatičnega povečanja žrtev, saj je bilo ubitih več tisoč Maorov, po nekaterih ocenah več kot 60.000.
Prebivalstvo Maorov v primerjavi z Evropejci se je v 19. stoletju močno spremenilo. Henry Williams je leta 1839 ocenil, da je na Severnem otoku živelo le 1100 Evropejcev, od tega 200 misijonarjev, v Zalivu otokov pa skupno približno 500–600 Evropejcev. Prebivalstvo severnih Maorov je bilo takrat ocenjeno na 30.000 do 40.000, kar je manj kot približno 100.000 petdeset let prej. Ta upad prebivalstva je bil predvsem posledica vnosa evropskih bolezni (ošpic in gripe) in vojn z mušketami. Prebivalstvo Pākehā se je v 1850-ih podvojilo in do konca 1860-ih preseglo prebivalstvo Maorov, leta 1896 pa je bilo prebivalstvo Maorov približno 40.000, Pākehā pa 700.000.
Alkohol v maorski kulturi pred stikom z Evropo ni bil prisoten. Mnogi Maori so podpirali Henryja Williamsa, ki je nasprotoval »dejavnostim prodajalcev groga, preprodajalcev orožja in drugih nereligioznih Evropejcev v Zalivu otokov«. Misijon v »Paihiji, neposredno nasproti znano brezpravnega naselja Kororāreka (kasneje Russell), [je bil ustanovljen], da bi krščanstvo postavil v nasprotje z dekadentnimi oblikami evropskega življenja«.
Evropski naseljenci so na Novo Zelandijo prinesli svojo kulturo o spolnosti in spolnem nasilju. Seks znotraj maorske kulture je bil odprta razprava, ljudje so si sami izbirali spolne partnerje in »sprejeli, da se je spolni odnos zgodil pred poroko«. V maorski družbi je bil napad na žensko resen prekršek, drugače kot v angleški zakonodaji. Pred letom 1896 je bila po angleški zakonodaji starost privolitve 12 let, incest pa ni veljal za kaznivo dejanje. Evropski naseljenci so imeli dvojna merila, saj so bili za moške bolj sprejemljivi spolni odnosi zunaj zakona, ženske so bile obtožene prostitucije, posilstvo pa je bilo redko preganjano. Viktorijanski etos, ki je prišel s kolonizacijo, je spodkopal vlogo žensk v maorski družbi.
Mnogi Maori so začeli sprejemati krščansko vero od 1830-ih naprej in sčasoma ustvarili edinstveno maorsko krščanstvo. Pogrebne prakse so se spremenile, da bi vključile vidike krščanstva. Trupla so običajno pokopali v zemljo do sredine 1840-ih, čeprav so včasih uporabljali krste, okrašene z maorskimi motivi, obešene na drevesa ali na drogove, kot jih je narisal J. Polack. Ti so bili zelo .