Wairau Bar ali Te PokohiwiEncyclopædia Britannica: Wairau River je 19 hektarjev velik prodni nanos, ki je na izlivu reke Wairau v zalivu Cloudy Bay v Marlboroughu na severovzhodnu Južnega otoka Nove Zelandije. Danes je pomembno arheološko najdišče, prvotno pa so ga poselili raziskovalci iz Vzhodne Polinezije, ki so na Novo Zelandijo prispeli okoli leta 1280. Je eno najstarejših znanih človeških naselij na Novi Zelandiji. V času naseljevanja naj bi bil to nizek, z grmičevjem poraščen otok, visok od 2 do 3 metre, dolg 1,1 kilometra in širok 0,4 kilometra.
Odkritje Najdišče je leta 1939 odkril takratni šolar Jim Eyles, ki je leta 1942 našel še več artefaktov. Zgodnje preiskave z Rogerjem Duffom so odkrile grobišče. Kosti so bile raztresene in blizu površja. Sprva so domnevali, da je bilo to posledica oranja, vendar delo Brucea McFadgena kaže, da je bilo najdišče v nekem trenutku, verjetno med obema obdobjema naseljenosti, izpostavljeno bodisi velikim nevihtnim valovom bodisi cunamiju, kar je verjetno prispevalo k razpršitvi. Z uporabo takratnih tehnik je bilo odstranjenih in podrobno pregledanih približno 2000 artefaktov in 44 človeških okostij. Zdi se, da zapisi kažejo, da so bili delna okostja več otrok najdena v plitvih grobovih, vendar so bili ti v tako slabem stanju in raztreseni, da Duff ni mogel ali ni hotel hraniti fragmentov z metodami tistega časa. Preiskava je pokazala, da so ljudje uporabljali enake kulturne metode kot tisti v vzhodni Polineziji, zlasti na Markeških otokih. V Wairau Baru so našli devetinšestdeset motik, od katerih so bile le tri izdelane iz zelenega kamna. Najdenih je bilo osemdeset majhnih, enodelnih, trikotnih, kamnitih ali kostnih ribiških vab z pritrjenim trnkom brez bodic.Struggle Without End.R Walker. Penguin.2004.
Človeški ostanki Leta 2009 je novejša analiza Buckleyja in sodelavcev pokazala, da imajo okostja različno ocenjeno starost.Buckley, H., Tayles, N., Halcrow, S., Robb, K., & Fyfe, R. (2009). The People of Wairau Bar: a Re-examination , Journal of Pacific Archaeology, 1(1), 1-20. Nobeno od okostij ni pripadalo starejšim ljudem. Najstarejše je bilo staro 39 let, drugo najstarejše pa 36. Večina okostij je pripadala ljudem v dvajsetih letih. Ni bilo otrok, našli so le okostje enega najstnika. To je skladno s tem, da so mlajše ljudi pokopavali drugje, kar je bila praksa, ki je bila v južnem Pacifiku precej pogosta. Najdeno je bilo le okostje enega otroka. Vseh 21 okostij z zobmi je kazalo nekatere razvojne motnje sklenine, kar kaže na to, da so v otroštvu trpeli za dolgimi stresnimi obdobji, a so preživeli do razmeroma zdrave odraslosti. Zobna gniloba je bila redka, zlasti med moškimi (podobna značilnost kot pri neolitskih ljudeh v Amerikah (severnoameriški Indijanci). Številna okostja so kazala več znakov stresa, kot so Harrisove črte (na rentgenskih posnetkih dolgih kosti, kot je golenica), ki so jih povzročile okužbe ali slaba prehrana. Obraba zob je bila pri starejših posameznikih precejšnja, zobje so bili obrabljeni do korenin, vendar se zdi, da to ni bilo posledica žvečenja korenin praproti. Vsi odrasli so imeli zaceljene zlome kosti, kar kaže na uravnoteženo prehrano in podporno strukturo skupnosti. Več okostij je kazalo značilnosti, ki jih razlagajo kot posledica tuberkuloze (TB). Prisotnost TB še ni bila potrjena z analizo DNK leta 2010. Anemija je bila pogosta, prav tako artritis. Povprečna višina moških je bila 175 centimetrov, žensk pa 161 centimetrov. Te številke kažejo, da so bili zgodnji kolonizatorji visoki v primerjavi z večino Polinezijcev.Journal of Pacific Archaeology Vol 1, No 1, 2010. Vsa okostja so bila najdena v plitvih grobovih, z glavami obrnjenimi proti vzhodu in nogami proti zahodu, kot je bila praksa v vzhodni Polineziji. Arheološke plasti so bile plitvo.
Študija DNK Lisa Matisoo-Smith in Michael Knapp z novozelandske univerze Otago sta objavila rezultate nedavne študije DNK kosti in zob, ki je bila izvedena na zgodnjih polinezijskih migrantih na Novi Zelandiji, ki so živeli v Wairau Baru okoli 1285–1300 n. št. Rezultati analize DNK potrjujejo idejo, da so bili nekateri od teh ljudi prvotni naseljenci iz Vzhodne Polinezije, saj so imeli zelo drugačno prehrano, ki je temeljila na mehki škrobni hrani. Drugi dve grobni skupini sta pokazali zelo drugačno, bolj raznoliko prehrano, ki je skladna z odraščanjem na Novi Zelandiji. Znanstveniki so ugotovili, da obstaja širok spekter mutacij DNK, kar kaže na to, da so bili naseljenci del razmeroma velike skupine. To je kazalo na načrtovano migracijo in ne na izolirane naključne skupine. Ena od mutacij je bila povezana z zavrnitvijo insulina, kot jo najdemo pri sladkorni bolezni tipa 2.Otago University Media release. To potrjuje matematično modeliranje, opravljeno prej, ki kaže isti vzorec. Zdaj se bo začelo delo na sledenju vzhodnopolinezijskih populacij, ki imajo enake mutacije DNK, da bi odkrili specifične domovine naseljencev Wairau Bara.ABC Science. 23 October 2012. Ancient DNA sheds light on Maori settlement. Vzorec DNK je zelo podoben tistemu, ki ga najdemo na Markeških otokih v Vzhodni Polineziji.
Uporaba najdišča Kasnejša študija iz let 2009–2010, ki je uporabila natančnejše sodobne metode, je omogočila natančnejšo datacijo najdišča z radiokarbonsko metodo v obdobje 1288–1300 n. št. Zdi se, da je bilo najdišče v obdobju približno 20 let dvakrat naseljeno, kar se ujema z informacijami iz drugih zgodnjih polinezijskih kolonizacijskih najdišč na Novi Zelandiji. Natančni datumi so bili pridobljeni iz fragmentov jajc ptice moe, najdenih v grobovih in nasipih. Z okostji so bile pokopane ogrlice iz kosti moe, cela jajca moe (ki so se uporabljala kot nosilci vode), glave motik iz argilita, izrezljane serpentinske rezine, ki so bile videti kot zobje morskega psa in kita, glave harpun in tetovirana dleta. Najdenih je bilo le nekaj artefaktov iz nefrita (ali zelenega kamna). Domneva se, da je bilo najdišče predvsem tovarna za izdelavo kamnitih glav tesel. Glede na najdene glave tesel in veliko površino kamnitih odlomkov je bilo ocenjeno, da je bilo tukaj izdelanih približno 12.000 glav motik ali približno 400 do 500 na leto. Argilit, najpogostejši material za glave motik, je trd, stisnjen laporovec. Najdemo ga na otoku D'Urville, le 100 kilometrov od Wairau Bara. V hribih za mestom Nelson je maorski kamnolom argilita. Tako veliko število glav motik ima posledice za trgovino v zgodnjem arhaičnem obdobju. Arheolog Richard Walter je v študiji iz leta 2009 našel motiko kot bazalt iz Tahange s hriba Tahanga blizu Opita, znanega območja lovcev na moe. Bilo je štirikotne oblike (znano kot tip 1), po zasnovi enake tistim, ki so jih v istem času uporabljali na Cookovih otokih. Najdeni so bili tudi roženec iz Kaikōure, ki se je pogosto uporabljal za izdelavo lukenj, plovec z vulkanske planote, ki se je uporabljal kot plovci in za izdelavo majhnih ročnih posod za ogenj, ter majhne količine zelenega kamna z zahodne obale, iz katerega so naredili dve glavi motik. To kaže, da so lovci na moe iz Wairau Bara veliko potovali po Novi Zelandiji in raziskovali deželo. Glave motik so povezane z oblikovanjem lesa, zlasti pri izdelavi wake. Kamnita glava je bila pritrjena na naravni lok v obliki črke L in zamahnjena tako, da je rezilo bolj ali manj vodoravno udarjalo v les.
Preiskava ekipe z Univerze Otago je odkrila ogromno, s kamnom obloženo jamo umu ali hāngī (zemeljska peč), globoko 1,5 metra in široko 4 metre – lokalni Maor, ki je poznal sodobni hāngī, je ocenil, da je dovolj velika, da nahrani 1000 ljudi. Vendar pa je te velike jame hāngī ali umu leta 1968 (v Kermadekih) Roger Duff identificiral kot tipične polinezijske umu ti. Namen velike jame je bil kuhati glavno korenino rastline ti. To je bila običajna metoda za predelavo gomoljaste korenine v sladko kašo. Ti je mogoče enostavno gojiti, vendar raste počasi. Korenina je dolga približno 900 milimetrov in široka 90 milimetrov, do konice. V umuju se kuha zelo počasi od 12 do 24 ur. Rastlina je običajno povezana s skrajnim severom Nove Zelandije, vendar je morda rasla tudi južneje v toplejšem podnebnem obdobju, povezanem z zgodnjo polinezijsko naselbino. Geofizikalna študija je pokazala, da je bila to le ena od šestih takšnih jam v grobi obliki podkve na robu lagune. Študija je tudi pokazala, da je najdišče veliko večje, kot so mislili prej – vsaj 11 hektarjev in morda še večje, saj dve meji nista bili natančno vrisani. Vsaj 50 odstotkov površine je bilo nedotaknjene.
Do leta 2007 je bilo znanstveno raziskanih le 2 odstotka najdišča. 'Nedotaknjena' okostja (mnoga brez glave) so bila najdena v štirih skupinah, najstarejša (1–7) pa so bila bližje morju in na zahodnem koncu najdišča. Študije DNK so pokazale, da so to ljudje, ki so živeli v vzhodni Polineziji. Največja skupina okostij (15–43) je bila na območju na vzhodu, ki je pokrivalo ovalno površino 30 x 50 metrov. Na podlagi analize DNK kosti in zob velja, da so bili ti ljudje lovci na moe, ki so živeli na Novi Zelandiji. Glavno območje bivanja je bilo v središču, približno 25 do 50 metrov od južnega roba lagune. Obstajala so tri območja kuhanja in površinskih naplavin, vsa približno 100 x 30 metrov. Najstarejše območje je bilo ob laguni, slednje pa na oceanski strani otoka. V času druge naselitve otoka je bilo drugo najdišče pred oceanom zaščiteno z dolgim in ozkim balvanskim nasipom. Obstajata dve najdišči za izdelavo motik – eno ob zgodnjem območju naselitve in drugo ob poznejšem grobišču. Najbolj intenzivno preučeno kaže na desničarja, ki je sedel na verandi majhnega pristanišča. Sedeli so pred ploščatim kamnom na poti, tlakovani z majhnimi okroglimi kamni, in s kladivom iz kvarcita odkrušili luske argilita. Omejene študije, opravljene do sedaj, kažejo na precejšnjo vas. Očitno je, da so bila trupla običajno pokopana približno 60 metrov od kuhalnih in delovnih območij.
Izkoriščanje favne Potem ko so ga uporabili za kuhanje, so umu uporabili kot gnojišče. Spodnja plast je pokazala, da so bile školjke, kot so klapavice, v najzgodnejšem času naselitve veliko večje, v povprečju dolge 250 milimetrov. Spodnje plasti gnojišča so prav tako pokazale, da zgodnje kosti moe niso bile zdrobljene, da bi prišli do mozga, kot je bilo običajno v zgornjih plasteh. V spodnji plasti so našli kitove kosti. Najdene so bile predvsem kosti nog moe, kar kaže na to, da so moe lovili v notranjosti in jih prinašali na najdišče za kuhanje. Na najdišču je bilo pojedenih več kot 4000 moe. Najdene so bile kosti vseh petih vrst moe, ki so bile na zgornjem Južnem otoku. Poleg ostankov številnih zaklanih moe, tjulnjev, pliskavk, izumrlega Haastovega orla, Eylesovega lunja, novozelandskega laboda in novozelandskega krokarja so tam našli tudi kurīja (maorske pse), tuataro, kiore, školjke, kot so pipi, pāua, školjkice in morske kosti jegulj, raž, sončnic in morskih psov. Anderson in Smith sta v svoji študiji iz leta 1996 navedla, da so prvi kolonisti uživali v nenehnem napadu na lokalno megafavno.
V času zadnje preiskave je lokalni prebivalec Rangitāne Iwi na formalni slovesnosti na najdišču lagune ponovno pokopal 60 okostij, za katera so trdili, da so njihovi predniki.
Povezava školjk z vzhodno Polinezijo