Baktrijščina (baktrijsko , )Gherardo Gnoli (15. december 2006):IRANIAN IDENTITY ii. PRE-ISLAMIC PERIOD. Zv. 13, str. 507 je srednjeiranski jezik, ki so ga govorili Baktrijci v Srednji Aziji do zgodnjega srednjega veka. Baktrijski jezik je bil jezik Kušanskega cesarstva, ki se je raztezalo od Srednje Azije do Indije. Jezik spada v severovzhodno vejo iranskih jezikov, vendar ima tudi podobnosti z jeziki zahodne skupine, zlasti z geografsko sosednjo partščino.

Razširjenost V južni Sogdiji in severno od Hindukuša, na obeh bregovih reke Oxus (Amu Darja), je ležala starodavna regija Baktrija, katere glavno mesto Zariastes, Grkom znano kot Baktra (Βάκτρα), ustreza današnjemu mestu Balh v severnem Afganistanu. Jezik te regije se je v pisnih virih ohranil predvsem zato, ker je kot uradni upravni jezik Kušanskega cesarstva nadomestil grščino, ki je bila tam uradno v rabi od časa Aleksandra Velikega. Grška abeceda se je ohranila.

Pisava Raba grščine, ki sega v grško-baktrijsko obdobje, se je očitno ohranila, saj je bila baktrijščina skoraj izključno pisana v grški (kurzivni) pisavi. Pod kušanskimi vladarji se je pisala v zelo skrbno napisanem monumentalnem slogu, v postkušanskem obdobju pa v veliko bolj kurzivni in ne vedno nedvoumni obliki. Glavna razlika med kurzivno in lapidarno ali monumentalno pisavo je v tem, da so posamezni znaki v praksi bodisi povezani bodisi ne. Ta grško-baktrijska pisava je v abecedo vključila črko Ϸ ϸ (šo), ki je predstavljala glas "š", po drugi strani pa je opustila grški črki Ξ ξ (ksi) in Ψ ψ (psi). Uporabljala je nekaj nenavadnih črkovanj, ko je na primer "h" pisala z grško črko "υ". Pisavo je poznal tudi kitajski popotnik Šuandzang (7. stoletje n. št.), ki je poročal, da se je jezik pisal v pisavi s 25 znaki.

Gradivo Baktrijščina je bila široko razširjena v času Kušanske dinastije od 1. do 3. stoletja n. št., tudi pod kraljema Vima Taktom in Kaniško I. Razširila se je daleč preko meja Baktrije v druge dele cesarstva in njegove nasledniške države pod sasanidskimi, heftalitskimi in hunskimi ljudstvi ter ostala v rabi vsaj do 9. stoletja n. št. Rabo na širokem območju potrjujejo kovanci in pečati, napisi, iz poznejšega obdobja, verjetno od 7. do 9. stoletja, pa tudi fragmenti rokopisov, zlasti tako imenovani "heftalitski fragmenti" iz Tujoka (oaza Turpan). Najmlajši napisi, datirani v obdobje okoli leta 860 n. št., izvirajo iz doline Toči (Pakistan). Med njimi je tudi dvojezični napis z vzporednim sanskrtskim in arabskim besedilom.

thumb|300px|Rabataški napis

Po obsegu in pomenu je vsa objavljena besedila, ne glede na vrsto ali izvor, zasenčil velik, popolnoma berljiv in večinoma razumljiv 25-vrstičnim napis iz Surh Kotala v severnem Afganistanu. Besedilo opisuje obnovo kušanskega svetišča med vladavino cesarja Huviške. Obstajata še dve krajši vzporedni različici napisa.

Pomemben je tudi približno enako obsežen, čeprav ne tako dobro ohranjen Rabataški napis severozahodno od Surh Kotala, odkrit leta 1993. Napis je opisan tudi kot "arijski".Nicholas Sims-Williams: The Rabatak Inscription. Text and Commentary. V: N. Sims-Williams, Joe Cribb: A New Bactrian Inscription of Kanishka the Great (= Silk Road Art and Archaeology. Band 4). 1995/1996, str. 83.N. Sims-Williams: New Light on Ancient Afghanistan: The Decipherment of Bactrian (= SOAS – An inaugural lecture delivered on 1 February 1996.) London 1997, str. 5. Napis opisuje dogodke iz prvega leta vladavine Kaniške I. in predvsem širjenje kušanske oblasti v severni Indiji.N. Sims-Williams, Joe Cribb: A New Bactrian Inscription of Kanishka the Great. In: Silk Road Art and Archaeology. Band 4, 1995/1996, str. 75–142.N. Sims-Williams: Further Notes on the Bactrian Inscription of Rabatak with an Appendix on the Names of Kujula Kadphises and Vima Taktu in Chinese. V: N. Sims-Williams (ur.): Proceedings of the Third European Conference of Iranian Studies. Teil 1: Old and Middle Iranian Studies. Wiesbaden 1998, str. 79 ff.

Obstajajo tudi drugi napisi z območja Balha in Termiza na severnem bregu Amu Darje. Bogate najdbe prihajajo iz budističnega jamskega samostana Karatepa v Termezu, Uzbekistan, vključno z napisi na posodah in freskami (grafiti), ki so očitno posledica obiskovalcev samostana. Podobni "turistični napisi" se najdejo tudi v Afrasiabu v Uzbekistanu in zgornji dolini Inda v severnem Pakistanu. Vse te zapise prekaša skoraj 100 dokumentov, napisanih na usnju, ki očitno izvirajo iz provinc Samangan in Bamian v severnem Afganistanu. Dokumenti so večinoma pisma, nekateri tudi pravna besedila.

Edinstvo mesto zavzema stran iz "Berlinskih turfanskih besedil", napisana v manihejski pisavi. Vsebuje odlomek manihejske homilije v baktrijščini ali vsaj v jeziku, ki je zelo blizu baktrijščini. Besedilo očitno izvira iz baktrijske "kolonije" v regiji Turfan in kaže, da so tamkajšnji manihejci, tako kot nekateri drugi govorci, pisali baktrijščino v svoji pisavi, medtem ko so budisti uporabljali pisavo, ki je bila v rabi tudi za posvetna besedila.

Sklici

Viri

Gholam Djelani Davary: Baktrisch - Ein Wörterbuch auf Grund der Inschriften, Handschriften, Münzen und Siegelsteine. Heidelberg 1982 Gholam Djelani Davary: Die baktrische Inschrift Tangi Safedak aus Yakaolang. In: Guillaume Duccoeur (Hrsg.): Autour de Bāmiyān: De la Bactriane hellénisée à l’Inde bouddhique. Paris 2012, str. 253–278. (Digitalisat) Rüdiger Schmitt: Sprachzeugnisse alt- und mitteliranischer Sprachen aus Afghanistan, v: Indogermanica et Caucasica. Festschrift für Karl Horst Schmidt, Berlin/New York 1994, 168–196. Nicholas Sims-Williams: Bactrian. V: Rüdiger Schmitt (ur.): Compendium Linguarum Iranicarum. Wiesbaden 1989, str. 230–235 Nicholas Sims-Williams: New light on ancient Afghanistan. The decipherment of Bactrian (SOAS – An inaugural lecture delivered on 1 February 1996). London 1997. Saloumeh Gholami: Selected features of Bactrian grammar. Diss. Göttingen 2010.

Kategorija:Izumrli jeziki Kategorija:Jeziki Afganistana Kategorija:Vzhodni iranski jeziki