Nižinska anoa (znanstveno ime Bubalus depressicornis) je vrsta bivola, endemična za Sulavezi. Njegov najbližji sorodnik je gorski bivol in še vedno je predmet razprav ali gre za isto vrsto ali ne. Je tudi sorodnik vodnega bivola in oba sta uvrščena v rod Bubalus.
Taksonomija Lobanje anoe ni mogoče natančno opredeliti glede vrste, verjetno pa prihaja do hibridizacije in križanja med gorsko in nižinsko anoo v populaciji živalskega vrta. Vprašanje je, ali sta se vrsti dejansko razlikovali, ker sta se pojavljali skupaj na številnih različnih območjih, pa tudi zaradi nekaterih križanj. Študija mtDNK desetih osebkov z različnih lokacij je pokazala visoko mitohondrijsko genetsko raznolikost med posamezniki, identificiranimi kot ena ali druga vrsta, kar kaže na podporo prepoznavanju kot dve vrsti.
Izumrli Bubalus grovesi iz južnega Sulavezija je videti kot bližnji sorodnik obeh vrst anoe.
Opis Nižinske anoe so čokate, z relativno kratkimi nogami in debelim vratom. Dosežejo dolžino glave in telesa od 170 do 188 centimetrov, višino ramen od 60 do 100 centimetrov in največjo težo 300 kilogramov, zaradi česar so ena najmanjših pasem goveda. Dlaka odraslih živali je redka in črnkasta, medtem ko je dlaka telet rjava in volnata. Koža starejših živali je skoraj brez dlake. Spodnji del sprednjih nog je bel do rumenkasto bel. Nad kopiti poteka črna črta. Na zadnjih nogah so tik nad kopiti svetle lise. Te so pri teletih rumene, pri odraslih pa bele. Na spodnji strani vratu je pogosto prisotna bela lisa v obliki polmeseca. Oba spola imata rogove s trikotnim prečnim prerezom. Rogovi samcev so dolgi od 27 do 37 centimetrov, medtem ko so rogovi samic krajši in merijo od 18 do 26 centimetrov.
Življenjski slog thumb|left|Plodovi vrste Artocarpus lacucha
Nižinske anoe naseljujejo nižinske gozdove in močvirja. Te samotne živali se hranijo predvsem zjutraj, preostanek dneva pa preživijo v gostem rastlinju. Njihova prehrana je sestavljena izključno iz rastlin. Študije v rezervatih Tanjung Amolengo in Tanjung Peropa so pokazale, da nižinske anoje uživajo 146 rastlinskih vrst. Njihova najljubša hrana vključuje plodove fig, kruhovca (Artocarpus lacucha), Parkia roxburghii in Dilleania ochreata. Brejost traja od 276 do 315 dni, po kateri samica skoti enega samega potomca.Colin P. Groves und David M. Leslie Jr.: Family Bovidae (Hollow-horned Ruminants). In: Don E. Wilson und Russell A. Mittermeier (Hrsg.): Handbook of the Mammals of the World. Volume 2: Hoofed Mammals. Lynx Edicions, Barcelona 2011, ISBN 978-84-96553-77-4, S. 584 u. 585. Teliči imajo sprva gosto, rumenkasto rjavo dlako. Odstavijo jih po šestih do devetih mesecih in dosežejo spolno zrelost pri dveh do treh letih. Živali imajo pričakovano življenjsko dobo od 20 do 30 let.
Ohranjanje Obe vrsti anoe sta od 1960-ih uvrščeni med ogrožene, populaciji pa se še naprej zmanjšujeta. Verjetno je ostalo manj kot 5000 živali vsake vrste. Razlogi za njihov upad vključujejo lov na kože, rogove in meso s strani lokalnega prebivalstva ter izgubo habitata zaradi napredka naselitve. Trenutno je lov na večini območij resnejši dejavnik.
Glavni vzrok za upad njihove populacije je lov lokalnih vaščanov na meso, pri čemer je pomembna tudi izguba habitata. Ena od prednosti pomanjkanja znanja o pravnem statusu njihovega početja je, da so vaščani odprti za komunikacijo z raziskovalci o svojih pridelkih in lovskih praksah; kjer je ozaveščenost o vprašanjih ohranjanja narave prodrla, bodo vaščani lagali o svojih dejavnostih.
Sečnja je velik problem, ker obe vrsti raje imata osrednja gozdnata habitata, ki so daleč stran od ljudi in vplivov, ki prihajajo z njimi. S sečnjo ljudje ustvarjajo veliko bolj razdrobljene habitate in s tem zmanjšanje območja, kjer se lahko anoa razmnožuje in živi. Ta razdrobljenost habitata spreminja tudi naravno mešanje populacij anoe. To lahko povzroči izgubo genske raznovrstnosti med obema vrstama in sčasoma lahko povzroči tudi njihov upad.
Mlade anoe plenijo pitoni (mrežasti pitoni (Malayopython reticulatus) ali burmanski pitoni (Python bivittatus)) in sulaveške palmove cibetke (Macrogalidia musschenbroekii).Bubalus depressicornis (anoa). Animal Diversity Web. https://animaldiversity.org/accounts/Bubalus_depressicornis/
IUCN ocenjuje skupno populacijo na približno 2500 živali in nižinsko anoo uvršča med ogrožene vrste.
Sistematika Nižinsko anoo je leta 1827 prvič znanstveno opisal angleški naravoslovec Charles Hamilton Smith pod imenom Antelope (Anoa) depressicornis.Charles Hamilton Smith (1827): Order VII.—Ruminantia. Pecora, Lin. In: Cuvier, G.L. 1827. A synopsis of the species of the class Mammalia. The animal kingdom: arranged in conformity with its organization 5: 296–376. Anoa je kasneje postala ločen rod, leta 1982 pa jo je britansko-avstralski mamolog Colin Groves sinonimiziral z Bubalus.Colin Groves (1982). Antelope depressicornis H. Smith, 1827, and Anoa quarlesi Ouwens, 1910 (Mammalia, Artiodactyla): Proposed conservation. Z. N. (S.) 2310. Bulletin of Zoological Nomenclature, 39: S. 281 u. 282. Še danes se razpravlja o tem, ali anoe predstavljajo eno ali več vrst. Anoe kažejo veliko variabilnost v svojem zunanjem videzu, anatomiji in DNK. Primerjave DNK kažejo, da se v različnih regijah Sulavezija: severnem, osrednjem in jugovzhodnem Sulaveziju ter na otoku Buton pojavljajo vsaj štiri genetsko različne podpopulacije. Trenutno razpoložljive informacije ne zadostujejo za določitev, ali si vsaka genetska podpopulacija zasluži status ločene vrste ali podvrste. Ker ni natančnih informacij o izvoru večine muzejskih primerkov ali posameznikov, ki jih hranijo v živalskih vrtovih, jih je mogoče le v omejenem obsegu ali sploh ne uporabiti za podrobnejše genetske študije. Mnogi avtorji prepoznavajo gorsko anoo (Bubalus quarlesi) kot ločeno vrsto.Colin Groves und Peter Grubb: Ungulate Taxonomy. Johns Hopkins University Press, 2011, S. 1–317 (S. 118)Dwi Priyono, Dedy Solihin, Achmad Farajallah, Diah Arini(2018): Anoa, dwarf buffalo from Sulawesi, Indonesia: Identification based on DNA barcode. Biodiversitas Journal of Biological Diversity. 19 (6): 1985–1992. doi: 10.13057/biodiv/d190602 Anoe so tesno povezane z vodnimi bivoli; ločile so se šele v pleistocenu, med 850.000 in 650.000 leti nazaj.Manon Curaudeau, Roberto Rozzi, Alexandre Hassanin: The genome of the lowland anoa (Bubalus depressicornis) illuminates the origin of river and swamp buffalo. Molecular Phylogenetics and Evolution, Volume 161, August 2021, doi: 10.1016/j.ympev.2021.107170
Sklici
Zunanje povezave
Kategorija:Sesalci Azije Kategorija:Taksoni, opisani leta 1827 Kategorija:Sulavezi Kategorija:Favna Indonezije