Pōhutukawa (znanstveno ime Metrosideros excelsa), znana tudi kot novozelandsko božično drevo ali železno drevo, je obalno zimzeleno drevo iz družine mirtovk, Myrtaceae, ki obrodi bleščeče razkošje rdečih (ali občasno oranžnih, rumenih ali belih) cvetov, od katerih je vsak sestavljen iz množice prašnikov. Pōhutukawa je ena od dvanajstih vrst Metrosideros, endemičnih za Novo Zelandijo. Znana je po svoji živahni barvi in ​​sposobnosti preživetja tudi na skalnatih, nevarnih pečinah, zaradi svoje moči in lepote pa je našla pomembno mesto v novozelandski kulturi, Maori pa jo imajo predvsem za drevo (rākau rangatira).

Etimologija Generično ime Metrosideros izhaja iz starogrške besede mētra ali 'srčevina' in sideron ali 'železo'. Ime vrste excelsa izhaja iz latinske besede excelsus, 'najvišji, vzvišen'. Pōhutukawa je maorska beseda. Njen najbližji ustreznik v drugih polinezijskih jezikih je beseda po'utukava iz Cookovih otokov, ki se nanaša na obalni grm z belimi jagodami, Sophora tomentosa.Polynesian Lexicon Project Online, entry *poo-futu-kawa Del besede -hutu- izhaja iz *futu, polinezijskega imena za drevo, ki povzroča ribji strup (Barringtonia asiatica; primerjaj s fidžijsko: vutu in tonžansko: futu), ki ima cvetove, podobne cvetovom pōhutukawe.

Opis

Pōhutukawa zraste do 25 metrov visoko, z razvejano, kupolasto obliko. Običajno raste kot večdebelno razvejano drevo. Njihova debla in veje so včasih okrašeni z zapletenimi, vlaknatimi zračnimi koreninami. Podolgovati, usnjati listi so spodaj prekriti z gostimi belimi dlačicami.

Drevo cveti od novembra do januarja, vrhunec pa doseže v začetku poletja (sredi do konca decembra), drevo pa prekrivajo briljantno škrlatni cvetovi, od tod tudi vzdevek novozelandsko božično drevo. Prva objavljena omemba pōhutakawe kot božičnega drevesa je bila leta 1857 v časopisnem poročilu o pojedini, ki jo je priredil Eruera Patuone. Med posameznimi drevesi obstajajo razlike v času cvetenja ter v senci in svetlosti cvetov. V izoliranih populacijah je genetski premik povzročil lokalne razlike: mnoga drevesa, ki rastejo okoli jezer Rotorua, imajo rožnate cvetove, rumenocvetni kultivar 'Aurea' pa izhaja iz para, odkritega leta 1940 na otoku Mōtītī v zalivu Plenty.

Razširjenost

Naravno območje razširjenosti pōhutukawe so obalna območja Severnega otoka Nove Zelandije, severno od črte, ki se razteza od New Plymoutha (39° J) do Gisborna (38° J), kjer je nekoč tvorila neprekinjen obalni rob. Do 1990-ih sta pašništvo in vneseni škodljivci zmanjšali gozdove pōhutukawe za več kot 90 %. Naravno se pojavlja tudi na obalah jezer na območju Rotorue in v narodnem parku Abel Tasman na vrhu Južnega otoka.

Drevo je znano kot prebivalec pečin, ki se lahko vzdržuje v negotovih, skoraj navpičnih razmerah. Tako kot njen havajski sorodnik ʻōhiʻa lehua (M. polymorpha) se je tudi pōhutukawa izkazala za učinkovito pri kolonizaciji lavskih ravnic – zlasti na Rangitotu, vulkanskem otoku v zalivu Hauraki.

Ohranjanje

Na Novi Zelandiji so pōhutukawe ogrožene zaradi vnesenega Trichosurus vulpecula (oposum), ki drevesu olupi liste. Dobrodelni sklad za ohranjanje narave, Project Crimson, si prizadeva obrniti trend upadanja pōhutukawe in drugih vrst Metrosideros – njegovo poslanstvo je »omogočiti pōhutukawi in rata, da ponovno uspevata v svojem naravnem okolju kot ikoni v srcih in mislih vseh Novozelandcev«.

Uporaba Les pōhutukawa je gost, močan in zelo lepo oblikovan. Maori so ga uporabljali za metlice in druge majhne, ​​težke predmete. Pogosto so ga uporabljali v ladjedelništvu, saj so naravno ukrivljene oblike ustvarjale močna kolena. Izvlečki notranjega lubja se uporabljajo v rongoā (tradicionalnem zdravljenju) za zdravljenje driske in griže, nektar pa za zdravljenje bolečega grla.

Drevo se uporablja za izdelavo medu pōhutukawa, ki ga pridelujejo na območjih, kot je otok Rangitoto.

Gojenje Pōhutukawa je priljubljena za gojenje, odlični primerki pa so v večini obalnih mest Severnega otoka. Drevo, ki je živahno in enostavno za gojenje, uspeva daleč južno od svojega naravnega območja razširjenosti in se je naturaliziralo na območju Wellingtona in na severu Južnega otoka. Naturaliziralo se je tudi na otoku Norfolk na severu. Pōhutukawa je bila uvedena v druge države z blagim do toplim podnebjem, vključno z jugovzhodno Avstralijo, kjer se naturalizira na obalnih pečinah v bližini Sydneyja. V obalni Kaliforniji je priljubljeno drevo za ulice in travnike, vendar je povzročilo zaskrbljenost v San Franciscu, kjer njegovi koreninski sistemi uničujejo kanalizacijske cevi in ​​pločnike. V nekaterih delih Južne Afrike pōhutukawa raste tako dobro, da velja za invazivno vrsto. Špansko mesto A Coruña je pōhutukawo sprejelo kot cvetlični simbol.

Sproščenih je bilo vsaj 39 kultivarjev pōhutukawe. Drevesnice Duncan & Davies so bile vodilna sila sredi 20. stoletja, medtem ko je pokojni Graeme Platt doslej odgovoren za 16 različnih kultivarjev, vključno z redkim belo cvetočim drevesom.

Ikonična pōhutukawa Velikanska pōhutukawa v Te Araroa na vzhodni obali velja za največjo v državi, saj je visoka 20 metrov in široka 38 metrov.

Drevo pōhutukawa, znano kot Te Hā, z ocenjeno starostjo 180 let, je popolnoma vzraslo v mestnem parku v Aucklandu. Te Hā je največji urbani primerek v državi. Načrti za izgradnjo spomenika v čast žrtvam katastrofe Erebus v bližini drevesa so leta 2021 sprožili znatno lokalno nasprotovanje.

Sklici

Zunanje povezave

Rare Metrosideros E. Alley, at Sao Miguel Island, Azores, where it grows faster and larger than in its native habitat

Kategorija:Mirtovke Kategorija:Rastlinstvo Nove Zelandije