Malus sieversii (znanstveno ime) je divja jablana. Glede na analizo DNK, opravljeno leta 2010, je primarni prednik udomačene jablane, Malus domestica. Njeno znanstveno ime je pripisano Johannu Augustu Carlu Sieversu.
M. sieversii, ki izvira iz Srednje Azije, ima raje tople in vlažne habitate. Njen status ohranjenosti je ranljiva.
Opis Je listopadno drevo, ki zraste od 5 do 12 metrov in je po videzu zelo podobno domači jablani. Njegova pelodna zrna se razlikujejo po velikosti in so jajčasta, ko so suha in okrogla, ko so nabrekla z vodo. Njen plod je največji od vseh vrst jablan, razen domače, s premerom do 7 cm, kar je enako velikosti kot številne sodobne sorte jablan. Za razliko od udomačenih sort se listi jeseni obarvajo rdeče: to počne 62 % dreves v naravi v primerjavi z le 2,8 % navadne jablane oziroma 2170 drugimi gojenimi sortami.
M. sieversii se lahko vegetativno razmnožuje, saj tvori koreninske poganjke ali bazalne poganjke. Klonski osebek raste iz naključnega popka na korenini z enakim genetskim materialom kot matična rastlina. Prvotno so verjeli, da divje jablane tvorijo koreninske poganjke le, ko so zgornji deli rastline poškodovani, vendar nadaljnji dokazi kažejo, da se rast koreninskih poganjkov pojavlja pri zdravih rastlinah kot pomoč pri razprševanju.
Pri divjih jablanah pravilen razvoj koreninskih poganjkov zahteva določeno raven vlažnosti in zračenja v površini tal, kjer je matična korenina. Uspešna rast koreninskih poganjkov je odvisna tudi od razporeditve poganjkov, časa rasti in zdravstvenega stanja matične rastline.
Genetika samonezdružljivosti, sistem za preprečevanje samooploditve pri kritosemenkah, je bila preučena tudi pri vrsti M. sieversii. Njena genetska raznolikost v povezavi s samonezdružljivostjo je bistveno manjša v primerjavi z njenim bližnjim sorodnikom, vrsto M. sylvestris. Čeprav vrsti M. sieversii manjka ta raznolikost, lahko preživi v naravi brez posegov, dokler ne pride do nadaljnje izgube raznolikosti. Vodilna teorija o tem pomanjkanju raznolikosti je posledica velikega ozkega grla populacije med zadnjim ledeniškim maksimumom, zaradi česar so se populacije divje vrste M. sieversii zmanjšale na manjše območje v dolini reke Ili.
Rastni cikel Rastni cikel vrste M. sieversii lahko razdelimo na več faz, od kalitve do razvoja dreves, ki rodijo plodove, in do odmiranja starih dreves: Obdobje I se začne od kalitve semen do razvoja vegetativnih delov drevesa in prvega kroga plodovanja. Tipična jablana v tem obdobju doseže starost od 6 do 8 let. V tem obdobju opazimo izrazito primarno rast in znatno število koreninskih poganjkov. Obdobje II vključuje večjo rast in roditev plodov. Divje jablane v tem obdobju običajno dosežejo starost od 10 do 12 let. Število plodov se znatno poveča, saj pride do izrazite sekundarne rasti in razvejanja. Obdobje III vključuje večjo rast in roditev plodov. Divje jablane v tem obdobju začnejo redno roditi in dosežejo največjo rodnost ter običajno dosežejo starost od 25 do 30 let. Opažena je zmanjšana stopnja razvejanja in manjša rast oboda krošnje. Veliko vegetativne rasti prispevajo bazalni poganjki (koreninski poganjki). Obdobje IV je polna roditev. Razvoj dreves se v tej fazi popolnoma ustavi in dosežejo približno 60 do 70 let starosti. Razvejanje se zmanjšuje, saj drevesa počasi odmirajo od dna proti obodu. Po 60. do 70. letu starosti drevesa doživijo hitro izsušitev vej, nato pa smrt.
Taksonomija Vrsto je leta 1833 prvič opisal kot Pyrus sieversii zaradi podobnosti s hruškami Carl Friedrich von Ledebour, nemški naravoslovec, ki jih je opazoval rasti v Altaju.
Prednik gojenih jabolk Malus sieversii je bil predhodno opredeljen kot glavni dejavnik genoma gojenega jabolka (Malus domestica) na podlagi morfoloških, molekularnih in zgodovinskih dokazov. Značilnosti sadja, vključno s hrustljavostjo, večjo intenzivnostjo okusa in težo sadja, so bile podvržene diferencialni selekciji s strani ljudi, da bi nastala Malus domestica, kot jo vidimo danes. Razširitev M. sieversii in njenih potomcev skozi zgodovino je mogoče pripisati svilni poti. Analiza DNK leta 2010 je potrdila, da je M. sieversii prednik gojenega jabolka. Ima zelo spremenljivo genetsko raznolikost, zato je genetski vir za toleranco na abiotski in biotski stres, odpornost na številne bolezni in edinstvene lastnosti sadja.
Sajenje gojenih sort jabolk v bližini divjih nasadov povzroča križanje.
Razširjenost in habitat Malus sieversii je razširjen predvsem v dolini Ili v južnem Kazahstanu, kjer ji vlažno podnebje ustreza.
Pojavlja se v številnih različnih habitatih. Čeprav ima vrsta raje visoke temperature in kratke zime, jo najdemo tudi v gorovju Tjanšan, kjer so zime dolge in ostre.
Ohranjanje Po razpadu ZSSR in zaprtju programa za razvoj vrtnarjenja je lokalno prebivalstvo začelo aktivno krčiti divje vrtove v Zailijskem Alatauu. Izpraznjena ozemlja se uporabljajo za gradnjo hiš in pašo živali.
Malus sieversii je bila v kitajski rdeči knjigi rastlin označena kot druga prednostna naloga ohranjanja, Svetovna zveza za varstvo narave (IUCN) pa ga je označila kot ranljivo.
Človeške dejavnosti in naravne nesreče so glavni dejavniki upada naravne populacije M. sieversii. Glivični patogeni, kot sta Phytophthora plurivora in Alternaria alternata, prav tako igrajo pomembno vlogo pri upadanju populacij M. sieversii, saj razgrajujejo vegetativne dele, kot so fini koreninski sistemi. Zaradi te imunske ranljivosti postane M. sieversii dovzetna za več parazitov, kot so patogeni insekti Agrilus mali, ki dodatno uničujejo populacijo.
Ohranjanje ex situ ali shranjevanje semen naj bi bila izvedljiva dolgoročna rešitev za zaščito njene genske raznovrstnosti, kar so opazili v Združenih državah Amerike z uporabo semen, zbranih iz Kazahstana in Kirgiške republike. Ohranjanje in situ je bilo ugotovljeno tudi z bodečo žico, postavljeno okoli območij, kjer je razširjena M. sieversii, kot je bilo opaženo na območjih v Šinjuanu na Kitajskem. Študija iz leta 2016 je pokazala učinkovitost zaščite populacij M. sieversii in situ s stratifikacijo in odstranjevanjem semenske ovojnice. Prav tako so ograjeni prostori in situ učinkovitejši na višjih nadmorskih višinah, saj je manjše tveganje za poškodbe ljudi in žuželk.
Poleg tradicionalnih metod ohranjanja je biološko gnojilo pokazalo učinkovite rezultate pri zaviranju glivičnega patogena Alternaria alternata pri divjih jablanah. To doseže z izboljšanjem antioksidativne sposobnosti divjih jablan po okužbi, spodbujanjem rasti korenin in izboljšanjem presnove tal. Nedavno je kombinacija metod, vključno s kloniranjem in zdravljenjem z rastlinskimi hormoni, pokazala tudi učinkovite rezultate pri regeneraciji populacij divjih jablan.
Divje jablane so bile v 19. stoletju v gorah Kazahstana močno posekane zaradi gospodarske in kmetijske rabe. Gozdove divjih jablan so spremenili v pašnike, kar je močno spremenilo talno oblogo ter poškodovalo mlade sadike in korenine. Posekali so tudi bodičasto grmičevje, kot sta šipek Rosa rubiginosa in češmin (Berberis), ki so imeli simbiotske odnose z divjimi jablanami tako, da so jih ščitili pred plenilci. To je še poslabšalo rastne pogoje divjih jablan in močno oslabilo koreninske poganjke ter s tem vegetativno razmnoževanje.
Gojenje Te in druge vrste Malus so bile uporabljene v nekaterih nedavnih programih žlahtnjenja za razvoj jabolk, primernih za gojenje v ostrih podnebjih, ki niso primerna za M. domestica, predvsem zaradi povečane odpornosti na mraz. Študija iz leta 2020 je odkrila različne genske vložke, ki sodelujejo pri lastnostih mirovanja in odpornosti na mraz, kot so beljakovine toplotnega šoka, pri divjih jablanah. Poleg tega so številni programi žlahtnjenja preučevali zaželene lastnosti, kot so pozno cvetenje, zgodnja zrelost plodov, kratka mladost in sposobnost odlaganja blata.
Ameriška služba za kmetijske raziskave je nedavno gojila Malus sieversii v upanju, da bo našla genetske informacije, ki bi bile koristne pri žlahtnjenju sodobne jablane. Nekatera, vendar ne vsa, nastala drevesa kažejo nenavadno odpornost na bolezni. Razlike v njihovem odzivu na bolezni na individualni osnovi so same po sebi znak, koliko bolj so genetsko raznolike kot njihovi udomačeni potomci. Na primer, pri divjih jablanah so ugotovili več genov za odpornost proti modri plesni, zlasti proti Penicillium expansum. Enota za rastlinske genske vire USDA (PGRU) je prav tako izvedla fenotipsko analizo sadik M. sieversii in odkrila različne patogene odpornosti, vključno z jablanovo krastavostjo, ognjeno pegavostjo in cedrovim jabolkom. Raziskava leta 2001 je odkrila različne odpornosti proti žuželkam v sadikah M. sieversii in opredelila primere za nadaljnje raziskave o njeni odpornosti na jablanove ličinke in kodrave mušice. Vpliv toplote na M. sieversii so preučevali tudi v vročih in sušnih regijah, pri čemer so ugotovili, da so precej odporne na sušo in sončne opekline.
Jabolka z rdečim mesom Jabolka Malus sieversii se v zadnjem času uporablja kot ključni vir pri žlahtnjenju jabolk z rdečim mesom zaradi svoje visoke genetske variabilnosti. To se vidi v tem, da se uporabljajo za izboljšanje odpornosti na stres zaradi suše, mraza in škodljivcev gojenih vrst jabolk. Nekatere zanemarjene značilnosti vrste M. sieversii, kot sta visoka vsebnost flavonoidov (zlasti antocianov) in kratke juvenilne faze, so se v zadnjem času uporabljale za žlahtnjenje jabolk z rdečim mesom, saj tradicionalna jabolka z rdečim mesom niso bogata s temi flavonoidi. Uporaba vrste M. sieversii za žlahtnjenje zaradi visoke vsebnosti antocianov ima številne koristi, vključno s preprečevanjem srčno-žilnih bolezni in zaščito pred poškodbami jeter. Različica vrste M. sieversii, Malus sieversii f. niedzwetzkyana, je bila poudarjena za uporabo pri žlahtnjenju jabolk z rdečim mesom, saj ima rdeče cvetove, kožico ploda in pulpo; poleg visoke vsebnosti antocianov. Pri žlahtnjenju vrste Malus sieversii f. niedzwetzkyana je bilo ugotovljeno, da svetloba povzroči večjo proizvodnjo antocianov kot pri tistih, vzrejenih v temi. Hibridi vrste Malus sieversii so prav tako zanimivi za žlahtnjence jabolk z rdečim mesom.
V popularni kulturi Almati, največje mesto v Kazahstanu in prej njegovo glavno mesto, je verjetno dobilo ime po kazahstanski besedi alma - 'jabolko', pogosto pa se razlaga kot 'polno jabolk' (regija okoli Almatija je dom gozdov jabolk Malus sieversii).
Galerija
Sklici
Zunanje povezave
Wild apples in Kazakhstan: 1995 and 1996 US Agricultural Research Service expeditions Malus sieversii
Kategorija:Rožnice Kategorija:Flora Azije Kategorija:Taksoni, opisani leta 1830