Državni narodni naravni park Ile-Alatau (, ) je narodni park v Kazahstanu, ustanovljen leta 1996. Park se razprostira na približno 200.000 hektarjih v gorovju Trans-Ili Alatau, južno od Almatija, in se razteza med sotesko Turgen na vzhodu in reko Čemolgan na zahodu. Meji na naravni rezervat Almati, ki obsega območje okoli Pik Talgarja (4973 m).

Pokrajina parka vključuje gozdove, alpske travnike, ledenike in jezera, kot je Veliko Almatijsko jezero. Rastlinstvo parka je prav tako raznoliko, z drevesnimi vrstami, kot so marelice, javorji in jablane. Park je dom tudi številnim divjim živalim, z več kot 300 zabeleženimi vrstami ptic in živali.

Narodni park Ile-Alatau je znan po svoji biotski raznovrstnosti, z pomembnimi vrstami, kot so snežni leopard, srednjeazijski ris, rjavi medved Tjanšana, srednjeazijska kuna, sibirski kozorog, ser in planinski orel. Prav tako nudi življenjski prostor za več edinstvenih vrst ptic, vključno s himalajsko snežno kokoško, ibisbillom, evrazijsko sovo in evrazijsko triprsto žolno. Poleg tega v parku živijo vrste jelenov, katerih rogovje naj bi imelo zdravilne lastnosti.

Zgodovina Zgodovina parka se začne z ustanovitvijo Almatskega državnega rezervata v Zailijskem Alatauu leta 1931. Sprva je zasedal površino 15.000 hektarjev v dolini reke Mala Almatinka, leta 1935 pa se je površina povečala na 40.000 hektarjev in nato na 856,7 tisoč hektarjev, nato pa je postal znan kot Alma-Ata in je zajemal celoten greben Zailijski Alatau. Na tem ozemlju so se začele izvajati redne znanstvene raziskave o rastlinski odeji, tipologiji gozdov, pticah in sesalcih.

Prva znanstvena utemeljitev organizacije Zailijskega narodnega parka je bila razvita z odredbo Sveta ministrov Kazahstanske SSR 3. januarja 1985 v skladu s programom Akademije znanosti Razvoj zavarovanih območij v Kazahstanu. Znanstvena mentorja sta bila akademika E. V. Gvozdev in B. A. Bykov.

Leta 1987 je Oddelek za biosfero in ekologijo Kazahstanskega odbora za Unescov Program Človek in biosfera pri Akademiji znanosti Kazahstanske SSR v okviru programa Razvoj zavarovanih območij v Kazahstanu pripravil znanstveno utemeljitev za »Splošno shemo razvoja in lokacije Sklada naravnih rezervatov Kazahstanske SSR do leta 2005«. Ta dokument je predlagal ustanovitev Zailijski državni narodni park na površini 280 tisoč hektarjev. V skladu s to shemo je bila ustanovitev parka načrtovana za leto 1995. Leta 1990 je bila razvita študija izvedljivosti za organizacijo parka. 22. februarja 1996 je bil z vladno resolucijo ustanovljen narodni park Ile-Alatau na ozemlju 202.292 ha.

Podnebje Podnebje v narodnem parku je raznoliko in se razlikuje po višinskih podnebnih pasovih. Poletja so topla, zime pa mile zaradi izrazite inverzije temperature zraka. V vznožju je povprečna januarska temperatura -7,4 °C, julija pa 23 °C. Obdobje brez zmrzali traja 181 dni, letno pade 560 mm padavin. V Maloalmatinski soteski (predel Medeu), na nadmorski višini 1530 m, je januarska temperatura -4,3 °C, julija pa 18,1 °C. Obdobje brez zmrzali traja 145 dni, letno pade 843 mm padavin. Na nadmorski višini 3035 m (predel Minžilki), v razmerah večnega snega in ledenikov, je povprečna januarska temperatura -11,3 °C, julija pa 7 °C. Obdobje brez zmrzali traja 53 dni, letno pade 734 mm padavin. V visokogorskem delu Zailijskega Alataua na nadmorski višini 3750 m je podnebje ostro in veliko padavin - 800–1300 mm, predvsem v obliki snega. Toplo obdobje je zelo kratko - povprečna temperatura zraka na ledenikih poleti ne presega 2,8 °C.

Snežna odeja se po dolgoročnih opazovanjih v vznožju (850 m) vzpostavi 6. decembra, v srednjem gorovju (1200–2500 m) - mesec dni prej, v visokogorju (3000 m) - 21. oktobra. Spomladi se sneg na različnih višinah in v različnih gorah topi od 10. marca do 22. maja. Število dni s snežno odejo na različnih nadmorskih višinah se giblje od 111 do 236. Višina snežne odeje v vznožju je približno 30 cm, v srednjem in visokogorju pa lahko doseže 100 cm.

Zailijski Alatau stoji kot visoka prednja ovira na poti severnih in severozahodnih zračnih mas, ki prenašajo vlago in prosto prodirajo skozi glavne doline globoko v gore, kar povzroča jasno diferenciacijo naravnih krajin na nadmorski višini. Območje parka zajema nizkogorske, sredogorske in visokogorske pokrajine, ki odražajo plastovito strukturo gora.

Rastlinstvo

Flora naravnega parka šteje več kot 1000 vrst, od katerih prevladujoč del predstavlja flora srednjegorskega gozdnega pasu. V listopadnih gozdovih je več kot 500 vrst, v smrekovih gozdovih pa več kot 400 vrst višjih rastlin. 36 vrst je vključenih v Rdečo knjigo.

V nižavju rastejo Tulipa ostrowskiana, Albertova perunika, Malus sieversii, Altajski holosemianus; v srednjem delu - krvavi mleček, Semenovljev šopasti šagreen, Alma mater, Semenova kortuza; v visokogorju - Sokolarjev jetrenjak, Tjanšan Siberica, Kumbelov jastreb, Schmangauzia asteriata, Saussurea involucrata. Mahovi, navedeni v Rdeči knjigi, kot sta Pachyphysissidens largeifolia in Orthotrichum striatum, potrebujejo posebno zaščito. Rdeče našteti Crocus alatavicusnajdemo v predelu Kok-Gailau.

Od nabora uporabnih rastlin je zelo zanimiva skupina krmnih rastlin (več kot 80 vrst): dlakava kobrezija, Carex leavenworthii, krylov leavenworthii, Poa alpina in Poa pratensis, Tjanšan Festuca, Erinacea anthyllis, detelja, grah, Cinchona officinalis.

Med taninskim rastlinami so najdragocenejše različne vrste kislice, gorskega graha in rabarbare. Od rastlin, ki vsebujejo eterično olje, so angelika, brin, pelin.

Razširjene zdravilne rastline: jelka, rman, lapuh, šipek, lagerstremia, baldrijan, brin, regrat, trpotec itd.

Med prehranskimi rastlinami so še posebej dragocene: marelica, jablana, malina, ribez, jagoda, robida, češmin, rakitovec, jerebika, glog, šipek.

Številne okrasne rastline: trobentice, tulipani, perunike, drobnozrnati cvetovi, zvončki, encijani, vijolice, različne vrste dreves in grmovnic.

Živalstvo

Favna nevretenčarjev še ni v celoti raziskana. Vendar pa je do zdaj znanih že več kot 2000 vrst iz 8 razredov.

Sestava nekaterih razredov žuželk je bila delno razkrita. Tako je bilo iz reda hroščev raziskanih 252 vrst hroščev, 180 - stafilinidov, 102 - listnih hroščev; iz reda luskavih metuljev - 145 vrst dnevnih moljev; iz reda kožic - 110 vrst čebel, 97 - roječih os, 33 - mravelj in 30 muh ihneumon. Od vse te raznolikosti je v Rdečo knjigo Kazahstana vključenih le 24 vrst, vključno s 3 vrstami mehkužcev (Bradybena senestrosa, Pseudonapeus shnitkova in Turcomylax cvetkova). Druge spadajo v razred žuželk: pikapolonice, raznokrili kačji pastirji, Bolivaria brachyptera (bogomolka), stepski čmrlj, Bombus semenoviellus, Eršovljev komar, bedromilius, metulji.

Favna vretenčarjev je predstavljena z 245 vrstami. V gorskih rekah in potokih je 8 vrst rib: krapovci, Schizothorax, pisanec, v reki Turgen pa aklimatizirana šarenka.

Obstajajo štiri vrste dvoživk, od katerih sta dve (danatinska krastača in srednjeazijska žaba) vključeni v Rdečo knjigo Kazahstana.

Od osmih vrst plazilcev so pogosti kuščarji pa tudi kače - navadna in vodna kača, pisane in vzorčaste kače. Redkejše so strupene kače - stepski gad in ščitorepe kače.

Raznolikost naravnih razmer določa vrstno bogastvo ptic. V narodnem parku je skupno 178 vrst. Glede na značaj njihovega zadrževanja so razdeljene v tri skupine: gnezditvene - 105 vrst, prezimovalne - 18 vrst, selivske - 55 vrst. V Rdeči knjigi je 11 vrst (črna štorklja, mali orel, planinski orel, jastrebi, črnoglavi sokol, sove, sokol selec.

Sesalcev je 48 vrst. Med tipične gorske sesalce spadajo glodavec Tjanšan, skalna veverica, Ochotona erythrotis, sivi svizec, tjanšanska miš, srebrna gorska voluharica (Alticola argentatus), kuna belica, snežni leopard in kozorog.

Poleg vrst, značilnih za gore, so v parku prisotne tudi vrste, značilne za druge ekosisteme: volk, lisica, medved, srnjad, jelen, divja svinja, zajec itd. Skupino vrst z rdečega seznama sestavlja 7 vrst: tjanšanski rjavi medved, snežni leopard, kuna, srednjeazijska rečna vidra,turkestanski ris in indijski ježevec.

Znamenitosti Na ozemlju parka so gomile iz starejše železne dobe na planoti Assy in v bližini soteske Turgen, sakski grobovi na bregovih reke Isik.

Na desnem bregu reke Turgen so našli sledi močnega potresa, ki se je tukaj zgodil pred več kot 10.000 leti. Ta plast ruševin v obliki kamnin bizarnih oblik in različnih barv je pravi naravni spomenik.

Naravni spomenik so tudi reliktni mahoviti smrekovi gozdovi Činturgen, kjer so pod pokrovom mahu na globini 30–40 cm ohranjeni otoki permafrosta z debelino ledu 2–3 m. Masivov permafrosta, ki so na tako nizki nadmorski višini, ne najdemo nikjer drugje v Zailijskem Alatauu. Visokogorska pokrajina, ki spominja na hladno puščavo Notranjega Tjanšana, ki je vzdolž aksialnega dela grebena pri prelazu Prokhodnoy, je edinstvena.

Vrh Sedem igel Tujuksu je vrh, sestavljen iz sedmih skalnih formacij, oblikovanih kot igle. Težavnostna kategorija je 4a.

Park vključuje tudi sotesko reke Kaskelen.Ecotourkz.com: Kaskelen GorgeJura.lt: "Kazakhstan is becoming top player of Central Asian tourism industry", 27 April 2012

Galerija

Sklici

Zunanje povezave

(http://en.ile-alatau.kz/) Ile-Alatau National Park (www.almaty-kazakhstan.net)

Kategorija:Narodni parki Kazahstana Kategorija:Ustanovitve leta 1996