Mavzolej hodže Ahmeda Jasavija () je mavzolej v mestu Turkistan v južnem Kazahstanu. Strukturo je leta 1389 naročil Timur Lenk, ki je vladal območju kot del obsežnega Timuridskega cesarstva, da bi nadomestil manjši mavzolej iz 12. stoletja znanega turškega pesnika in sufijskega mistika, hodže Ahmeda Jasavija (1093–1166). Vendar pa je bila gradnja ustavljena s Timurjevo smrtjo leta 1405.
Kljub nedokončanemu stanju je mavzolej ohranjen kot ena najbolje ohranjenih timuridskih stavb. Njegova ustanovitev je zaznamovala začetek timuridskega arhitekturnega sloga. Eksperimentalne prostorske ureditve, inovativne arhitekturne rešitve za konstrukcije obokov in kupol ter ornamentika z glaziranimi ploščicami so strukturo naredili za prototip te edinstvene umetnosti, ki se je razširila po cesarstvu in drugod.
Verska struktura še naprej privablja romarje iz vse Srednje Azije in je postala poosebljenje kazahstanske nacionalne identitete. Zaščitena je kot nacionalni spomenik, UNESCO pa jo je leta 2003 prepoznal kot prvo območje dediščine v državi in jo razglasil za območje svetovne dediščine.
Lega Mavzolej stoji v severovzhodnem delu sodobnega mesta Turkistan (prej znanega kot Hazrat-e Turkestan), starodavnega središča karavanske trgovine, prej znanega kot Khazret in kasneje kot Jasi, v južnem delu Kazahstana. Stavba je v bližini zgodovinske citadele, ki je danes arheološko najdišče.
Ostanki srednjeveških struktur, kot so drugi mavzoleji, mošeje in kopališča, so značilni za arheološko območje. Severno od mavzoleja hodže Ahmeda Jasavija rekonstruiran del obzidja citadele iz 1970-ih ločuje zgodovinsko območje od razvoja sodobnega mesta.
Zgodovina
Hodža Ahmed Jasavi
Hodža Ahmed Jasavi (Khawaja ali Khwaja ( izgovarja se khâje) ustreza 'mojster', od koder ), zapisano tudi kot Khawajah Akhmet Jasavi, je bil v 12. stoletju vodja regionalne šole sufizma, mističnega gibanja v islamu, ki se je začelo v 9. stoletju. Rodil se je leta 1093 v Ispidjabu (sodobni Sajram) in večino svojega življenja preživel v Jasiju, kjer je umrl leta 1166. V Srednji Aziji in turško govorečem svetu je zelo cenjen zaradi popularizacije sufizma, ki je ohranil širjenje islama na tem območju kljub takratnemu napadu mongolske invazije. Teološka šola, ki jo je ustvaril, je Jasi spremenila v najpomembnejše središče učenja v regiji. Bil je tudi izjemen pesnik, filozof in državnik. Jasavi je bil pokopan v majhnem mavzoleju, ki je postal romarsko mesto za muslimane.
Nov mavzolej
Mesto Jasi je bilo med mongolsko invazijo na Horezm v 13. stoletju večinoma prizaneseno. Sčasoma so se potomci Mongolov naselili na tem območju in spreobrnili v islam. Mesto je nato v 1360-ih prišlo pod nadzor Timuridov. Timur Lenk, ustanovitelj rodbine, je razširil ozemlje cesarstva na Mezopotamijo, Iran in vso Transoksanijo, s prestolnico v Samarkandu. Da bi si pridobil podporo lokalnih prebivalcev, je Timur sprejel politiko gradnje monumentalnih javnih in kultnih stavb. V Jasiju se je osredotočil na gradnjo večjega mavzoleja za posmrtne ostanke Jasavija, z namenom poveličevanja islama, spodbujanja njegovega nadaljnjega širjenja in izboljšanja upravljanja bližnjih območij.
Gradnja novega mavzoleja se je začela leta 1389. Timur je uvozil gradbenike iz mest, ki jih je opustošil med svojimi pohodi, vključno z mojstri mozaika iz Širaza ter kamnoseki in štukaterji iz Isfahana. Gradbene mojstre je vodil Kvaja Hosein Širazi iz Irana. Izročilo pravi, da je Timur sam sodeloval pri načrtovanju strukture, kjer je uvedel eksperimentalne prostorske ureditve, vrste obokov in kupol. Te inovacije so bile kasneje uvedene v verskih stavbah drugih mest. Vendar pa mavzolej ostal nedokončan, ko je Timur leta 1405 umrl.
Upad in ohranitev Ko je Timuridsko cesarstvo razpadlo, je nadzor nad neposrednim ozemljem prešel na Kazaški kanat, ki je v 16. stoletju za svojo prestolnico postavil Jasi, nato preimenovan v Turkistan. Kani (turško za 'vladar') so si prizadevali okrepiti politični in verski pomen Turkistana, da bi združili nomadska plemena znotraj mlade države. Zato so v Turkistanu, kot političnem središču kanata, sprejemali slovesnosti za pristop kanov na prestol in misije iz sosednjih držav. Kazaško plemstvo je v prestolnici organiziralo tudi svoja najpomembnejša srečanja za odločanje o državnih zadevah.
Mesto, ki leži na meji med nomadsko in naseljeno kulturo, je cvetelo kot največje trgovsko in obrtno središče kanata. Za zaščito te komercialne vloge so bile postavljene utrdbe, vključno z gradnjo obrambnih zidov v 19. stoletju okoli nedokončanega mavzoleja, ki je postal pomembna znamenitost in romarsko središče mesta. V naslednjih stoletjih sta se Turkistan in njegovi zgodovinski spomeniki povezali z idejo kazahstanskega državnega sistema. Politični boji in premik kopenske trgovine v korist pomorskih poti so kmalu privedli do propada mesta, preden je leta 1864 dokončno prešlo v last Ruskega imperija.
Mesto je bilo sčasoma zapuščeno; zahodno od območja je bilo zgrajeno novo mestno središče okoli nove železniške postaje. Ozemlje je do 20. stoletja prišlo pod sovjetsko oblast. Nova uprava je na kraju samem izvedla konservatorska in restavratorska dela, čeprav ga je bolj obravnavala kot arhitekturno kot pa kot duhovno strukturo. Zato je bil mavzolej zaprt za vernike, ki so prišli poklonit se Jasaviju. Kljub temu je lokalni hodža s sedežem v mavzoleju romarjem dovolil, da so ponoči na skrivaj vstopili v stavbo. Od leta 1922 je več komisij sodelovalo pri tehnični preiskavi stavbe. Redno vzdrževanje je bilo uvedeno leta 1938, vrsta restavratorskih akcij pa se je začela leta 1945, zadnja pa je bila izvedena med letoma 1993 in 2000. Med najnovejšimi konservatorskimi ukrepi so bili zamenjava glinenih temeljev stavbe z armiranim betonom, utrditev sten, hidroizolacija streh in polaganje novih ploščic na kupole, ki temeljijo na zgodovinskih načrtih in vzorcih. Neprekinjena konservatorska dela so bila v teku, ko je Kazahstan pridobil neodvisnost. Stavba je zaščitena kot narodni spomenik in je uvrščena na seznam narodnih dobrin Kazahstana. Najdišče je pod upravo Državnega zgodovinskega in kulturnega rezervata Azret-Sultan, ki je odgovoren za varovanje, raziskovanje, ohranjanje, spremljanje in vzdrževanje mavzoleja.
Arhitektura Nedokončano stanje mavzoleja hodže Ahmeda Jasavija, zlasti vhodni portal in deli notranjosti, omogoča boljši arhitekturni pregled zasnove in gradnje spomenika. Struktura ima pravokoten tloris, meri 45,8 × 62,7 m in je visoka 38,7 m. Orientirana je od jugovzhoda proti severozahodu.
Primarni material, uporabljen za stavbo, je ganč – žgana opeka, pomešana z malto, mavcem in glino – ki je bila izdelana v tovarni v Sauranu. Za prvotne temelje so bile uporabljene plasti gline, ki segajo do globine 1,5 m, da bi preprečili prodiranje vode. Te so bile v sodobnih restavratorskih delih nadomeščene z armiranim betonom. Glavni vhod v mavzolej je z jugovzhoda, skozi katerega obiskovalci vstopijo v glavno dvorano velikosti 18,2 × 18,2 m, znano kot Kazandik ('bakrena soba'). Del pokriva največja ohranjena opečna kupola v Srednji Aziji, ki prav tako meri 18,2 m v premeru. V središču Kazandika je bronast kotel, ki se uporablja v verske namene. Grobnica Jasavija je na osrednji osi na koncu stavbe na severozahodu, sarkofag pa točno na sredini dela, ki ima dvojno kupolo z rebrasto streho – notranja kupola je visoka 17,0 m, zunanja kupola pa 28,0 m. Zunanjost kupole je prekrita s šesterokotnimi zelenimi glaziranimi ploščicami z zlatimi vzorci. Notranjost krasijo alabastrni stalaktiti, znani kot muqarnas. Dodatni prostori v stavbi, ki jih je skupaj več kot 35, vključujejo sejne sobe, refektorij, knjižnico in mošejo, kjer so na stenah ohranjeni fragmenti svetlo modrih geometrijskih in cvetličnih okraskov. Zunanje stene mavzoleja so prekrite z glaziranimi ploščicami, ki predstavljajo geometrijske vzorce s kufskimi in sulskimi epigrafskimi okraski, izpeljanimi iz Korana. Začetni načrti so predvidevali tudi dodatek dveh minaretov, vendar to ni bilo uresničeno, ko je bila gradnja leta 1405 ustavljena.
Zapuščina Rojstvo timuridske arhitekture Gradnja mavzoleja je prinesla pomemben napredek v gradbeni tehnologiji in prikazala neprekosljive rekorde vseh vrst v smislu obokanih konstrukcij in umetniških inovacij. Dosežki, ki so izhajali iz postavitve mavzoleja, skupaj s timuridskim pokroviteljstvom glasbe, kaligrafije, perzijskega miniaturnega slikarstva, literature in različnih znanstvenih dejavnosti, so rodili poseben islamski umetniški slog, znan kot timuridski.
Prostorna struktura je uporabljala radialno simetričen načrt za prostorsko razporeditev. Vizualno ravnovesje, ki ga je ustvarila natančna konstrukcija, je postalo značilna estetska značilnost timuridskih stavb – tista, ki jo je slavno prevzela mogulska arhitektura v Indiji, zlasti v vrtovih in strukturah Humajunove grobnice in Tadž Mahala, ki so ju naročili potomci Timurja.
Tehnika dvojne kupole, izvedena v mavzoleju, je omogočila ogromne kupole iz timuridskega obdobja. Kupola je ustvarjena z uporabo vogalnih nosilcev, ki omogočajo prehod iz kvadratne, osmerokotne ali 16-stranske osnove v vrh kupole. Glavna kupola mavzoleja ostaja največja obstoječa opečna kupola v Srednji Aziji.
Vplivna je bila tudi uporaba glaziranih ploščic, mozaikov, vzorčastega zidarstva in islamske kaligrafije. Napredek v lončarskih tehnikah je omogočil množično proizvodnjo glaziranih ploščic, ki se uporabljajo za različne dekorativne funkcije. Med tehnikami, razvitimi za dekoracijo ploščic, so: Tehnika Banna'i: gradbena tehnika, ki je sestavljena iz oblaganja glaziranih opek, vstavljenih v neglazirane, da se tvorijo geometrijski vzorci Haftrangi: tehnika, ki omogoča ustvarjanje večbarvnih vzorcev na isti ploščici pred žganjem, ne da bi se barve mešale Fajansa: vzorčasta razporeditev tesno prilegajočih se majhnih kosov ploščic, ki imajo površinsko glazuro različnih barv Uporaba ploščic in muqarnas je močno pod vplivom Irana, od koder so prihajali številni Timurjevi arhitekti. Pokrite površine ustvarjajo vizualne učinke, ki temeljijo na tem, kako bi opazovalec videl stavbo in 'bral' kaligrafska sporočila.
Ploščice so bile uporabljene tudi za zakrivanje strukturnih spojev stavbe. Uporaba turkizne in azurno modre barve kot prevladujoče barve za številne strukture je bila namenjena kontrastu s svetlo sončno svetlobo srednjeazijske puščave.
Gradnja mavzoleja v času, ko so mnoga druga srednjeazijska naselja doživljala gradbeni pohod pod Timurjevo politično ideologijo, je omogočila izmenjavo idej in tehnik po vsem cesarstvu. Mojstri gradbeniki in delavci iz osvojenih mest so se zbirali, da bi gradili projekte. Zaposlovanje perzijskih arhitektov pri vodenju večjih gradbenih dejavnosti je povzročilo vnos perzijskih elementov v timuridski slog. To in splošno pokroviteljstvo umetnosti s strani Timuridov sta jih naredila za največje pokrovitelje iranske kulture.
Prelomne arhitekturne in umetniške rešitve, uresničene pri postavitvi mavzoleja hodže Ahmeda jasavija, so bile takoj uporabljene pri drugih gradbenih projektih, kot so sodobna dela v Samarkandu, Heratu, Mešedu, Khargirdu, Tajabadu, Bakuju in Tabrizu. Domneva se, da je vrhunec timuridske arhitekture mogoče najti v stavbah Samarkanda. Timur je svojo prestolnico napolnil s posvetnimi in verskimi spomeniki, pa tudi s številnimi vrtovi, ki so imeli kamnite zidove in tla z dovršenimi vzorci ter palače, okrašene z zlatom, svilo in preprogami. Med njimi so:
Mošeja Bibi Kanum: največja mošeja na svetu, ko je bila dokončana leta 1404; prikazuje Timurjevo skrb za monumentalni učinek in gledališko ureditev Mavzolej Gur-e-Amir: Timurjev grob; vsebuje dvojno kupolo za doseganje vertikalnega učinka. Kompleks Šah-i-Zinda: pogrebni kompleks, ki predstavlja vrhunec vseh tehnik ploščic, znanih Timuridom.