Kokandski kanat (, ) je bila država v Ferganski dolini v Srednji Aziji. Na svojem vrhuncu se je raztezal od gorovja Ulitau na severu, Taškurgana na jugu, Kizilorda na zahodu in Karakola na vzhodu. Njegovo ozemlje je danes razdeljeno med Uzbekistanom, Kirgizistanom, Tadžikistanom in Kazahstanom.
Kanat je med zatonom Buharskega kanata ustanovil Šahruh Bij, vodja uzbeškega plemena Ming. Kanat se je razvil v večetnično državo z raznolikim prebivalstvom stalno naseljenih turško in perzijsko govorečih skupnosti s skupnim imenom Sarti, nomadskih turško-mongolskih plemen in pamirskih skupin. V številnih vidikih je bil podoben svojim predhodnikom, vključno z notranjo organizacijo. Tako civilno kot vojaško osebje je imelo perzjsko-islamske in turško-mongolske nazive.
Kulturno je bil kanat perzijski in muslimanski. Perzijščina je služila kot dvorni, literarni in upravni jezik, čagatajska turščina pa kot sekundarni jezik, vendar je kljub temu doživela znatno rast. Dvojezičnost je bila pogosta predvsem v urbanih središčih, kar je odražalo mešanje turških in perzijskih identitet. Družba v kanatu se je vrtela okoli lokalnih, klanovskih in plemenskih povezav in ne okoli strogih etničnih meja.
Kokandsko gospodarstvo je temeljilo na kmetijstvu, ki so ga podpirali obsežni namakalni sistemi in mobilizacija delovne sile lokalnih skupnosti. Kanat je privabljal indijske trgovce in finančnike, da bi okrepil svoj kmetijski sektor. Vojaško se je iz odvisnosti od nerednih uzbekistanskih čet razvil v stalno vojsko, opremljeno z mušketami in topovi. Njegova oborožitev je bila kljub prizadevanjem na splošno slabša od oborožitve Ruskega carstva, ki je leta 1876 kanat ukinilo.
Zgodovina Ozadje Kokandskemu kanatu je vladala dinastija Šahruhidov iz uzbeškega plemena Ming. V tem obdobju izraz 'Uzbek' ni imel istega pomena kot danes. Nanašal se je zgolj na pripadnike množice turških plemen, ki jih je na začetku 16. stoletja vodil Mohamed Šajbani in so se preselili iz kipčakske stepe v Srednjo Azijo. V začetku 18. stoletja je oblast Buharskega kanata nad Fergansko dolino slabela. Hkrati se je krepila oblast sufijskih hodž in so se dogajali vpadi nomadskih Kirgizov, Kazahov in Ojratov, vključno z njihovo kalmiško podskupino. Skozi celo 18. stoletje so vladarji Kokandskega kanata uporabljali naziv 'bij', lokalno različico turškega naziva 'beg'.
Zgodnje obdobje (1709–1842) Leta 1709 je Šahruk Bij (vladal 1709–1722), vodja plemena Ming, ustanovil trdnjavo Koktonlik Ata blizu Kokanda, postal njen vladar in s tem ustanovil Kokandski kanat. V 20. in 30. letih 18. stoletja Ferganska dolina večinoma ni bila prizadeta zaradi nasilnih nomadskih vdorov v oazi Samarkand in Buhara, zato se je veliko beguncev iz uničenih sosednjih regij preselilo v Kokand. Šahruk Bijev najstarejši sin in naslednik, Abd al-Rahim Bij, je v tem obdobju nestabilnosti na kratko zasedel Hudžand, Uratep in ostanke Samarkanda in sklenil zavezništvo z uzbeškim plemenom Kenegesov, ki je vladalo Šahrisabzu. Zavezništvo je podkrepil s poroko z Ojčučuk Ojim, hčerko Ibrahima Bija Kenegesa.
Kokandski kanat je bil v tem obdobju še vedno v fazi nastajanja. Lokalne politične sile v Farganski dolini so pogosto povzročale njegovo nestabilnost, čeprav je dosegel nekaj vojaških uspehov. Samarkand je bil po šestih mesecih izgubljen, Kokandu pa je uspelo obdržazi večini Hodžanda. Naslednjih 140 let je bil Uratepe središče skoraj nenehnih bojev med Kokandom in Buharskim emiratom. Leta 1734 je bil Abd al-Rahim v Hudžandu umorjen, ker je trpel za hudo duševno motnjo, vendar ni hotel odstopiti z oblasti. Nasledil ga je brat Abd al-Karim Bij (vladal 1734–1751), ki se je poročil z njegovo vdovo Ojčučuk, čeprav je bila noseča z Abd al-Rahimovo hčerko.
Leta 1740 je Abd al-Karim Bij na ruševinah stare trdnjave Eski Orda]] dal zgraditi trdnjavo Kokand. Kraj je postal nova prestolnica kanata in se hitro razširil v precejšnje mesto. V tem obdobju se je prebivalstvo Ferganske doline povečalo in znatno urbaniziralo. V Kokand so prišle štiri različne skupine ljudi: Samarkandci, Kašgarci, Čankati in Kuhistanci. Iranski vlada Nadir Šah (vladal 1736–1747) je leta 1737 in 1740 napadel ozemlje onkraj Amu Darje, Kokanda pa ni napadel. Iranska zasedba okoliških območij je kljub temu vplivala na njegovo prihodnost.
Leta 1745 je Fergansko dolino napadel Džungarski kanat in oblegal Kokand. Juški Uzbeki iz Uratepeja so verjetno želeli preprečiti napad Džungarjev in pomagali Kokandu prekiniti obleganje. Abd al-Karim Bij je bil sčasoma prisiljen skleniti mir z Džungarji. Prepričal jih je, naj zapustijo Fergansko dolino, tako da jim je dal veliko odkupnino in jim kot talca izročil svojega najstarejšega sina Baba Bija. Po Abd al-Karim Bijevi smrti leta 1751 ga je nasledil njegov drugi sin Irdana Bij (vladal 1751–1752 in 1753–1769). Leta 1752 je bil Irdana Bij odstavljen in Džungarji so na kokandski prestol postavili Baba Bija. Kokandci so ga imeli za džungarsko lutko in so ga naslednje leto usmrtili. Na prestol so vrnili Irdana Bija.
Med Irdana Bijevimi dosežki izstopa navezava stikov s cesarjem Čing Čjanlongom (vladal 1735–1796), potem ko je slednji razširil svojo oblast proti zahodu v Altišahr in tako postal novi sosed Kokanda. Zapisi Činga nakazujejo kolonialno prisotnost Činga v Ferganski dolini, novejše ocene pa kažejo na zelo nejasne odnose med državama. Vladavina Irdana Bija je bila na splošno uspešna. Doživel je hud poraz proti juškim Uzbekom, vendar je osvojil več vilajetov in leta 1765 za nekaj časa prevzel oblast nad Taškentom. Umrl je leta 1769 zaradi bolezni in zapustil pet hčera in nobenega sina, zato ga je nasledil bratranec Sulejman Bij, vnuk Šahruha Bija. Četudi je Sulejman Bij veljal za primernega vladarja, so ga tri mesece pozneje umorili. Nasledil ga je Abd al-Karim Bijev vnuk Narbuta Bij (vladal 1770–1799), čigar nasledstvo je podpiralo uzbekistansko plemstvo.
Širitev (1799–1842) Narbuta Bijev sin Alim je bil neusmiljen in učinkovit vladar. Ustvaril je vojsko galških gorjanov in osvojil zahodno polovico Ferganske doline, vključno s Hudžanom in Taškentom. Leta 1811 ga je umoril njegov brat Omar. Leta 1822 je prestol pri 12 letih zasedel Omarjev sin Mohamed Ali (Madali Kan). Med njegovo vladavino je Kokandski kanat dosegel svoj največji ozemeljski obseg. Leta 1841 britanskemu častniku, stotniku Arthurju Conollyju, ni uspelo prepričati različnih kanatov, naj pozabijo na svoje spore in se združijo, da bi preprečili vse večje prodiranje Ruskega carstva na to območje. Novembra 1841 je stotnik Conolly zapustil Kokand in se odpravil v Buharo, da bi rešil svojega kolega, polkovnika Charlesa Stoddarta. Poskus mu ni uspel in 24. junija 1842 sta bila oba usmrčena na ukaz buharskega kana Nasrulaha.
Zaton in propad (1842–1876) thumb|200px|Nasrudin Kan, zadnji Šahruhidski vladar Kokandskega kanata, fotografiran med letoma 1865–1872
Po teh dogodkih je Madali Kan, ki je v Kokandu sprejel Connollyja in si je prizadeval za zavezništvo z Rusijo, izgubil Nasrulahovo zaupanje. Emir je na spodbudo več vplivnih osebnosti v Kokandu, vključno z vrhovnim poveljnikom svoje vojske, leta 1842 napadel Kokandski kanat. Kmalu zatem je usmrtil Madali Kana, njegovega brata in Omar Kanovo vdovo, slavno pesnico Nodiro. Za kokandskega kana je bil junija 1842 imenovan Madali Kanov bratranec Šir Ali. V naslednjih dveh desetletjih je kanat oslabila huda državljanska vojna, ki so jo še poslabšali buharski in ruski vdori. V tem obdobju so se tudi odcepila kirgiška plemena, ki so pod vodstvom Ormon Kana ustanovila Kara-Kirgiški kanat. Šir Alijev sin Hudajar Kan je vladal od leta 1844 do 1858, od leta 1862 do 1863 in od leta 1865 do 1875. Rusija je medtem nadaljevala svoje prodiranje proti vzhodu. 29. junija 1865 so ruske čete generala Černjajeva zavzele Taškent. Leta 1867 je Taškentu sledila izguba Hudžanda.
Malo pred padcem Taškenta je takratni kokandski kan Alimkul poslal najbolj znanega kokandskega sina, Jakuba Bega, nekdanjega gospodarja Taškenta, v Kašgar, kjer so se muslimanski Hui uprli Kitajcem. Ko je bil Alimkul leta 1865 ubit v bitki z Rusi za Taškent, so mnogi kokandski vojaki pobegnili, da bi se pridružili Jakub Begu in mu pomagali vzpostaviti oblast po vsej Tarimski kotlini. Njegova oblast je trajala do leta 1877, ko so Čingi ponovno osvojili regijo.
Zdaj nemočni Hudajar Kan je vso svojo energijo posvetil izboljšanju svoje razkošne palače. Zahodni obiskovalci so bili navdušeni nad mestom z 80.000 prebivalci, v katerem je bilo približno 600 mošej in 15 medres. Upor proti ruski oblasti in njegovi zatiralski davki so ga leta 1875 prisilili oditi v izgnanstvo. Nasledil ga je sin Nasrudin Kan, čigar protirusko stališče je izzvalo priključitev Kokanda, ki sta ga izvedla generala Konstantin von Kaufman in Mihail Skobeljev. Kokandski kanat je bil ukinjen in vključen v Fergansko oblast ruskega Turkestana.
Družba in kultura thumb|200px|Par iz Kokandskega kanata, Huang Čing Džigong Tu, 1769
V 30. letih 19. stoletja je v Kokandskem kanatu živelo več kot 5 milijonov ljudi. Približno 3 milijone prebivalcev s turškimi in iranskimi koreninami je bilo stalno naseljenih, preostalih 2,0–2,5 milijona prebivalcev pa so bila nomadska plemena, večinoma Uzbeki, Kazahi, Kirgizi, Karakalpaki, Kalmiki in Farganski Kipčaki, živeča v 400.000 gospodinjstvih. Turško govoreče, ne glede na narečje, so imenovali Turki, perzijsko govoreče pa Tadžiki. Nekateri neperzijski Iranci z gora, kot so bili Pamirci Šugni, so se sami imenovali Tadžiki, vendar so jih drugi običajno imenovali z drugimi imeni, na primer Galča. Za stalno naseljene Turke in Tadžike se je pogosto uporabljalo ima Sart. Običajno so bili dvojezični, govorili turško in perzijsko, pripadali isti kulturni tradiciji in imeli enako gospodarsko vlogo.
Kazahi in Kirgizi, ki so bili ponosno predani svojemu podeželskemu, nomadskemu načinu življenja in vrednotam, so zelo nestrpno gledali na močno perzijsko obarvano turščino Sartov, ki je bila sicer zelo daleč od standardne perzijščine. Zaradi te raznolike populacije in njene vloge v političnih, kulturnih in gospodarskih zadevah Kokandskega kanata ni mogoče šteti za uzbeško državo. Zamisel o vezavi regije na določeno etnično ali jezikovno skupino je bila muslimanom v Srednji Aziji neznana. Izrazi, kot so uzbeščina, tadžiščina in kirgiščina, so bili takrat sicer prepoznani, vendar niso ustrezno opisovali prekrivajočih in spreminjajočih se identitet prebivalstva. Za te ljudi so bile pripadnosti, ki so temeljile na plemenskih, klanovskih, lokalnih ali družinskih vezeh, pomembnejše od tistih, ki so temeljile izključno na etnični pripadnosti, saj so se že dolgo prepletale.
Zaradi dolgoletnih interakcij med Turki in Tadžiki je mestno prebivalstvo srednjeazijskih mest razvilo edinstveno mešano identiteto, zaradi česar je bilo težko določiti, kateri jezikovni skupnosti pripada kateri meščan, saj je bila dvojezičnost običajna. To se kaže tudi v bajazih, zasebnih dnevnikih, ovitih v usnje, napisanih od 16. do 19. stoletja, kjer so se verzi v obeh jezikih pogosto pojavljali skupaj. Za razliko od veličastnih rokopisov, narejenih za elito, ti zvezki odražajo zanimanje piscev. Zdi se, da je bil v tem času najbolj znan pesnik perzijski pesnik Džami, ki sta mu sledila še dva pesnika, ki sta pisala v istem jeziku: Hafez in Husrav Dehlavi. Pogosto sta se navajala tudi turška pesnika Ališer Navoj in Fuzuli. Ko je Sovjetska zveza leta 1924 vzpostavljala nacionalne in etnične meje v Srednji Aziji, mnogi prebivalci današnjega Uzbekistana in Tadžikistana niso bili prepričani ali so Tadžiki ali Uzbeki.