Luženje je v ekstraktivni metalurgiji postopek obdelave rude s kemikalijami, ki kovinske elemente rude pretvorijo v topne, preostale nečistoče pa v netopne snovi. Kovinski ioni so izprani in dalje obdelani, netopni preostanek, jalovina, pa je zavržen. Poleg amalgamacije je luženje eden izmed dveh temeljnih postopkov hidrometalurgije, ki se ukvarja s predelavo rud z uporabo raztapljanja. V primerjavi s pirometalurškimi postopki je luženje tehnološko enostavnejše, zahteva manjše količine energije in je morebiti okolju prijaznejše, saj se pri poteku ne sproščajo strupeni plini. Slabosti luženja so nižja ekonomičnost ter velike količine odpadnih voda in jalovine, ki so strupene ter najpogosteje močno kisle ali bazične. V rabi so štirje postopki luženja: cianidno luženje, ki se uporablja v pridelavi zlata, luženje z amonijakom za uporabo na granulirani rudi, bazično luženje za obdelavo boksita ter kislinsko luženje za obdelavo sulfidnih rud. Postopek ima tako široko rabo pri ekstrakciji redkih zemeljskih kovin, kot so lantanoidi, uran, itrij ter skandij, kot tudi drugih kovin, npr. cinka, svinca ter bakra. Viri
Kategorija:Metalurgija