Amílcar Cabral

Amílcar Lopes Cabral (, psevdonim Abel Djassi), bissauski agronom, politični organizator, diplomat, pesnik, * 12. september 1924, Bafatá, Portugalska Gvineja † 20. januar 1973, Conakry, Gvineja

Bil je polbrat Luísa Cabrala, prvega predsednika Gvineje Bissau. V širšem spominu je z vodenjem nacionalističnega gibanja Gvineje Bissau in Zelenortskih otokov ter posledične vojne za neodvisnost Gvineje Bissau eden najpomembnejših protikolonialnih voditeljev.Ronald H. Chilcote (1991), Amílcar Cabral's Revolutionary Theory and Practice: A Critical Guide, Boulder & London: Lynne Rienner. Bil je tudi panafriški in intelektualni nacionalistični revolucionarni pesnik.

Cabral je bil ustreljen 20. januarja 1973, približno osem mesecev pred enostransko razglasitvijo neodvisnosti Gvineje Bissau. Nanj je močno vplival marksizem, zaradi česar je postal navdih revolucionarnim socialistom in gibanjem za nacionalno neodvisnost po vsem svetu.

Zgodnje življenje in izobrazba

Amílcar Lopes Cabral se je rodil 12. septembra 1924. Rodil se je v mestu Bafatá v Portugalski Gvineji (v današnji Gvineji Bissau) staršem z Zelenortskih otokov, Juvenalu Antóniu Lopesu da Costa Cabralu in Ivi Pinhel Évori, oba iz Santiaga. Njegov oče je prihajal iz bogate posestniške družine. Njegova mati je bila lastnica trgovine in hotelska delavka, ki je trdo delala, da bi preživljala svojo družino, še posebej po tem, ko se je leta 1929 ločila od Amílcarjevega očeta. Njena družina ni bila premožna in viri si nasprotujejo glede tega, kje je končala le osnovnošolsko izobrazbo ali pa sploh ni imela nobene izobrazbe.

Amílcar Cabral se je izobraževal na srednji šoli Liceu Gil Eanes v mestu Mindelo na Zelenortskih otokih. Kasneje se je izobraževal na Instituto Superior de Agronomia v Lizboni na Portugalskem. Med študijem agronomije v Lizboni je ustanovil Centro do Estudos Africanos (Center za afriške študije). V okviru Estado Novo so bili sindikati in združenja prepovedani, športne ali kulturne organizacije pa so bile dovoljene. Center je kulturne dejavnosti in prisotnost nepolitičnih članov uporabljal kot krinko za disidentsko politično delovanje. Sodeloval je tudi v študentskih gibanjih, namenjenih nasprotovanju vladajoči diktaturi Portugalske in spodbujanju neodvisnosti portugalskih kolonij v Afriki.

Kariera Med vrnitvijo v Afriko je leta 1953 izvedel kmetijski popis v Portugalski Gvineji, med katerim je prepotoval več kot 60.000 kilometrov. To mu je omogočilo, da se je »tesno seznanil z ljudmi in deželo« Portugalske Gvineje, kar mu je nedvomno pomagalo v gverilski vojni, v kateri se je boril.Rabaka, Africana Critical Theory: Reconstructing The Black Radical Tradition, From W. E. B. Du Bois and C. L. R. James to Frantz Fanon and Amilcar Cabral p.231 V Afriko se je vrnil iz Portugalske v 1950-ih in imel ključno vlogo pri spodbujanju neodvisnosti takratnih portugalskih kolonij. Leta 1956 je bil ustanovitelj PAIGC ali Partido Africano da Independência da Guiné e Cabo Verde (Afriška stranka za neodvisnost Gvineje in Zelenortskih otokov). Kasneje istega leta je bil tudi eden od ustanovnih članov Movimento Popular Libertação de Angola (MPLA), skupaj z Agostinhom Netom, ki ga je spoznal na Portugalskem in drugimi angolskimi nacionalisti. Cabral je bil sredstvo češkoslovaške državne varnosti (StB) in je pod kodnim imenom sekretar zagotavljal obveščevalne podatke StB.Muehlenbeck, Philip (2016), Czechoslovakia in Africa, 1945–1968, New York: Palgrave-Macmillan, p. 106.

Gverilska vojna za neodvisnost

Od leta 1963 do atentata leta 1973 je Cabral vodil gverilsko gibanje PAIGC v Portugalski Gvineji proti portugalski vladi, ki se je razvilo v eno najuspešnejših vojn za neodvisnost v sodobni afriški zgodovini. Cilj konflikta je bil doseči neodvisnost tako za Portugalsko Gvinejo kot za Zelenortske otoke. Med konfliktom, ko je gibanje zavzelo ozemlje od Portugalcev, je Cabral postal dejanski vodja velikega dela ozemlja, ki je postalo Gvineja Bissau.

V pripravah na vojno za neodvisnost je Cabral z dovoljenjem Kwameja Nkrumaha v Gani ustanovil vadbene tabore. Cabral je svoje poročnike usposabljal z različnimi tehnikami, vključno s simuliranimi pogovori, da bi jim zagotovil učinkovite komunikacijske veščine, ki bi jim pomagale pri mobilizaciji tradicionalnih gvinejskih voditeljev za podporo PAIGC. Cabral se je zavedal, da se lahko vojna prizadevanja ohranijo le, če se njegove čete prehranijo in naučijo živeti od zemlje, skupaj s širšim prebivalstvom. Ker je bil agronom, je svoje čete usposobil za učenje lokalnih kmetov boljših kmetijskih tehnik. To je zagotovilo, da bi lahko povečali produktivnost in prehranili svoje družine in skupnost, pa tudi vojake, vpoklicane v vojaško krilo PAIGC. Ko se niso borili, so vojaki PAIGC orali in obdelovali polja skupaj z lokalnim prebivalstvom.

Cabral in PAIGC sta vzpostavila tudi sistem trgovskih in menjalnih bazarjev, ki se je premikal po državi in ​​​​podeželju omogočal dostop do osnovnih dobrin po cenah, nižjih od cen lastnikov kolonialnih trgovin. Med vojno je Cabral ustanovil tudi potujočo bolnišnico in triažno postajo, da bi nudil zdravstveno oskrbo ranjenim vojakom PAIGC in kakovostno oskrbo širšemu prebivalstvu, pri čemer se je zanašal na medicinske potrebščine, pridobljene iz ZSSR in Švedske. Bazarji in triažne postaje so bili sprva stacionarni, dokler niso bili pogosto napadeni s strani sil portugalskega režima.

Atentat Leta 1972 je Cabral začel ustanavljati Ljudsko skupščino v pripravah na neodvisnost Gvineje Bissau. 20. januarja 1973 se je po odhodu s sprejema na poljskem veleposlaništvu v Conakryju odpravljal domov z ženo Mario Heleno Rodriguez. Na poti domov je Cabral pri cestni blokadi izstopil iz avtomobila in očitno prepoznal osebe pri cestni blokadi. Nezadovoljni nekdanji tekmec PAIGC Inocêncio Kani je skupaj z drugim članom PAIGC ustrelil Cabrala z mitraljezom in mu raztrgal trebuh.

Posledice Po nekaterih teorijah so portugalski agenti PIDE (; Mednarodna in državna obrambna policija), katerih domnevni načrt je sčasoma šel narobe, želeli vplivati ​​na Cabralove tekmece prek agentov, ki delujejo znotraj PAIGC, v upanju, da bodo Cabrala aretirali in ga dali v pripor portugalskim oblastem. Druga teorija trdi, da je zaroto med drugim orkestriral Ahmed Sékou Touré, ki je bil ljubosumen na Cabralov večji mednarodni ugled; obe teoriji ostajata nedokazani in kontroverzni.

Po atentatu je bilo na hitro usmrčenih približno sto častnikov in gverilskih vojakov PAIGC, obtoženih vpletenosti v zaroto, ki je privedla do umora Amílcarja Cabrala in poskusa prevzema oblasti v gibanju. Njegov polbrat Luís Cabral je postal vodja gvinejske veje stranke in sčasoma predsednik Gvineje Bissau.

Manj kot mesec dni po atentatu so Združene države Amerike sklenile, da takratna kolonialna sila Portugalska ni bila neposredno vpletena v njegovo smrt, v skladu z uradnimi dokumenti, objavljenimi leta 2006. Kljub temu so tudi informacijske in preiskovalne službe ameriškega zunanjega ministrstva sklenile, da »sokrivde Lizbone« pri atentatu na vodjo boja za neodvisnost Zelenortskih otokov in Gvineje Bissau »ni mogoče izključiti«."Portuguese Guinea: The PAIGC After Amilcar Cabral" , 1 February 1973, as amended 4 May 2006. Declassified US Department of State document.

Kasneje, 25. aprila 1974, je bil na Portugalskem izveden državni udar, imenovan Revolucija nageljnov, ki mu je sledilo premirje na različnih frontah in sčasoma neodvisnost vseh nekdanjih portugalskih kolonij v Afriki. Cabral je bil umorjen pred osamosvojitvijo portugalskih kolonij v Afriki in je zato umrl, preden je lahko videl, da sta njegovi domovini Zelenortski otoki in Gvineja Bissau pridobili neodvisnost od Portugalske.

Poklon

Cabral velja za »revolucionarnega teoretika, tako pomembnega kot Frantz Fanon in Che Guevara«, »čigar vpliv je odmeval daleč preko afriške celine«.Opening text of Cabralista, 2011 documentary film by Valerio Lopes.

Mednarodno letališče Amílcar Cabral, glavno mednarodno letališče Zelenortskih otokov v Salu, je poimenovano v njegovo čast.

V coni 2 poteka tudi nogometno tekmovanje, Pokal Amílcarja Cabrala, ki je poimenovano v njegov poklon. Poleg tega je po njem poimenovana edina zasebna univerza v Gvineji Bissau – Univerza Amílcar Cabral v Bissauu. Jorge Peixinho je leta 1973 Cabralu napisal elegijo.

Avtor António Tomás je napisal biografijo Amílcarja Cabrala z naslovom O Fazedor de Utopias: Uma Biografia de Amílcar Cabral, ki v pripovedni obliki ponuja obsežen pregled Amílcarjevega življenja. Vsebuje podroben opis zgodovine Amílcarjeve družine v portugalščini. Italijanska fotografinja Bruna Polimeni je posnela veliko število fotografij njega in dela gibanja za neodvisnost v Gvineji Bissau. Te so bile razstavljene na Zelenortskih otokih, Portugalskem in v Italiji.

Patrick Chabal, profesor portugalsko-afriških študij na King's Collegeu v Londonu, je napisal knjigo o življenju in biografiji Amílcarja Cabrala z naslovom Amílcar Cabral: Revolucionarno vodstvo in ljudska vojna (1983 in 2003). Knjiga pripoveduje zgodbo o Cabralu, ki je kot vodja PAIGC, nacionalističnega gibanja v Gvineji Bissau, postal eden najpomembnejših revolucionarnih voditeljev v Afriki.

Predsednik William R. Tolbert (Republika Liberija) je naročil in zgradil stanovanjsko naselje na Old Road, Sinkor, Monrovia, Liberija, poimenovano v Cabralovo čast.

Na Porteus Road v zahodnem Londonu, v območju Paddington Green, stoji stanovanjski blok z imenom Amílcar Cabral Court.

Angolski pevec in aktivist David Zé je v čast Amílcarju Cabralu skomponiral pesem Quem Matou Cabral in jo izvedel med praznovanji neodvisnosti Mozambika, Svetaga Tomaža in Princa ter Gvineje Bissau.

Vzhodna Nemčija je leta 1978 izdala poštno znamko v njegovo čast.

Trg v moskovskem okrožju Vešnjaki se od 16. januarja 1974 imenuje Trg Amílcarja Cabrala ().

Marca 2020 je bil v anketi revije BBC World History Magazine izbran za drugega največjega voditelja na svetu.

Javna knjižnica v Bologni se od leta 1974 imenuje Knjižnica Amílcarja Cabrala.

V popularni kulturi Cabralovo politično razmišljanje in vloga pri osvoboditvi Gvineje Bissau in Zelenortskih otokov je precej podrobno obravnavana v filmu Chrisa Markerja Sans Soleil (1983). Je tudi tema portugalskega dokumentarca Amílcar Cabral, ki je izšel leta 2000. Dokumentarni film Cabralista, ki je leta 2011 prejel nagrado CVIFF (Mednarodni filmski festival Zelenortskih otokov) za najboljši dokumentarni film, v središče pozornosti postavlja Amílcarjeva Cabralova politična stališča in ideologije. Amílcar je dokumentarec Miguela Eeka, ki je izšel leta 2025 na IDFA (Mednarodni festival dokumentarnega filma v Amsterdamu). Pripoveduje zgodbo o življenju Amílcarja Cabrala na podlagi policijskih poročil, njegovih spisov, pesmi in zasebnih pisem, da bi dal glas Cabralovi poti do revolucionarnega voditelja. Senegalska skupina Orchestra Baobab je na svojem albumu Made in Dakar iz leta 2007 vključila pesem Cabral, zapeto v zelenortski kreolščini.

Zapisi Cabral, Amilcar. Odpor in dekolonizacija. Prevedel Dan Wood. Rowman & Littlefield International, 2016. Cabral, Amilcar. Vrnitev k viru: Izbrani govori Amilcarja Cabrala. Monthly Review Press, 1973. Cabral, Amilcar. Enotnost in boj: Govori in zapisi Amilcarja Cabrala. Monthly Review Press, 1979.

Sklici

Viri

Abdel Malek, Karine, "Le processus d'accès à l'indépendance de la Guinée-Bissau.", In : Bulletin de l'Association des Anciens Elèves de l'Institut National de Langues et de Cultures Orientales, N°1, Avril 1998. – pp. 53–60

Patrick Chabal|. Amilcar Cabral: Revolutionary Leadership and People's War. New York and Cambridge, U.K.: Cambridge University Press, 1983. . Chailand, Gérard. Armed Struggle in Africa: With the Guerrillas in "Portuguese" Guinea. New York: Monthly Review Press, 1969. .

Dhada, Mustafah. Warriors at Work. Niwot, Colorado, USA: Colorado University Press, 1993.