Erevanski kanat (perzijsko: خانات ایروان, latinizirano: Khānāt-e Iravān), znan tudi kot Čohur-e Sa'd, je bil kanat, ustanovljen v Afšaridskem Iranu v 18. stoletju. Obsegal je približno 19.500 km2 in ustrezal večini današnje osrednje Armenije, provinci Iğdır in okrožju Kağızman v provinci Kars v današnji Turčiji ter okrožjema Šarur in Sadarak v Nahičevanski avtonomni republiki v današnjem Azerbajdžanu.
Po smrti Nadir Šaha leta 1747 je iranska oblast nad ozemlji severno od reke Aras močno oslabela in Erevanski kanat je prišel pod oblast Heraklija II. Gruzijskega. Takšna ureditev se je ohranila tudi potem, ko je Karim kan Zand nominalno obnovil iransko oblast Zakavkazju. Gruzijski kralj je večkrat napadel Erevanski kanat, ko se je njegov kan poskušal izogniti plačevanju davka. Tako kot nekateri drugi kavkaški kani, je tudi erevanski kan Mohamed po letu 1783, ko je Gruzija postala ruski protektorat, poskušal navezati stik z Rusijo. V letih 1794–1795 se je Aga Mohamed kan Kadžar boril za obnovitev osrednje oblasti v regiji in dobil podporo erevanskega kana.
Glavno mesto kanata, Erevan, je bil med rusko-iranskimi vojnami v 19. stoletju središče iranske obrambe na Kavkazu. Po porazu Irana v zadnji rusko-iranski vojni so ga leta 1827 zasedle ruske četeMuriel Atkin. Russia and Iran, 1780–1828. University of Minnesota Press, 1980, str. 89 in ga nato leta 1828 v skladu s Turkmančajskim mirovnim sporazumom prepustile Ruskemu carstvu. Takoj zatem so se ozemlja nekdanjega Erevanskega kanata in sosednjega Nahčivanskega kanata združila v Armensko oblast Ruskega carstva.
Ime Ime Čohur-e Sa'd (perzijsko: چخور سعد) izhaja iz imena Amirja Sa'da, turškega plemenskega voditelja iz 14. stoletja, čigar privrženci so se poimenovali po njem in se naselili na ravnini Surmalu in njeni okolici na ozemlju bodočega Erevanskega kanata. Njihovo ozemlje se je imenovalo Čohur-e Sa'd. Prvi del imena, 'çuxur' (čuhur) je azerbajdžanski in pomeni 'jama' ali 'luknja'. Ime bi se torej lahko prevedlo kot 'Sa'dova jama/luknja' ali Sa'dova dolina'. Čohur-e Sa'd je bil veliko manjši od kasnejšega kanata.
Sodobni armenski ekvivalent tega imena je 'Sahata pos' - 'Sa'dova jama' ali 'Jerkirn Sahatu' - 'Sa'dova dežela'. V perzijskih virih iz 16. in 17. stoletja je bilo ime Čohur-e Sa'd poetično interpretirano kot 'srečna jama'.
Zgodovina Uprava Pod iransko oblastjo so kralji (šahi) imenovali guvernerje, ki so upravljali svoje domene iz svojih upravnih središč. Guvernerji so se običajno nazivali 'kan' ali 'beglerbeg', lahko tudi 'serdar' – 'poglavar'. Pred ustanovitvijo kanata so Iranci približno isto ozemlje imenovali Erevanska provinca. Tako provinca iz obdobja Safavidov kot tudi upravna enota iz obdobja Zandov in Kadžarjev sta se alternativno imenovali Čohur-e Sa'd.
V obdobju Kadžarjev so bili za guvernerje Erevanskega kanata vse do ruske okupacije leta 1828 imenovani člani kraljeve dinastije. Vodje pokrajinske vlade Erevanskega kanata so bili torej neposredno povezani s centralno vladajočo dinastijo. Upravno je bil kanat razdeljen na petnajst upravnih okrožij, imenovanih 'mahala', s perzijščino kot uradnim jezikom. Lokalna birokracija je bila oblikovana po vzoru na centralno vlado s sedežem v Teheranu. Erevanski kanat je skupaj z Nahičevanskim kanatom sestavljal Iransko Armenijo, znano tudi kot Perzijska Armenija. Večino Perzijske Armenije je tvoril Eravenski kanat. Preostalo obrobje zgodovinske Armenije pod iransko oblastjo so tvorili del Karabaškega in Ganškega kanata ter Kartlijsko-kahetsko kraljestvo.
Dogodki in odstop Rusiji Nadir Šah (vladal 1736–1747) je regijo organiziral v štiri kanate: Erevanskega, Nahičevanskega, Karabaškega in Ganškega. Atentatu nanj in njegovi smrti leta 1747 je sledilo petnajst let nereda, kar je nekaterim turškim plemenom v Iranski Armeniji omogočilo ponovno uveljavitev.{Sfn|Bournoutian|2006|p=215}}
Kadžari so se okrepili v Erevanu, Gandži in Nahičevanu, Džavanširji pa so prevzeli oblast v Gorskem Karabahu. Gruzijski kralj Heraklij II. in džavanširski kan Karabaha Panah Ali sta se povezala, da bi si Iransko Armenijo razdelila in sama prevzela oblast.
Leta 1749 je Mohamed kan, vazal Azad kana, napadel Erevanski kanat, oblegal Erevan in izropal okoliško ozemlje. Erevanski kan se je obrnil na Heraklija Kahetskega in njegovega očeta, kralja Tejmuraza Kartlijskega, s ponudbo, da bi v zameno za njuno pomoč postal njun davkoplačevalec. Heraklij in Tejmuraz sta se s tem strinjala in premagala Mohameda kana in ga pregnala iz Erevanskega kanata. Po osvoboditvi je bil erevanski kan dolžan plačevati letni davek gruzijskim kraljem. Kan se je tej obveznosti pogosto poskušal izogniti, zato ga je Haraklij večkrat napadel, da bi od njega izterjal davek.
V letih 1753–1754 je Erevanski kanat močno trpel zaradi napadov Lezginov s Severnega Kavkaza.
Do leta 1762 je Karimu Kanu Zandu uspelo ponovno združiti Iran in ponovno vzpostaviti iransko suverenost nad kavkaškimi kani. Njihovo zvestobo si je zagotovil z jemanjem talcev iz njihovih družin, v kavkaške notranje zadeve pa se ni vpletal.
Leta 1765 in 1769 je Heraklij II. napadel Erevanski kanat kot odgovor na poskuse Huseina Ali Kana, da bi prenehal plačevati davke. Obakrat je prelivanje krvi s svojim posredovanjem preprečil armenski katolikos Simeon Erevanski. Davki so se ponovno začeli plačevati.
Karim Kanova smrt leta 1779 je sprožila nov boj za oblast v Iranu, kar je ponovno privedlo do konfliktov med vladarji na Kavkazu. Istega leta je Heraklij ponovno napadel Erevanski kanat, opustošil deželo in dobil veliko plena in ujetnikov. Erevanske trdnjave mu ni uspelo zavzeti.
Husein Ali Kan je umrl leta 1783. Nasledil ga je sin Golam Ali, ki je bil kmalu zatem umorjen. Njega je nasledil mlajši brat Mohamed Kan. Po sklenitvi Georgijevskega sporazuma 24. julija 1783 si je tudi on, tako kot nekateri drugi kavkaški kani, prizadeval navezati stike z Rusijo.
Leta 1794–1795 si je Aga Mohamed Kan Kadžar ponovno prizadeval vzpostaviti svojo oblast v regiji. Dosegel je pokorščino kavkaških kanatov in na silo podjarmil Gruzijo. Mohameda Kana je ukazal aretirati in na ta položaj imenoval svojega brata Alija Koli Kana. Njegov naslednik Fath Ali (vladal 1797–1834) je po prevzemu oblasti ponovno ustoličil Mohameda Kana.
V kadžarskem obdobju je Erevan veljal za precej uspešno mesto. Ko so Rusi priključili Kartlijsko-kahetsko kraljestvo in začeli rusko-perzijsko vojno (1804–1813), je Erevan ponovno postal središče iranske obrambe na Kavkazu.
Leta 1804 je Erevan napadel ruski general Pavel Dimitrijevič Cicianov, vendar je iranska vojska pod poveljstvom prestolonaslednika Abasa Mirze napad odbila. Leta 1807 je centralna iranska vlada kralja Fatha Ali Šaha Kadžarja imenovala Huseina Kana Serdarja za novega guvernerja (kana) Erevanskega kanata in hkrati za vrhovnega poveljnika (zato serdar) iranskih sil severno od reke Aras. Husein Kan Serdar je bil eden najpomembnejših posameznikov v vladi kralja Fatha Alija Šaha Kadžarja.Muriel Atkin. Russia and Iran, 1780–1828. University of Minnesota Press, 1980, str. 89 Bil je sposoben upravitelj, njegovo dolgoletno delovanje na položaju guverner pa velja za obdobje armenske blaginje. Kanat je spremenil v vzorčno provinco. Njegova lokalna birokracija, oblikovana po vzoru na centralno v Teheranu, je bila učinkovita in je povrnila zaupanje lokalnih Armencev v iransko oblast.
Leta 1808 so Rusi, tokrat pod poveljstvom generala Ivana Vasiljeviča Gudoviča, ponovno napadli Erevan, a je bil tudi ta napad odbit. Z Gulistanskim mirovnim sporazumom, podpisanim leta 1813, s katerim se je končala rusko-perzijska vojna 1804–1813, je Iran izgubil večino svojih kavkaških ozemelj. Erevan in Tabriz sta postala glavni središči iranskih prizadevanj za ponovno pridobitev ozemelj, ki jih je zasedla Rusija.
Približno desetletje pozneje so Rusi v nasprotju z Gulistanskim sporazumom napadli Erevanski kanat, kar je sprožilo zadnji izbruh sovražnosti med obema stranema: rusko-perzijsko vojno 1826–1828. V zgodnjih fazah vojne so Iranci uspešno osvojili številna ozemlja, izgubljena leta 1813, potem pa je velika ruska ofenziva leta 1827, v kateri je odločilno vlogo igralo premočno rusko topništvo, povzročila poraz Irancev pri Abbasabadu, Sardarabadu in Erevanu. Rusi so 2. oktobra 1827 zavzeli Erevan. Februarja 1828 je bil Iran prisiljen podpisati Turkmančajski mirovni sporazum, ki je pomenil odstop Erevanskega kanata in vseh drugih preostalih ozemelj severno od reke Aras Rusom. Po padcu Sovjetske zveze je reka Aras postala in ostala meja med Iranom in Armenijo.
Erevan Mesto Erevan je bilo v času Kadžarjev menda "precej uspešno". Obsegalo je približno 2,5 km2, njegova neposredna okolica, vključno z vrtovi, pa še približno 45 km2. Mesto samo je imelo tri mahale, več kot 1700 hiš, 850 trgovin, skoraj deset mošej, sedem cerkva, deset kopališč, sedem karavanserajev, pet trgov, dva bazarja in dve šoli. Med guvernerstvom Huseina Kana Serdarja so bile utrdbe Erevana menda najmočnejše v celotni državi. Mestna trdnjava na vzpetini nad mestom je bila obdana z debelimi zidovi in jarki in oborožena s topovi in je nekaj časa zadrževala napredovanje Rusov. Od dveh najpomembnejših mestnih mošej je bila večja zgrajena leta 1687 v obdobju Safavidov. Druga največja mošeja v mestu, Modra mošeja, je bila zgrajena v 18. stoletju po ustanovitvi kanata in velja za pomemben arhitekturni ostanek tistega obdobja. Kanova palača je stala v bližini ene od mošej.
Med guvernerstvom Huseina Kana Serdarja je število prebivalcev Erevana vztrajno raslo. Tik pred rusko osvojitvijo je imelo mesto skoraj 20.000 prebivalcev. Leta 1897, se pravi približno sedemdeset let po vzpostavitvi ruske oblasti in po armenskih preselitvah je imelo le približno 14.000 prebivalcev. Glavni vzroki tako velikega osipa so bili predvsem selitev velikega števila muslimanov, predvsem v Iran, visoki davki, vzpon Tbilisija in Bakuja kot dveh velikih trgovskih središč v regiji in ne nazadnje padec strateškega pomena mesta samega.
Demografija 3. člen Turkmančajskega mirovnega sporazuma je določal, da morajo Perzijci predati Rusom davčne evidence izgubljenih ozemelj na Kavkazu. Evidence so zajemale le družine, ki so živele na teh ozemljih, in davčne kvote, zato niso dajale natančnih podatkov o številu ljudi, ki so živeli v teh provincah, vključno z Iransko Armenijo. Rusi so zato takoj opravili temeljit statistični popis prebivalstva Erevanskega kanata, ki so ga preimenovali Armensko oblast. Skupino, ki je izvedla upravni popis (Kameralnoe opisanie) za novo ustanovljeno rusko upravo v Erevanu, je vodil Ivan Čopin. Kameralnoe opisanie velja za edini natančni vir kakršnih koli statističnih ali etnografskih podatkov o ozemljih, ki so sestavljala Iransko Armenijo takoj po ruski osvojitvi.
Absolutno večino prebivalstva v Iranski Armeniji, okoli 80%, so tvorili muslimani perzijskega, turškega in kurdskega porekla. Krščanskih Armencev je bilo okoli 20% prebivalcev. V kanatu je bilo tudi nekaj Gruzincev, Judov, Čerkezov, Rusov in predstavnikov drugih kavkaških ljudstev. Po podatkih Kameralnega opisanja je bilo stalno in občasno naseljenih več kot 74.000 muslimanov. Številka je pomanjkljiva, saj v njej niso zajeti muslimani, ki so odšli takoj po iranskem porazu. Iz kanata je v Iran odšla celotna perzijska vladajoča elita in aparat vojaških častnikov, v vojni 1826–1828 pa je veliko turških in perzijskih vojakov umrlo. Po ocenah je med vojno 1826–1828 Iransko Armenijo zapustilo ali pa je bilo ubitih približno 20.000 muslimanov. Pred zadnjo vojno je v Iranski Armeniji živelo verjetno okoli 93.000 turških in perzijskih muslimanov in ne 74.000. Če se k temu prišteje še občasno naseljene prebivalce in nomade, se številka poveča na približno 117.000.
+Demografija Erevanskega kanata (1826)Etnična skupinaŠteviloArmenci20.073Kurdi25.237Perzijska elita/vojska10.000Turki (stalno in občasno naseljeni)31.588Turki (nomadi)23.222Skupaj110.120