Špartanske ženske so bile v antični Grčiji znane po tem, da so imele navidezno več svobode kot ženske drugod v grškem svetu. Za sodobnike zunaj Šparte| so imele špartanske ženske sloves promiskuitete in nadzora nad svojimi možmi. Špartanske ženske so lahko zakonito posedovale in dedovale premoženje ter so bile običajno bolje izobražene kot njihove atenske kolegice. Ohranjeni pisni viri so omejeni in večinoma z nešpartanskega vidika. Anton Powell je zapisal, da je trditi, da pisni viri »'niso brez težav' ... kot podcenjevanje, težko premagati«.
Podobno kot drugod v antični Grčiji je tudi v Šparti veliko več znanega o elitah kot o nižjih slojih, antični viri pa ne razpravljajo o spolu v povezavi z nedržavljani (npr. heloti), ki so predstavljali večino prebivalstva špartanske države.
Viri Šparta je ena od le treh držav v antični Grčiji, skupaj z Atenami in Gortino, za katere so ohranjene kakršne koli podrobne informacije o vlogi žensk. Ti dokazi so večinoma iz klasičnega obdobja in kasneje, vendar mnogi zakoni in običaji, ki jih poznamo, verjetno izvirajo iz arhaičnega obdobja. Literarni viri, ki nam dajejo največ informacij o življenju žensk v Šparti, so napisali izključno Nešpartanci; prav tako so jih napisali izključno moški. Neliterarni viri, vključno z arheologijo in antično umetnostjo, so omejeni.
Najstarejši dokazi o življenju špartanskih žensk izvirajo iz arhaične grške poezije, kot je ('dekliške pesmi') Alkmana, lidijskega pesnika, ki je živel in delal v Šparti v 7. stoletju pred našim štetjem. Drugi pomembni viri so Herodot, atenska drama iz 5. stoletja in atenske politične razprave iz 4. stoletja, vključno s Ksenofontovo Ustavo Špartancev in Aristotelovo Politiko. V rimskem obdobju viri vključujejo Plutarhove biografije in zbirke izrekov in običajev Špartancev ter Pavzanijev vodnik po Lakoniji.{sfn|Millender|2017|p=502}}
Otroštvo
Po Plutarhu so Špartanci samoumevno izvajali detomor, če so otroci veljali za nezdrave. Ni jasno, ali je to veljalo tako za deklice kot za dečke, čeprav dokazi iz drugih del Plutarha in Ksenofonta kažejo, da ni bilo tako. Verjetno so deklice preprosto dali v oskrbo materam takoj po rojstvu, čeprav ni dovolj dokazov, da bi rekli, ali je bilo tako skozi vso špartansko zgodovino. Špartanske deklice so bile prav tako dobro hranjene kot njihovi moški kolegi – v nasprotju z Atenami, kjer so bili dečki bolje hranjeni kot deklice – da so bile ženske fizično sposobne, da so lahko nosile otroke in rodile.
Izobraževanje Informacije o izobraževanju špartanskih žensk je težko najti, saj je ohranjenih več virov o izobraževanju špartanskih fantov. V Šparti so se fantje izobraževali v agogi od sedmega leta starosti, vsaj v nekaterih obdobjih špartanske zgodovine. Verjetno je, da je država, kadar koli je poskrbela za izobraževanje fantov, institucionalizirala tudi izobraževanje deklet. Za razliko od moških vrstnikov so špartanska dekleta med izobraževanjem vzgajali doma z materami. Spoznavala so dolžnosti in odgovornosti skrbi za dom, predvsem zato, ker so bili moški v gospodinjstvu pogosto odsotni. Obstajajo dokazi o nekakšni obliki uradnega izobraževalnega programa za dekleta že v arhaičnem obdobju, ta sistem pa je bil očitno ukinjen v helenističnem obdobju. V kolikšni meri je bilo izobraževanje deklet obnovljeno z reformami Kleomena III., ni jasno, vendar je morda postalo prostovoljno in ne obvezno. Državno nadzorovano izobraževanje deklet je bilo ponovno ukinjeno leta 188 pr. n. št. in obnovljeno v rimskem obdobju.
Pismenost v Šparti je bila veščina, omejena na elito. Vendar pa obstajajo dokazi iz klasičnega obdobja, da so nekatere ženske znale brati. Ohranjene so na primer anekdote o Šparti, v katerih matere pišejo pisma svojim sinovom, ki so bili odsotni. Aristofanova omemba špartanske pesnice Kleitagore in špartanskih pitagorejcev, ki jih je navedel Jamblih, kaže na to, da so bile nekatere špartanske ženske morda zelo pismene.
Poleg branja in pisanja so se ženske učile glasbe – ki ni obsegala le glasbe, temveč tudi plesa in poezije. Zdi se, da so se ženske naučile igrati glasbila, kot kažejo ohranjeni kipci. Glasba je bila pomemben del špartanske verske dejavnosti, zlasti kot del kultov Helene in Artemide. Špartanska dekleta so plesala v zborih, sestavljenih iz deklet podobne starosti, vodila pa jih je starejša deklica (chorēgos), učil pa jih je profesionalni pesnik. Poleg učenja petja in plesa so ti zbori dekleta izobraževali tudi v obrednih in kultnih dejavnostih. Ples je nudil tudi telesne koristi: v Aristofanovi Lizistrati špartanski lik Lampito pripisuje svojo telesno pripravljenost lakonskemu plesu, znanemu kot bibasis, ki je vključeval udarce z zadnjico in skoke. Bibasis je bilo tekmovanje, v katerem so se pomerili tako špartanski moški kot ženske, da bi osvojili nagrade. Ne nazadnje so pesmi, na katere so dekleta plesala, nudile priložnost, da so jim vcepili špartanske vrednote in spolne vloge.
Atletika
Za razliko od drugod v Grčiji so se v Šparti neporočena dekleta redno ukvarjala s športom. Špartanski režim vadbe za dekleta je bil zasnovan tako, da so bila »prav tako fit kot njihovi bratje«, čeprav se za razliko od svojih bratov niso dejansko usposabljala za boj. V svoji Ustavi Špartancev Ksenofont poroča, da je Likurg zahteval, da se ženske gibljejo prav toliko kot moški, in v ta namen uvedel atletska tekmovanja za ženske.
Zgodnji viri poročajo, da so špartanska dekleta vadila tek in rokoborbo; kasnejša besedila omenjajo tudi metanje kopja in diska, boks in pankration. Naučila so se tudi jahati, odkrite pa so bile tudi votivne daritve, ki prikazujejo špartanske ženske na konju. Možno je, da so špartanska dekleta vadila gola, saj arhaična špartanska umetnost prikazuje gola dekleta, za razliko od umetnosti drugih območij Grčije. Dekleta so morda tekmovala v gimnopediji, špartanskem festivalu golih mladeničev. Tekmovala so tudi v tekaških dirkah na različnih festivalih, med katerimi so bile najprestižnejše Herine igre. Po poroki so špartanske ženske verjetno prenehale sodelovati v atletiki.
Poroka Zdi se, da so se špartanske ženske poročale relativno pozno v primerjavi s svojimi vrstnicami drugod po Grčiji. Medtem ko so atenske ženske morda pričakovale, da se bodo prvič poročile okoli štirinajstega leta z moškimi, ki so bili veliko starejši od njih, so se špartanske ženske običajno poročile med osemnajstim in dvajsetim letom z moškimi, ki so jim bili po starosti blizu. Špartanski moški, mlajši od trideset let, niso smeli živeti s svojimi ženami, temveč so morali živeti skupaj z drugimi člani svoje družine. Zaradi moževe odsotnosti se je od žensk pričakovalo, da bodo gospodinjstvo vodile večinoma same. Za razliko od Aten, kjer je državna ideologija trdila, da so moški glavni za gospodinjstvo, Sue Blundell trdi, da je v Šparti verjetno, da je država sprejemala in morda celo spodbujala ženski nadzor nad domačo sfero.
Po špartanski ideologiji je bila glavna vloga odraslih žensk rojevati in vzgajati zdrave otroke. Ta osredotočenost na rojevanje otrok je bila verjetno odgovorna za poudarek na telesni pripravljenosti špartanskih žensk, saj so verjeli, da bodo fizično močnejše ženske imele bolj zdrave otroke. Pred poroko je obstajalo poskusno obdobje za potencialni par, da se prepriča, ali lahko ima otroke; če jih nista mogla imeti, je bila običajna rešitev ločitev in ponovna poroka. Za Špartance so se vse dejavnosti, povezane s poroko, vrtele okoli edinega cilja, da bi imeli močne otroke in s tem izboljšali svojo vojsko.
Špartanske poroke so se lahko urejale tudi na podlagi bogastva in statusa. Dokazi o vlogi kurioi (moških skrbnikov) pri urejanju porok špartanskih žensk niso odločilni, čeprav Paul Cartledge meni, da je bila, tako kot njihovi atenski (in za razliko od njihovih gortinskih) kolegov, odgovornost kurioi, da uredijo poroko špartanske ženske.
V antičnih virih obstajajo nekateri dokazi, da so Špartanci prakticirali poliginijo. Herodot pravi, da je bila bigamija Anaksandrida II., ki se je poročil z drugo ženo, ker njegova prva ni mogla imeti dediča, nešpartanska,Herodotus, Histories, V.40.2 vendar je Polibij zapisal, da je bila v njegovem času običajna in častitljiva praksa.Polybius XII.6b.8 Andrew Scott namiguje, da je bila poliginija pogostejša v starodavni Šparti v začetku 4. stoletja pred našim štetjem, ko se je število špartanskih moških državljanov močno zmanjšalo. Ksenofont poleg pluralnih zakonov navaja, da so starejše moške z mlajšimi ženami spodbujali, naj mlajšim, bolj fit moškim dovolijo, da oplodijo njihove žene, da bi imeli močnejše otroke. Polibij nadalje trdi, da je bil špartanski običaj, da je moški, ko je imel dovolj otrok, dal svojo ženo drugemu moškemu, da bi tudi sam lahko imel otroke.
Poročni obred Na poročno noč si je nevesta na kratko postrigla lase in bila oblečena v moški plašč in sandale. Nevesta se je pojavila oblečena kot moški ali mlad fant, da bi jo mož dojemal kot manj grozečo. Nevesto so nato pustili samo v zatemnjeni sobi, kjer jo je obiskal in jo ritualno ujel () njen novi mož.Plutarch, Life of Lycurgus 15.3-4. Od moških se je pričakovalo, da bodo svoje nove žene obiskovali ponoči in na skrivaj. Namen tega je bil novim parom otežiti sklenitev zakonske zveze, kar naj bi povečalo željo med možem in ženo ter vodilo do rojstva močnejših otrok.
Matriarhalne dolžnosti
Ker so špartanski moški večino časa preživeli v barakah ali v vojni, se je od špartanskih žensk pričakovalo, da same vodijo gospodinjstvo. Za razliko od Aten, kjer je državna ideologija trdila, da so moški glavni za gospodinjstvo, Sue Blundell trdi, da je v Šparti verjetno država sprejela ženski nadzor nad domačo sfero. Zaradi tega je bil Aristotel kritičen do Šparte in je trdil, da so špartanski moški naredili 'napako', ko so ženskam dali pravice, za razliko od preostale Grčije. Aristotel je kritiziral tudi špartanske ženske zaradi njihovega bogastva. Nagli padec države iz gospodarice Grčije v drugorazredno silo v manj kot 50 letih je pripisal dejstvu, da je Šparta postala ginokracija, katere ženske so bile nezmerne in so ljubile razkošje.Aristotle, Politics 1269b–1270a.
Vse špartanske ženske, ne le najbogatejše, so izkoriščale delo helotov za opravljanje domačih opravil, ki bi jih drugod v Grčiji opravljale svobodne ženske. Dejavnosti, kot je tkanje, ki so drugod v Grčiji veljale za žensko delo, v Šparti niso veljale za primerne za svobodne ženske. Zato so bile ženske bolj zaposlene z upravljanjem, kmetijstvom, logistiko in drugimi preživljalnimi opravili.
Špartanska zakonodaja, kodificirana pod Likurgom, je izrazila pomen rojevanja otrok za Šparto. Rojevanje in vzgoja otrok je veljala za najpomembnejšo vlogo žensk v špartanski družbi; enakovredna moškim bojevnikom v špartanski vojski. Špartanske ženske so spodbujali k rojevanju veliko otrok, po možnosti moških, da bi povečali vojaško prebivalstvo Šparte. Ponosne so bile, da so rodile in vzgojile pogumne bojevnike. Vendar pa je bilo imeti sinove, ki so bili strahopetci, vzrok za žalost in starodavni avtor Aelian trdi, da so ženske, katerih sinovi so umrli kot strahopetci, to objokovale. V nasprotju s tem naj bi se sorodnice Špartancev, ki so junaško umrle v bitki pri Leuktri, sprehajale po javnosti in izgledale srečne.
Špartanke niso le slavile svojih sinov, ki so pokazali pogum, in žalovale, ko ga niso, temveč so bile ključne pri uveljavljanju družbenih posledic za strahopetne moške. Ko se je vojskovodja Pavzanij, izdajalec Šparte, zatekel v svetišče Atene, naj bi njegova mati Teano vzela opeko in jo postavila v vrata. Po tem zgledu so Špartanci zazidali vrata templja, v katerem je bil Pavzanij. Podobno trije Plutarhovi Izreki o Špartankah govorijo o tem, kako so špartanske matere same ubile svoje strahopetne sinove.
Ženska homoerotika