Artemis II je načrtovan vesoljski polet s preletom Lune v okviru programa Artemis, ki naj bi bila izstreljena 1. aprila 2026 iz Kennedyjevega vesoljskega centra. Desetdnevna misija bo Nasine astronavte Reida Wisemana, Victorja Gloverja in Christino Koch ter astronavta Kanadske vesoljske agencije Jeremyja Hansena ponesla po poti prostega povratka okoli Lune in nazaj na Zemljo. To bo drugi polet izstrelitvenega sistema Space Launch System (SLS), prva misija vesoljskega plovila Orion s posadko in prva misija s posadko zunaj nizkozemeljske orbite po misiji Apollo 17 leta 1972.
Pričakuje se, da bo misija postavila več rekordov v človeških vesoljskih poletih. Glover bi postal prva temnopolta oseba, Koch prva ženska, Wiseman pa najstarejša oseba, ki je zapustila nizkozemeljsko orbito. Hansen bi postal prvi tujec, ki je potoval zunaj nizkozemeljske orbite in v bližino Lune. Z razdaljo približno 7600 km (4100 nmi) od Lune in 40.000 km/h pri ponovnem vstopu v Zemljino orbito bi misija presegla tako razdaljo prejšnjih letov s posadko kot tudi hitrost ob ponovnem vstopu.
Artemis II je preizkusni let, ki podpira nadaljnje misije Artemis, ki naj bi leta 2028 prvič po programu Apollo vrnile ljudi na Luno. Misija je bila prvotno poimenovana Raziskovalna misija-2 (EM-2) in je bila prvotno namenjena podpori zdaj odpovedane misije Preusmeritev asteroidov, ki je bila predlagana leta 2013. Njeni cilji so bili po vzpostavitvi programa Artemis leta 2017 ponovno revidirani. Cilji misije so podobni ciljem Apolla 8 leta 1968, prvega poleta s posadko okoli Lune v sklopu Apollovega programa. Načrtovana pot prostega povratka je bolj podobna poti, ki jo je preletel Apollo 13.
Zgodovina
Planiranje odprave Leta 2017 je bilo za Raziskovalno misijo 2 načrtovana ena sama izstrelitev rakete Space Launch System (SLS) z raziskovalno zgornjo stopnjo, lunarnim vesoljskim plovilom Block 1 Orion in tovorom mase 50,7 ton. Načrt je bil srečanje z asteroidom, ki ga je predhodno v lunino orbito postavila robotska misija Asteroid Redirect, astronavti pa naj bi opravili vesoljske sprehode in nabrali vzorce na asteroidu. Po odpovedi misije Asteroid Redirect aprila 2017 je bila predlagana osemdnevna misija s posadko štirih astronavtov, ki bi bila poslana na prelet Lune s prostim povratkom. Drug predlog iz leta 2017 je bil, da bi štirje astronavti na krovu Oriona potovali okoli Lune in dostavili prvi konstrukcijski element Deep Space Gateway. Marca 2018 je bilo zaradi zamud pri gradnji mobilne izstrelitvene rakete, potrebne za namestitev bolj zmogljive zgornje stopnje raziskovalne rakete, da se prvi modul Gatewaya izstreli s komercialno nosilno raketo. Za izstrelitev je bila izbrana raketa Falcon Heavy podjetja SpaceX.
Razvoj opreme 11. februarja 2023 je NASA zasukala motorni del osrednje stopnje rakete Artemis II v vodoravni položaj, kar je pomenilo zadnji pomemben mejnik pred integracijo s preostalim delom vozila. 20. marca je bil motorni del združen z osrednjo stopnjo v stavbi 103 v montažnem obratu Michoud v New Orleansu v Louisiani. NASA je sprva pričakovala, da bo dokončano osrednjo stopnjo dostavila v vesoljski center Kennedy (KSC) poleti 2023, vendar se je do maja časovnica premaknila na pozno jesen 2023.
Do 25. septembra 2023 so bili na osrednjo stopnjo nameščeni motorji RS-25 (serijske številke E2047, E2059, E2062 in E2063). Motor E2063 je bil aprila 2025, potem ko so odkrili puščanje v hidravličnem sistemu kisikovega ventila, nadomeščen z motorjem E2061.
Popolnoma opremljena osrednja stopnja je bila v KSC dostavljena med 16. in 25. julijem 2024. Tudi adapterji, potrebni za integracijo celotne izstrelitvene rakete, so bili v veliki meri dokončani junija 2024 in so v KSC prispeli septembra 2024.
Posadko Artemis II je 3. aprila 2023 naznanil administrator Nase Bill Nelson med svojim nagovorom »Stanje Nase« v objektu Nase na Ellington Fieldu zunaj Houstona v Teksasu, posadka pa se je isti večer javno pojavila na bližnjem stadionu NRG med košarkarsko tekmo March Madness 2023.
NASA je prvotno načrtovala začetek operacije zlaganja rakete za september 2024. Vendar pa je bil urnik zaradi preiskav težav z Orionovim sistemom za vzdrževanje življenja in nepričakovane škode na Orionovem toplotnem ščitu, opažene po ponovnem vstopu Artemis I v atmosfero, zamaknjen za več kot dva meseca. Zlaganje raket se je končno začelo 20. novembra 2024. Raketa je bila dokončno zložena 20. oktobra 2025 z namestitvijo popolnoma Oriona »Integrity«, , ESM in sistema za prekinitev izstrelitve na vrh rakete SLS.
Integrirana nosilna raketa SLS, Orion ter izstrelitvena ploščad so bili 18. januarja 2026 potisnjeni izven montažnega obrata.
Potek misije Načrt misije Artemis II je, da se prvič štirje astronavti v vesoljskem plovilu Orion s posadko odpravijo na prelet Lune z uporabo sistema za izstrelitev Space Launch System. Profil misije je večkratna translunarna injekcija (MTLI) ali večkratno odletno vbrizgavanje in vključuje pot prostega povratka z Lune. Vesoljsko plovilo Orion se bo nato približno 24 ur dvigalo v visokozemeljsko orbito. V tem času bo posadka izvedla različne preglede sistemov za življenjsko podporo vesoljskega plovila ter demonstracijo srečanja v vesolju in operacij bližanja z uporabo izrabljene vmesne kriogene pogonske stopnje (ICPS) kot cilja. Ko Orion ponovno doseže perigej, bo vžgal glavni motor, da dokonča manever TLI, ki ga bo poslal na pot prostega povratka do Lune, preden se vrne na Zemljo. Posadka je v KSC prispela 27. marca, odštevanje pa se je začelo 30. marca.
Poletno pot Artemisa II lahko razdelimo na več ključnih faz v približno desetdnevnem potovanju:
Izstrelitev Misija bo izstreljena z raketo Space Launch System (SLS) iz izstrelitvenega kompleksa 39B v Kennedyjevem vesoljskem centru. Štirje glavni motorji so se vžgali približno sedem sekund pred vzletom, nato izgorevajo pri polni moči, in če se ne zaznajo nobene anomalije, se ob izstrelitvenem času vžgejo pospeševalniki raket na trdo gorivo vžgejo in zagotovijo večino potiska prvi dve minuti izstrelitve. Ločitev pospeševalnikov se zgodi pri približno 5000 km/h na višini 48 km. Wiseman bo izstrelitev spremljal z levega sedeža, čeprav je let popolnoma avtomatiziran, razen če je potreben poseg, ki bi verjetno pomenil izdajo ukaza za prekinitev. Osrednja stopnja gori do ločitve izgoreva približno osem minut, Orion pa ostane v zelo eliptični orbiti z apogejo približno 1200 navtičnih milj (2200 km), kar je skoraj petkrat več kot apogeja Mednarodne vesoljske postaje. Vmesna kriogena pogonska stopnja (ICPS) se med začetnim vzponom ne vžge.
Zemljina orbita in pregled sistemov Takoj po izklopu glavnega motorja se bosta Koch in Hansen odpela s svojih sedežev ter namestila in preizkusila bistvene sisteme za vzdrževanje življenja na vesoljskem plovilu, vključno z razpršilnikom vode, gasilskimi maskami in straniščnimi sistemi. Ko bodo vsi sistemi preverjeni, se bo ICPS vžgal v apogeju, približno 50 minut po vzletu, da bo dvignil Orionov perigej. Brez njegovega delovanja se bi vesoljsko plovilo vrnilo na Zemljo.
Ko vesoljsko plovilo doseže novi perigej, bo izvedlo 15-minutno izgorevanje, da bo povečalo apogej na 38.000 navtičnih milj (70.000 km) in vzpostavilo 23,5-urno visokozemeljsko orbito. Izgorevanje bo porabilo skoraj vse gorivo v ICPS-u. Glover se bo nato premaknil na levi sedež pri glavnih krmilnih elementih Oriona in bo z ICPS-om izvedel vrsto operacij bližanja, pri čemer bo izvajal manevriranje in letenje v tesni formaciji, da bi ocenil Orionove lastnosti upravljanja z uporabo Cooper-Harperjeve lestvice. Po teh testih se bo Orion umaknil, ICPS bo zažgal svoje motorje in se postavil v pokopališko orbito, Orion pa bo vstopil v avtomatizirano upravljanje. V tem času bo ICPS namestil tudi svoj navigacijski oddajnik CubeSats za skupno rabo.
Po teh operacijah bo posadka nato kabino preuredila iz izstrelitvene v vesoljsko konfiguracijo, postavila vadbeno opremo ter izvedla obremenitvene teste sistemov za vzdrževanje življenja s telesno aktivnostjo in imela obrok.
Prvo obdobje spanja misije je razdeljeno na dve štiriurni obdobji, ki ju prekine potreba po spremljanju delovanja evropskega servisnega modula za dvig perigeja vesoljskega plovila. Potem bodo Nasine vodje pred odobritvijo končnega translunarnega injiciranja (TLI) pregledali delovanje vesoljskega plovila.
Translunarno injiciranje Po zaključku operacij v visokozemeljski orbiti in preverjanju sistema bo Orion s svojim servisnim modulom izvedel TLI in postavil vesoljsko plovilo na pot proti Luni. Ta natančen manever postavi Orion na pot prostega povratka, kar omogoča povratek na Zemljo z obratom mimo Lune.
Prelet Lune Orion bo letel okoli Lune z najbližjim približevanjem približno 6513 km od oddaljene lunine poloble. Potovanje navzven in prelet Lune naj bi trajala približno štiri dni, med katerimi bo posadka spremljala sisteme vesoljskega plovila, zbirala podatke o učinkih potovanja v globoko vesolje in po potrebi izvajala popravke poti. Med preletom bo Orion uporabil Lunino gravitacijo za pomoč pri vrnitvi na Zemljo po poti proste vrnitve. NASA pričakuje, da bo med štiridnevnim povratnim poletom izvedla nadaljnje korekcije poti, da bi zagotovila natančen ponovni vstop na Zemljo.
Ponovni vstop in pristanek Orion bo ponovno vstopil v Zemljino atmosfero s hitrostjo približno 40.000 km/h in bo najhitrejši ponovni vstop. Sprva je bila misija načrtovana za uporabo "poskočnega ponovnega vstopa", kjer se za krajši čas spusti v zgornji sloj atmosfere, izkoristi svoj vzgon za odboj nazaj, s čimer razprši energijo in omogoči natančnejši pristanek. Zaradi odkrušenega toplotnega ščita, ki so ga opazili med misijo Artemis I, so se odločili v korist strmejšega profila vstopa. Pristanek s plovbo je načrtovan v Tihem oceanu ob San Diegu, kjer bo ameriška mornarica posadko in vesoljsko plovilo rešila z uporabo amfibijskega transportnega doka razreda San Antonio. Misija naj bi trajala približno 10 dni od izstrelitve do pristanka s plovbo.
Sklici
Kategorija:2026 v znanosti Kategorija:Vesoljski programi Združenih držav Amerike