Severni Kavkaz,(; ; ; ; ; ; ; , ) ali Ciskavkazija, je podregija v vzhodni Evropi, ki je del Rusije. Predstavlja severni del širše Kavkaške regije, ki ločuje Evropo in Azijo. Severni Kavkaz meji na Azovsko in Črno morje na zahodu, Kaspijsko jezero na vzhodu in Kavkaško gorovje na jugu. Regija si deli kopensko mejo z Gruzijo in Azerbajdžanom na Južnem Kavkazu.[e] Elbrus, ki je v južnem delu regije, je najvišji vrh v Evropi. Krasnodar je najbolj naseljeno med urbanimi središči v regiji.

Severni Kavkaz je prišel pod ruski nadzor v 19. stoletju po kavkaški vojni med Ruskim imperijem in različnimi regionalnimi silami. Ozemlje je najjužnejši del Rusije in je razdeljeno med številne republike in kraje. Upravlja se kot del Severnokavkaškega in Južnega zveznega okrožja ter obsega Krasnodarsko ozemlje, Stavropolsko ozemlje in sestavne republike, približno od zahoda proti vzhodu: Republiko Adigejo, Karačaj-Čerkezijo, Kabardino-Balkarijo, Severno Osetijo-Alanijo, Ingušetijo, Čečenijo in Republiko Dagestan, na severu pa Kalmikijo.

Geografsko se izraz Severni Kavkaz nanaša tudi na severno pobočje in zahodni konec gorovja Velikega Kavkaza ter na del njegovega južnega pobočja proti zahodu. Območje Pontsko-kaspijske stepe je pogosto zajeto tudi pod pojmom regije Predkavkaz, zato se severna meja stepe Predkavkaz ali Nogajske stepe na splošno šteje za reko Manič. Zaradi milega podnebja v primerjavi z večjim delom Rusije je bila regija opisana kot ruski sončni pas.

Zgodovina

Starodavne kulture Severnega Kavkaza so znane kot skupnost Klin-Jar, med katerimi je ena najpomembnejših kultur starodavna Kobanska kultura.

Zakavkazje je bilo v preteklosti pokrito s pontsko-kaspijskimi stepami, večinoma na rodovitnih apnenčastih černozjomskih tleh, ki so bile skoraj v celoti obdelane in pašne. Na zahodu ga omejuje Azovsko morje, na vzhodu pa Kaspijsko jezero. Glede na Concise Atlas of the World, Second Edition (2008), leži regija Zakavkazje na evropski strani 'splošno sprejete delitve', ki ločuje Evropo od Azije.

Ruski imperij je do leta 1864 osvojil Severni Kavkaz. Med 1850-imi in prvo svetovno vojno je približno milijon severnokavkaških muslimanov, vključno s Čerkezi, Čečeni, Inguši, Oseti in drugimi, postalo beguncev v Osmanskem cesarstvu. Osmanska vlada je severnokavkaške begunce naselila na ozemljih današnje Turčije, Sirije, Jordanije, Libanona, Izraela, Iraka, Gruzije, Bolgarije, Romunije, Srbije, Kosova, Grčije, Cipra in Severne Makedonije, s čimer je ustvarila veliko severnokavkaško diasporo.

Velik del Severnega Kavkaza se je marca 1917 odcepil od Rusije kot Gorska republika Severni Kavkaz, pri čemer je izkoristil nestabilnost, ki jo je povzročila februarska revolucija in postal manjši udeleženec v ruski državljanski vojni. Čete Gorske republike so se spopadle z invazivno Prostovoljno armado belega generala Antona Denikina, preden je slednja utrpela poraz od Rdeče armade. Kmalu zatem je regijo neformalno okupirala Sovjetska zveza, republika pa je bila januarja 1921 prisiljena sprejeti nenasilno priključitev. Reformirana je bila v Gorsko ASSR, ki je bila kasneje oktobra 1924 razpuščena in nadomeščena z vrsto avtonomnih okrožij in območij.

Zunanja meja Severnokavkaškega ozemlja Sovjetske zveze je bila enaka meji današnjega Severnokavkaškega gospodarskega območja (Raion), ki vključuje Rostovsko oblast, Krasnodarski okraj in Stavropolski okraj in sedem republik. Nekdanje Severnokavkaško vojaško okrožje (Okrug) je vključevalo tudi Astrahansko oblast, Volgograjsko oblast in Republiko Kalmikijo. Njegovo upravno središče je bilo do 10. januarja 1934 Rostov na Donu, do januarja 1936 Pjatigorsk, nato Ordžonikidze (danes Vladikavkaz) in od 15. decembra 1936 Vorošilovsk (danes Stavropol).

Nemiri Severnokavkaška regija je po padcu Sovjetske zveze doživela obsežne nemire in upor, vključno z oboroženim spopadom manjše stopnje med Rusijo in militanti, povezanimi s Kavkaškim emiratom, od junija 2015 pa z Islamsko državo.

V poznejših letih je upor postal relativno neaktiven. Na vrhuncu je bilo nasilje večinoma skoncentrirano v severnokavkaških republikah Čečeniji, Dagestanu, Ingušetiji in Kabardino-Balkariji. Občasni incidenti so se zgodili tudi v okoliških regijah, kot so Severna Osetija-Alanija, Karačaj-Čerkezija, Stavropolski kraj in Volgograjska oblast.

Čeprav je bil upor uradno končan 19. decembra 2017, ko je direktor FSB Aleksander Bortnikov napovedal dokončno eliminacijo uporniškega podzemlja na Severnem Kavkazu,Нечаев А., Зайнашев Ю. Россия выиграла еще одну важнейшую битву // Взгляд.ру, 19.12.2017 protiteroristične operacije na Severnem Kavkazu se še niso končale.Федеральный закон № 5-ФЗ от 12 января 1995, "О ветеранах"

Junija 2022 je ameriški State Department državljanom svetoval, naj ne potujejo na Severni Kavkaz, vključno s Čečenijo in goro Elbrus, zaradi terorizma, ugrabitev in tveganja civilnih nemirov.

Med drugimi paravojaškimi skupinami, ki so dejavne v regiji, je bila Konfederacija gorskih ljudstev Kavkaza, vsekavkaška organizacija, ki je svojo zastavo in politično agendo neposredno utemeljila na zastavi in ​​politični agendi Gorske republike.

Gospodarstvo Severni Kavkaz velja za del periferne Rusije in trpi zaradi zelo nizke stopnje gospodarskega razvoja. Nacionalni obveščevalni svet Združenih držav Amerike je leta 2004 regijo opisal kot območje, v katerem prevladujejo korupcija, tihotapljenje orožja in zaostale ekonomije. Glavni vir zaposlovanja na Severnem Kavkazu je črni trg, organizirani kriminal pa je močan v lokalnem gospodarstvu in politiki.

Ruska vlada se je osredotočila predvsem na povečanje turističnega sektorja pri spodbujanju razvoja na Severnem Kavkazu. Ta strategija se je izkazala za neuspešno, saj le dva odstotka gospodarstva regije prihaja iz prihodkov od turizma. Glavni razlogi, zakaj ljudje ne potujejo na Severni Kavkaz, so slaba infrastruktura v regiji, pogosta nestabilnost in nasilje ter slaba podoba Kavkaza v ruski javni zavesti.

Prebivalstvo

Severni Kavkaz, zlasti na svojih gorskih ozemljih, ima najvišjo pričakovano življenjsko dobo v Rusiji. Regija je znana po velikem številu stoletnikov.

Severni Kavkaz je izjemno etnično in jezikovno raznolik, kar je bil zgodovinski vzrok konfliktov v regiji. Luksemburška političarka Anne Brasseur je leta 2004 zapisala, da »ni nobene druge regije v Rusiji ali Evraziji na splošno, kjer bi toliko ljudstev in etničnih skupin z različnimi jeziki in kulturami živelo skupaj na tako majhnem območju«. Lokalno prebivalstvo pretežno sledi sunitskemu islamu, z izjemo Osetijcev in Abhazijcev. Zahodna polovica Severnega Kavkaza (ki jo sestavljajo republike Adigeja, Kabardino-Balkarija, Karačajevo - Čerkezija in Severna Osetija) ima tudi ohranjene tradicije poganstva, ki so postale tesno povezane z islamom. Nasprotno pa vzhodni del Severnega Kavkaza (vključno s Čečenijo, Dagestanom in Ingušetijo) prevladuje sufizem.

Pogosti so tudi konflikti med islamskimi etničnimi skupinami, pri čemer se boji za nadzor nad verskimi in političnimi institucijami pogosto prekrivajo. Na primer, prevzem Duhovnega odbora muslimanov Dagestana (zdaj Muftijat Republike Dagestan) s strani sufističnih tarikatskih šejkov, ki so bili pretežno etnični Avarci, je privedel do konflikta glede vodstva odbora, ki je vključeval verske, etnične in politične razlike.

Upravne delitev Ruske politične podrazdelitve, povezane z regijo, so: Gorska avtonomna sovjetska socialistična republika (pod RSFSR) Severnokavkaško federalno okrožje Severnokavkaška sovjetska republika Severnokavkaška gospodarska regija Severnokavkaški kraj Severnokavkaško vojaško okrožje Južno federalno okrožje

Galerija

Opombe

Sklici

Literatura

Zunanje povezave

History of the Caucasus

Relations between The North and South Caucasus. Articles in the Caucasus Analytical Digest No. 27

Kategorija:Geografija Rusije Kategorija:Kavkaz