Keremet ali kiremet je splošni izraz v tradicionalni religiji povolških ljudstev, ki ga najdemo predvsem med Čuvaši, in je označeval sveta mesta čaščenja duhov prednikov, to so bili sveti nasadi, zapuščena naselja, grobišča plemenitih ljudi in tudi določeno božanstvo.
Etimologija Po glavni teoriji beseda izhaja iz arabske besede (prevedeno kot »čudež«), ki je tudi izraz za svetnika, ki je delal čudeže in je bil pravični musliman, znan po svojih dobrih delih. Med prebivalci Kapskih otokov se karamat nanaša na grob muslimanskega svetnika, medtem ko med Kazahi pomeni čudo, nekaj osupljivega, nekaj čarobnega, med Nogajci pa se keremet nanaša na čarovnike, ki so ukrotili džine. Beseda izhaja iz skupnega semitskega korena, hebrejskega כֱּרֶם, kar pomeni kerem ali karam – obdati ali zapreti. Kerem – zelenjavni vrt; vrt; to je ime za 'rajske vrtove' (svete gaje) v Bibliji in Tori. Čuvaščina ima besedo, podobno hebrejščini, Kerem, ki je narečna. Kermen pomeni ograjeno dvorišče ali trdnjavo. Zato Čuvaši tradicionalno uporabljajo besedo Keremet za označevanje svetih gajev ali krajev nekdanjih naselij.
D. Messarosh je izvor imena keremet povezal tudi s kultom muslimanskih svetnikov in predlagal, da je izvor imena povezan s sprejetjem islama v Povolžju (najprej v Volški Bolgariji, nato pa v obdobju Zlate horde). Številni raziskovalci potegnejo vzporednice s starodavnim imenom duha ali božanstva nekaterih evrazijskih ljudstev.
Po drugi različici naj bi beseda keremet izvirala iz starodavne turščine. Na primer, med Altajci se nižji duhovi imenujejo kermes, Teleuti pa imajo zaščitnika hiše, imenovanega kjurmjuš.
Nekateri verjamejo, da izvira iz latinskega glagola cremo - »žgati, sežigati« in cremare - »žgati, sežigati«, kar se nanaša na postopek kremacije (sežiganja trupel). V širšem smislu pomeni pokop z ognjem (ohranitev pokojnika, poslovilni ritual, sežiganje ali shranjevanje pepela). Po enem čuvaškem mitu o izvoru Keremeta je to ime najstarejšega sina univerzalnega boga Tĕncherija Ture. Čuvaši so ga, na spodbujen od Šuittana, ubili in sežgali. Da bi pred bogom skrili svoje dejanje, so pepel raztresli v veter in povsod so nastala keremetišča (grobišča). Od takrat Čuvaši pred vstopom v keremet raztresejo pepel (kĕl) v veter v bližini posebej določene grape.
Med nekaterimi nižjimi Čuvaši v Tatarstanu keremet predstavlja vstop v večnost (kӗr - vstopiti, ӗmӗte - v večnost).Киреметь // Мифология: энциклопедия. — Большая российская энциклопедия, 2003. — С. 290.
Udmurti imajo svoje ime, keremeti - lud, kar se prevaja kot 'divji' (je na divjem kraju).
Med Čuvaši thumb|Breza - Keremet v čuvaški vasi
Če je keremet (čuv. kiremet) beseda semitskega izvora, potem so čuvaška imena za to svetišče kartallӑ ырӑ, ырлӑх карти, ырсен карти, ырасамай, кардалуй – kar se prevaja kot 'dober (prijazen) vrt', 'ograjena dobrota'.
Med Čuvaši, ki se držijo tradicionalnih verovanj, je keremeti eno glavnih svetišč. Pepel (iz čuvaške besede pӑrakh - 'izpust') so obhajali na obredno čistem mestu v bližini pokopališča, duha (čun) pa so obhajali na keremeti, saj je pokopališče veljalo za nečist kraj ali doma, z lutko iz vejic jerebike – jereh (družinska dediščina). Keremet je pogosto označeval družinsko svetišče, zato tujci (ker niso bili njihovi predniki) in otroci tja niso smeli. Vsaka družina je imela družinski keremet, vas je imela skupni, en sam keremet, okrožje (skupina več vasi) pa je imelo svoj keremet v matični vasi (prvi ustanovljeni). Najpomembnejši čuvaški keremet je bil v Bilyarsku. Ko so se družine selile iz enega kraja v drugega, so s seboj vzele duhove svojih prednikov skupaj z vejami svetega drevesa keremet. Za priklic duhov prednikov iz keremetija so izvajali poseben obred. Prenesli so jih skupaj s pestjo zemlje, zajemalko vode in vejo svetega drevesa. Po prihodu v svoj novi dom so duhovi izvedli poseben obred, da bi se naselili na novem, posebej izbranem svetem mestu v bližini grape z izvirom na rečnem bregu, s čimer so ohranili kozmično ravnovesje polarnih smeri (sever keremetija je svet mrtvih in vhod za žrtvovanja, vzhod je vhod za duhovnike, zahod je vhod za ljudi, jug pa je zaprt, brez vhoda).
Vstop v keremeti zahteva najprej opravljanje rituala očiščevanja. Ljudje se previdno približajo svetišču, saj ima po čuvaškem verovanju »vsaka travna bilka in vsaka žuželka tukaj duha«. Med obredom chök se obrnejo proti vzhodu, če molijo za plodnost in blagoslov, in proti severu (svet mrtvih), če molijo za pokojne prednike. Božje ime se v Keremetiju ne omenja.
Lokacija Izbira lokacije za keremeti (čuv. киреме́т вы́рӑнӗ) je bila odvisna od pokrajine. Zahodno od naselja je bila izbrana visoka točka v bližini vodnega vira (potoka ali reke) zahodno od vasi, saj je severna stran povezana s svetom mrtvih. Nasprotno pa je bila lokacija za učӱko (čuv. учӱ́к вы́рӑнӗ) izbrana na visoki točki v bližini izvira ali reke vzhodno od vasi. Lokacija za kartalӑ ырӑ (керемет) je bila izbrana skrbno in za večnost. Mora biti v bližini izvira (ҫӑл куҫӗ) z grapo, imenovano Khĕrlĕ Çыр (Rdeči Jar), da se je iz nje lahko zajemala sveta voda za obrede. Mora je biti tudi zunaj naselja – na njegovem obrobju ali na koncu vasi.
Vsaka čuvaška vas je lahko imela več keremetov. Hkrati je lahko imelo več sosednjih vasi en glavni keremet. Ljudje so se v vaški keremet najbližjega vaškega gruča zbirali večkrat na leto ob praznikih ali ob dnevih spomina na prednike. Obstajal je tudi okrajni keremet, ki so se ga ljudje udeleževali enkrat na tri leta. Obstajali so tudi keremeti celotne regije. Na takšnih keremetih je bilo enkrat na sedem let splošno spominjanje prednikov.
Keremet Kardi Keremet Kardi (čuv. kiremet karti) je prostor za javna darovanja in molitve na Keremetiju. Gre za pravokotno ograjeno območje z vhodom na zahodni strani. V središču Keremet Kardija je raslo drevo ali pa je bil postavljen drog (čuv. jupa). V Keremetiju je lahko raslo katero koli drevo ali skupina dreves, čeprav so imeli prednostni brest, breza in hrast. Če drevesa ni bilo na voljo, so postavili drog. Medtem ko je bil na Uchüku drog postavljen na glavo, je bil na Keremetiju drog postavljen na glavo, podobno kot nagrobniki (hrast za moške; lipa za ženske) na pokopališčih nekrščenih Čuvašev.
Če je imel keremet kardi tri vhode, so skozi zahodni vhod vstopali möchávör ali kölö puö, vaški starešine, moški in ženske; Žrtveno žival so v keremet prinesli skozi severni vhod; hladno vodo pa so v keremet prinesli skozi južni vhod.
Ritual Čuvaši verjamejo, da jih Jirlokh Karti varuje pred boleznimi, zlomom in težavami ter jim prinaša božjo dobroto in usmiljenje (ырлöх, сывлöх, сывлöх). Med ritualom je bilo prepovedano celo razmišljati o čemer koli slabem ali imeti kakršne koli zle misli. Ritual usal tökni se je izvajal le na vnaprej izbranem mestu v bližini svetišča, v bližini reke, močvirja ali izvira. To mesto se je imenovalo köl vasanö. Tam je bilo prepovedano igrati, povzročati hrup in še posebej ležati ali padati, saj so verjeli, da se bo sicer vse zlo in bolezen preneslo na kršitelja. Tam so pustili tudi kuk hurane – lonec za testo s tremi ročaji na robovih. V kotel so dali žito, dodali kapljico vode (kaša za zle duhove) in kos pašalujskega kruha. Nato so vzeli pest pepela (kēl) ali (kasneje) moke (ҫа̄на̄х) in si jo podali okoli glave, telesa in bolečih predelov. Molili so, naj vse bolezni in zlo zapustijo telo, duša pa se očisti, pepel pa so raztresli po vetru. Šele nato, očiščeni zla, greha, pokvarjenosti in zlega očesa, so se približali svetišču in vstopili.
Med obredom so udeleženci molili k svojim prednikom. Med obredom so uporabljali domače pivo.
Za žrtvovanje so prinesli živali, ki so bile prejšnje leto izpuščene in so dozorele. To je pomenilo, da so stare živali umrle in so jih nadomestile mlade. To naj bi prispevalo k krepitvi univerzalne harmonije. Žrtveno žival so preizkusili glede sprejemljivosti: vodo so ji skozi cedilo polili po glavi. Če se je žival stresla, so ji prerezali aorto. Meso, kuhano v kotlu so pojedli, živalsko kožo pa so obesili na drevo. Odstranjevanje hrane in živalske kože iz keremetija je bilo prepovedano. Ker so duše prednikov prebivale na keremeti, so verjeli, da lahko kaznujejo nespoštljive – kiremet tytat.
Obred obiska je veljal za pomemben praznik. Ljudje so se oblačili v bela (lahka) oblačila. Obiski so bili redki zunaj praznikov, vendar le strogo ob četrtkih. Prinašali so darila hrane: yusman, pöt yusman, pöshalu, yöva, kuymak in srebrne kovance. Za vsakega družinskega člana so bili potrebni kovanci: če je bilo v družini devet ljudi, je bilo potrebnih devet kovancev. Ljudje so hodili v svetišče, da bi molili za svoje družine, zato so za vsakega družinskega člana vzeli kovance. Te kovance so položili v posebno luknjo v zemlji.
Svetišče je obiskalo več ljudi; nihče ni hodil sam. Obstajale so določene prepovedi: v bližini Kartallӑ Ырӑ je bilo prepovedano glasno govoriti, preklinjati ali kakor koli oskruniti kraj; sicer bi oseba, ki je kršila prepovedi, zbolela ali umrla. Prav tako je bilo prepovedano vstopiti v ograjen prostor brez svetega namena. Po obredih so se posebna vrata zaprla šele potem, ko so jih vsi zapustili.
Sklici
Ссылки Киремет / Керемет (Пшкрт.). Священное место; от араб. кирамӓт // Этимологический словарь чувашского языка. — Раздел «К…». Смирнов И. Н. Волжские болгары. Киремет // Чувашская энциклопедия. Обряды, традиции и праздники // Сайт «Культурное наследие Чувашии».
Kategorija:Čuvaška mitologija Kategorija:Religiozna verovanja, tradicije in gibanja