Alegorija je lik (in tudi literarno delo), pri kateri je abstraktni svet predstavljen s konkretnim v čutno dojemljivi podobi. Beseda izvira iz grške besedne zveze àlla agoreio in pomeni 'drugače govorim, govorim v podobah'.
Alegorija je pripoved v prispodobi (skriti simboli, personifikacije, bogovi...). To besedo največkrat uporabljamo v likovni umetnosti za analiziranje umetniških del npr. relief na oklepu Cesarja Avgusta govori o miru, ki ga je le ta sklenil. Upodobljeni so bogovi, ki naj bi to odobravali.
Obstajata dve vrsti alegorije: umetniška: je umetniški način prikazovanja teme s pomočjo abstrakcije; razlagalna: je smer, ki se ukvarja z razlaganjem umetniške alegorije.
Definicija Pojem alegorija izhaja iz grškega glagola allegorein, ki pomeni »govoriti drugo, govoriti drugače« in temelji na predstavljanju pojmovno-idejnega sveta s pomočjo konkretnih podob, likov, prizorov.
V antični retoriki je termin alegorija sprva označeval metaforičen pomen celega stavka oz. povedi za razliko od posamezne besede kot metafore npr. v Ciceronovem govoru Proti Pizonu (9,29): »Jaz, ki sem v hudih neurjih in valovih vodil državno ladjo in sem jo nepoškodovano pripeljal v luko, jaz da bi se bal tvojega mrkega čela in duha tvojega prijatelj?« Dandanes se podobni stavki imenujejo metafore, medtem ko je termin alegorija razširil svoj pomen zahvaljujoč alegorezi. V primerih, ko je bilo možno tekst razložiti tako, da se je pomen njegovih besed v celoti v vseh podrobnostih zavestno prenašal na čisto drug niz pojavov, o katerih v tekstu ni bilo govora, toda ravno v tem prenesenem pomenu je bil pravi smisel teksta, takrat je alegorija dobila veliko širši pomen od metafore, ta njen novi pomen pa jo je privedel v bližino pojmov kot sta simbol in parabola. »Z alegorijo in simbolom se označuje nekaj takega, čigar smisel ne leži v njegovi pojavnosti, obliki, se pravi v besedah, ampak v pomenu, ki se nahaja izven njega. Namesto tega, kar imamo namen reči, kažemo na nekaj drugega, nekaj bolj otipljivega, ampak na tak način, da je vseeno možno razumeti, kaj je tisto drugo« (Gadamer). Po Gadamerjevem mišljenju je do strogega ločevanja pojma alegorije in simbola prišlo šele od 18. stoletja naprej (Rečnik književnih termina: 13).
O alegoriji govorimo torej takrat, ko se neka metafora v literarnem delu vseskozi podaljšuje in ni vsebovana samo v eni ali nekaj besedah, ampak v celotnem govoru avtorja, ko svoje misli in opazovanja predstavlja v takšnih oblikah, ki nimajo poleg podobnosti nobene zveze z njegovimi mislimi. Praviloma implicira več pojmov, in sicer alegorijo kot retorično figuro in tekstno strategijo, alegorijo kot literarni žanr in alegorijo kot alegorezo oz. alegorično interpretacijo. Alegoreza ali dejanska praksa alegoričnega interpretiranja tekstov je razlaga dela z namenom, da se odkrije njegov skriti pomen. To pomeni, da delo kaže na nekaj več in nekaj boj globokega od tega, kar je v njem na prvi pogled povedano. Tak pristop je uvedel Teagen, ki je kot prvi alegorično razlagal mite (konec 6. st. pr. n. št.) in pojasnjeval odnose med bogovi z alegorično sliko odnosov in borbe med nasprotnimi naravnimi elementi.
Z definicijo pojma so se jezikoslovci začeli bolj aktivno ukvarjati v 19. stol. in ponujali so njegovo obširno razlago, ki je temeljila predvsem na grški etimologiji: »govorim drugače, tj. nekaj drugega, ne to, kar dejanske besede označujejo, ampak nekaj v prenesenem pomenu. Govoriti alegorično pomeni figurativno, preko podobnosti. V okviru gesla alegorija so govorili še o pojmu »alegoričnost« (postavitev v prispodobah) in »alegoričen« (prenesen, zaznamovan s podobnostjo, figurativen). Alegorija je bila večkrat definirana kot »prenesen govor, podobnost«, na primer trikotnik obdan z žarki ne označuje tega, kar prikazuje, ampak božjo previdnost, ovčka z zastavico označuje Jezusa Kristusa, sidro pa upanje.
Uporaba alegorije v književnosti, še posebej pa v pesništvu je zelo široka. Predvsem je njen cilj prijetnejša oblika, v katero poskuša avtor »obleči« moralne nauke in resnice, ki v tej »preobleki« bolj učinkovito umsko in miselno ganejo bralca in mu dlje časa ostanejo v spominu. Skoraj vsa grška in egipčanska mitologija sta neke vrste alegoriji. Vsak mit govori o določenih človeških značilnostih, npr. zgodba o Dedalusu in Ikarju je prispodoba razuma, zdrave pameti in izkušenosti na eni strani ter kritika nerazsodnosti, mladostne neizkušenosti in zaletavosti na drugi.
Alegorija je lahko lik, dogodek, fabula v literarnem delu ali celotno delo (parabola), ki ima poleg dobesednega pomena še druge, bolj skrite in domiselne, alegorične pomene. Zveza med obema značilnima plastema ima največkrat konvencionalen pomen, določen z versko, literarno ali ikonografsko tradicijo, včasih pa sloni na naravni podobnosti (na primer pekel v plamenih - kazen za grehe, potapljajoča se ladja - država v nevarnosti, Orfej z liro v roki - odrešilna moč glasbe). Pomen podobe pri tem ni jasen iz nje same (kot pri simbolu), je torej razumljiv samo iz pojma, ki ga predstavlja.
Likovno alegorija v čutno dojemljivi podobi označuje mnogo bolj abstraktne pomene, le da so ti pomeni že vnaprej natančno razumsko določeni, torej ne samo nakazani, sluteni.
Pojem alegorija je zelo blizu simbolu. V današnji literarni teoriji se je kljub temu udomačila potreba po ostrejšem razločevanju med obema pojmoma. Tudi alegorija je podobno kot simbol oznaka za posebno zvezo ali razmerje med motivom in temo literarnega dela. Podobno kot simbol ima za podlago kak motiv, ki sam na sebi ni zadosten, saj kaže na globlji »smisel«, ta pa se skriva v temi, ki mu je v celoti besedne umetnine dodana ali prirejena. Razlika med alegorijo in simbolom je ta, da je tema, na katero meri alegorični motiv, zmeraj idejno-racionalna in le v majhni meri afektivno-emotivna. Kjer se alegorije ne da razložiti z razumsko razlago, nimamo opraviti s pravo alegoriko, ampak s simbolom ali vsaj s tvorbo, ki je bližja simboliki. Meja med pojmoma je pogosto nerazvidna, zabrisana in jo torej lahko označimo za prehod.
Medtem ko pri simbolu literat v ozadju posameznosti (kakor je npr. »klanec«) išče širše, splošnejše pomene, z alegorijo natančno domišljeni splošnosti skuša najti konkreten, enkraten znak.
Alegorija je bila že v pozni antiki, nato pa zlasti v srednjem veku in baroku umetniško sredstvo za ponazoritev teoloških in filozofsko etičnih vsebin.
Alegorija večinoma terja, da mora ključ za njeno razumevanje obstajati v kulturi njene lastne dobe, tako da jo bralec vnaprej lahko presodi in dojame s pomočjo takšnega ključa. V svetovni literaturi je na primer Horacova podoba ladje, ki jo premetava morje alegorija države v težavah. V slovenski književnosti pa so zgled za to na primer podobe pri Devu v elegični pesnitvi Kranjskeh modric žaluvanje, kjer pesnik nagovarja in alegorično opisuje deželo Kranjsko. Poletni čas na primer slika preko pesniških predstav domače jablane, prepelice, pastirice, lastovke, zlasti pa slavca. Potem pa seže še po podobah, ki so vzete še bolj naravnost iz domače stvarnosti, skoraj brez literarnega obrazca v antiki: sklepane kose na senožetih, težko snopje v kozolcih, omlačeno žito, ki ga bo kmet meril na starje. Vsa ta prikazana idila je neke vrste alegorija na prečudovito kranjsko deželo, česar bi se moral vsak Kranjec zavedati. Lep primer alegorije v slovenski poeziji je tudi kovaško delo kot prispodoba pesniškega ustvarjanja. Dev jo je kot eden prvih uporabil v svoji pesmi Spevorečnost na Krajnske spevorečnike. S to alegorijo skuša bralcem pokazati, kako je delo pesnika težko in koliko truda mora vložiti, preden oblikuje neko delo. V sodobni slovenski književnosti pa se je od izida pesmi Edvarda Kocbeka Lipicanci začel pojavljati alegorični lik te prelepe živali in njene pozitivne preobrazbe. Ko je lipicanec majhen, je črn, ko odraste, postane bel. To je alegorija na slovensko zgodovino, ki se iz teme preraja v svetlobo (je moralno čista). Kocbekova pesem je tako hvalnica slovenskemu narodu.
Največje umetniško alegorično delo, ki najbolj celostno prikazuje vse te vsebine, je nedvomno Dantejeva Božanska komedija. V njej je Dante Alighieri združil vse vidike srednjeveškega sveta v zaokroženo celoto. Podlaga sta ji krščanska filozofija in teologija, pripoved sledi krščanskim predstavam o posmrtnem življenju - o peklu, vicah in nebesih. V to dogajanje so vključene številne zgodbe o resničnih in izmišljenih ljudeh Dantejevega časa, od papežev do preprostih meščanov. Poseben čar daje celoti ljubezen do Beatrice, ki ima alegoričen pomen. Zgodba govori o tem, kako Dante zablodi v temnem gozdu (grešno življenje), kjer sreča tri živali: risa (nečistost), leva (napuh) in volkuljo (lakomnost). Politična razlaga živali je sledeča: ris predstavlja Firence, lev francosko kraljestvo, volkulja pa papeštvo. Iz zagate reši Danteja Vergil (prispodoba razuma) in ga povede na dolgo pot odkrivanja življenja in sveta. Na svoji poti Dante sreča vrsto znanih ljudi iz mitologije in zgodovine in se z njimi pogovarja. Največkrat uvršča avtor posamezne ljudi v dele pekla in vic, in sicer zgolj po svojih političnih simpatijah. V raj ga Vergil kot pogan ne more spremljati; tam ga vodi Beatrice (podoba božanske milosti). Preko tega alegoričnega dela pesnik razkriva vse najbolj banalne, podle in pokvarjene človeške strasti. Bralca prisili k refleksiji; vse v življenju je stvar izbire. Toda potem vedno pride do "višjega" obračuna in na koncu je vedno zlo kaznovano, dobro pa nagrajeno.
Personifikacija alegorije Alegorija pogosto nastopa v obliki personifikacije. Na najbolj konvencionalen način so jo avtorji koristili v pravljicah z živalsko tematiko, kjer so bili vedno živalski liki poosebljeni in so tako alegorično predstavljali najbolj značilne človeške lastnosti, ki jih je zaradi moralnega nauka želel pisatelj izpostaviti. Tako vlogo so imele pravljice v času razsvetljenstva, vendar poleg moralističnih vsebin so tudi posredovale dokaj zapleteno, pogosto dramatično vizijo sveta. Personficirane živalske like je na primer v svojih pravljicah uporabljal Anton Feliks Dev. Pravljica Pav inu slavc graja napuh vase zagledanega pava, hvali pa slavčevo petje in pridnost, ki na koncu zmaga. V svoji satiri Na sladnost Dev opominja vse tiste, ki se ne znajo upirati sli, ker jih potem čaka kazen (čebele opikajo preveč sladkosnedega medveda). V pravljici Lev inu podgana pa Dev skozi zgodbo o levu, privezanem na niti, ki ga reši mala podgana, graja človeško nehvaležnost, ki je pogosto plačilo za dobroto. Valentin Vodnik v svoji alegorični zgodbici Petelinčka daje primer človeške tekmovalnosti, ki se ne ozira na prijateljstvo. V pesmici Nemški in kranjski konj pa skozi alegorijo govori o težkem položaju slovenskega ljudstva pod nemško oblastjo. Drugi pogosti živalski alegorični liki so na primer:lisica, ki predstavlja prebrisanost, osel ─ trmoglavost, ovce ─ infantilnost in neumnost, čebele in mravlje ─ delovno zagnanost in pridnost itn.
V slovenski poeziji 18. stoletja je lep primer alegorične personifikacije pesem iz Pisanic Mile pogovor med Dunavo inu Savo, kjer nastopajo reke kot predstavnice dveh dežel ─ Nemške in Kranjske in se med sabo pogovarjajo o žalovanju zaradi smrti kraljice Marije Terezije.
Zgodovina Zgodovino alegorije pravzaprav predstavlja igra poskusov povezanih z uvedbo natančne razlage, interpretacijo in mnogopomensko značilnostjo alegorije.
Alegorijo kot literarni trop omenja že antična poetika (Kvintilijan), njen izvor pa še kljub temu ni povsem jasen in je kot taka še vedno zanimiva tema za raziskovalce. Po navadi se omenjajo trije viri, in sicer 1) krog Biblije in kultura njene interpretacije; 2) orientalska pripovedka; 3) preoblikovanje antične kulture - desakralizacija, ki je povzročila, da so imena grških bogov dobila pomen določenih pojmov in idealnih značilnosti.