Vpliv vina je antični Grčiji pomagal pri trgovanju s sosednjimi državami in regijami. Z vinom je bilo povezanih veliko manir in kulturnih vidikov. To je privedlo do velikih sprememb tudi v antični Grčiji.
Stari Grki so bili pionirji novih metod vinogradništva in pridelave vina, ki so jih prek trgovine in kolonizacije delili z zgodnjimi vinarskimi skupnostmi na ozemlju današnje Francije, Italije, Avstrije in Rusije ter drugih območij. Med tem so močno vplivali na starodavne evropske vinarske kulture Keltov, Etruščanov, Skitov in navsezadnje Rimljanov.J. Robinson (ed) "The Oxford Companion to Wine" Third Edition pp. 326–329 Oxford University Press 2006
Izvori
Vinogradništvo v Grčiji obstaja že od poznega neolitika, domače gojenje pa se je razširilo v zgodnji bronasti dobi. Preko trgovine s starodavnim Egiptom se je minojska civilizacija na Kreti seznanila z egipčanskimi metodami pridelave vina, kar je najverjetneje vplivalo na mikensko Grčijo. Minojske palače so imele svoje vinograde, kot je pokazal Spiridon Marinatos pri izkopavanjih južno od najdišča palače v Arhanesu, minojski ekvivalent vile rustike, namenjene pridelavi vina, pa so leta 1961 odkrili v Kato Zakrosu.Noted in Karl Kerenyi, Dionysos: Archetypal image of indestructible life 1976:56 notes 15, 16.
V minojski kulturi sredi 2. tisočletja pred našim štetjem sta bila vino in sveti bik povezana v obliki rogastih skodelic za pitje, imenovanih rhyta; ime Oinops (, "vinske barve"). je dvakrat potrjeno na tablicah linearnega pisave BThe attested Mycenaean Greek Linear B forms of the word are , wo-no-qo-so, and , wo-no-qo-so-qe, found respectively, on the KN Ch 1015 and KN Ch 897 tablets. v KnososuMichael Ventris and John Chadwick, Documents in Mycenaean Greek 1959:130 in dvakrat ponovljeno pri Homerju.Iliad XIII.703; Odyssey XIII.32 ("his brace of wine-dark oxen") Grozdje je bilo poleg oljk in žita pomemben kmetijski pridelek, ključnega pomena za preživetje in razvoj skupnosti; starogrški koledar je sledil poteku vinarskega leta.
Ena najzgodnejših znanih stiskalnic za vino je bila odkrita v Palekastru na Kreti, s katerega otoka naj bi Mikenci širili vinogradništvo na druge otoke v Egejskem morju in verjetno tudi na celinsko Grčijo.R. Phillips A Short History of Wine, pp. 29–34 Harper Collins 2000
V mikenskem obdobju je vino pridobilo večji kulturni, verski in gospodarski pomen. Zapisi na tablicah v linearni pisavi B vključujejo podrobnosti o vinu, vinogradih in trgovcih z vinom, pa tudi zgodnjo aluzijo na Dioniza, grškega boga vina. Grki so prihod vinarske kulture vključili v mitologije Dioniza in kulturnega junaka Aristeja.Vino igra vodilno vlogo tudi v mitih o Ikarios/Semahos, ki je sprejel boga in njegov dar, in o Amfitrionu, ki je učil civilizirano tehniko mešanja vina in vode, katere pomanjkanje je vznemirilo kentavre in povzročilo konflikt Lapitov in kentavrov.
Zgodnji ostanki amfor kažejo, da so Mikenci aktivno trgovali z vinom po vsem antičnem svetu na mestih, kot so Ciper, Egipt, Palestina, Sicilija in južna Italija.
Kolonizacija in trgovina
Ko so grške mestne države ustanavljale kolonije po vsem Sredozemlju, so naseljenci s seboj prinesli vinsko trto in se aktivno ukvarjali z gojenjem divjih trt, na katere so naleteli. Sicilija in južna Italija sta bili eni od najzgodnejših kolonij, saj sta bili to že območji, kjer je bilo veliko vinske trte. Grki so južni del italijanskega polotoka imenovali Oenotria ('dežela vinske trte'). Kmalu so sledila naselja v Massaliji v južni Franciji in ob obalah Črnega morja, s pričakovanjem, da kolonialna proizvodnja vina ne bo le zadovoljila domačih potreb, temveč bo ustvarila tudi trgovske priložnosti za zadovoljevanje povpraševanja bližnjih mestnih držav.
Atene so same po sebi predstavljale velik in donosen trg za vino, saj so se v atiški regiji in na otoku Tasos oblikovala pomembna vinogradniška posestva, da bi zadostila povpraševanju. Vinski zgodovinarji so teoretizirali, da so Grki morda uvedli vinogradništvo v Španijo in na Portugalsko, vendar konkurenčne teorije kažejo, da so Feničani verjetno prvi dosegli ta območja.
Grozdi, trte in vinske čaše, ki krasijo grške kovance iz klasičnih časov, pričajo o pomenu vina za starogrško gospodarstvo. Grki so z vsemi večjimi trgovinskimi partnerji, od Krima, Egipta, Skitije, Etrurije in naprej, izmenjevali svoje znanje o vinogradništvu in vinarstvu, pa tudi plodove lastne pridelave. Arheologi so odkrili milijone kosov amfor z edinstvenimi pečati različnih mestnih držav in egejskih otokov, kar dokazuje obseg grškega vpliva.
V razbitini ladje, odkrite ob obali južne Francije, je bilo skoraj 10.000 amfor, ki so vsebovale skoraj 300.000 litrov grškega vina, domnevno namenjenega trgovini po rekah Rona in Saona v Galijo. Ocenjuje se, da so Grki vsako leto prek Masalije v Galijo pošiljali skoraj 10 milijonov litrov vina. Leta 1929 je bilo v Burgundiji odkritje groba Vix, ki je vseboval več artefaktov, ki dokazujejo močne vezi med grškimi trgovci z vinom in lokalnimi keltskimi vaščani. Najbolj opazen med njimi je bil velik grški krater, zasnovan za več kot 1000 litrov (260 ameriških galon) vina.
Vpliv vinogradništva in vinarstva
Stari Grki so gojeno trto imenovali hemeris (), po svojem pridevniku za 'udomačen' (), s čimer so jo razlikovali od njene divje oblike. Argonavti so v kultno podobo Velike boginje izklesali masivno podlago in jo postavili na obali Frigije.Argonautica I.1116-39. Pozna Nonova Dioniziaka pripoveduje o primitivnem izumu stiskanja vina, ki ga pripisujejo Dionizu, Homerjev opis Ahilovega ščita pa opisuje tisti del njegove kovane dekoracije, ki ponazarja trgatev grozdja iz vinograda, zaščitno obdanega z jarkom in ograjo; trte so stale v vrstah, podprtih s koli. Zapisal je tudi, da je imel Laert, Odisejev oče, v različnih delih svojega vinograda posajenih več kot 50 sort grozdja.
Grški pisatelj Teofrast iz 4. stoletja pred našim štetjem je zapustil podroben zapis o nekaterih grških vplivih in inovacijah v vinogradništvu, med katerimi je bila tudi preučevanje vinogradniških tal in njihove ustrezne prilagoditve določenim trtam. Druga inovacija je bila zmanjšanje donosov za intenzivnejšo koncentracijo okusov in kakovosti, namesto da bi povečal količino. Ekonomija tistega časa je bila naklonjena visokim donosom za večino pridelkov, namerno omejevanje kmetijske proizvodnje pa je bilo v antičnem svetu izjemno neobičajno. Teofrast je podrobno opisal tudi prakso uporabe potaknjencev za nove zasaditve vinogradov. Grki so uporabljali tudi vzgojo trt z zloženimi rastlinami za lažje gojenje in obiranje, namesto da bi pustili, da trte rastejo nevzgojene v grmovju ali na drevesih.
Medtem ko ampelografi niso mogli ugotoviti natančnega porekla nobene trenutne sorte grozdja Vitis vinifera med tistimi, ki so jih gojili stari Grki, imajo nekatere – npr. Aglianico (znan tudi kot Helleniko), Grechetto in Trebbiano (znan tudi kot Greco) – izrazito grško dediščino. Vse grške tehnike vinogradništva niso bile široko sprejete v drugih vinskih regijah. Nekateri grški vinogradi so uporabljali mistiko za odganjanje bolezni in slabega vremena. Na primer, dva vinogradnika sta raztrgala živega belega petelina na dva dela, nato pa vsak od njiju eno polovico nosil okoli oboda vinograda v nasprotni smeri od drugega. Kjer sta se ponovno srečala, sta truplo pokopala poleg vinograda.
Grki so prakticirali zgodnjo obliko pigeage (maceracija), ko je bilo grozdje zrelo za stiskanje. Pletene košare, napolnjene z grozdjem, so postavili v lesene ali lončene sode, nad katerimi je bila vrv ali deska. Vinogradniki so se oprijeli vrvi za ravnotežje, da so grozdje stiskali z nogami, občasno ob spremljavi flavte, ki so jo igrali na praznični način. Po stiskanju so grozdje dali v velike pitose, vrče, kjer je potekala fermentacija.
Tako Heziodovi spisi kot Homerjeva Odiseja vsebujejo nekatere najzgodnejše omembe pridelave slamnatega vina: sveže obrano grozdje so pred stiskanjem položili na podloge, da se posuši skoraj do rozin. Vino, pridelano na Lezbosu, znano kot protropon, je bilo med prvimi znanimi, ki so bili narejeni izključno iz 'prosto tekočega soka', pridobljenega iz stiskanja grozdov. Med drugimi grškimi inovacijami je bila trgatev namerno nezrelega grozdja za proizvodnjo bolj kislega vina za mešanje. Vrenje grozdja je bilo verjetno odkrito kot še en način dodajanja sladkosti vinu. Grki so verjeli, da je mogoče vino izboljšati tudi z dodajanjem smole, zelišč, začimb, morske vode, slanice, olja in parfumov. Recina, kuhano vino in vermut so nekateri sodobni primeri teh praks.
Še na drugem konstantinopelskem koncilu leta 691, natanko tri stoletja po tem, ko je Teodozij zaprl templje, je bil izdan kanon, ki je izrecno prepovedoval vzklike Dioniz! s strani popotnikov vina, ki so bili še vedno maskirani;V antičnih upodobitvah so vinogradniki vedno satiri in sileni,: »res so bili vinogradniki v preobleki,« ugotavlja Kerenyi; na srednjeveških podobah kmetje tlačijo grozdje, s srajcami zataknjenimi za pas. priporočeno je bilo, da se namesto tega uporabi Kyrie eleison.Noted in Kerenyi 1976:67 and notes.
Grško vino
Ugled vina je odvisen od regije, iz katere vino prihaja in ne od posameznega pridelovalca ali vinograda. V 4. stoletju pred našim štetjem je bilo najdražje vino, ki se je prodajalo na lokalni agori v Atenah, tisto s Hiosa, ki se je prodajalo za med četrtino drahme in dvema drahmama za vrednost husa – približno 3 litre, kar je enakovredno štirim standardnim steklenicam vina po 750 ml danes.
Tako kot zgodnji vinski kritiki so tudi grški pesniki opevali vrline določenih vin in manj ugodno ocenjevali tista, ki niso ustrezala njihovim standardom. Vina, ki so bila najpogosteje navedena kot kakovostna, so bila vina iz Halkidike, Ismarosa, Hiosa, Kosa, Lezbosa, Mende, Naksosa, Peparetosa (današnji Skopelos) in Tasosa. Med posameznimi opevanimi vini sta bili dve z neznanim poreklom: Bibline in Pramnian. Verjame se, da je bilo vino Bibline izdelano v slogu, podobnem feničanskemu vinu iz Biblosa, ki so ga grški pisci, kot je Arhestrat, zelo cenili zaradi svoje dišeče arome. Grška različica vina naj bi izvirala iz Trakije iz sorte grozdja, znane kot Bibline. Pramnijsko vino so našli v več regijah, predvsem na Lezbosu, pa tudi na Ikariji in Smirni (v današnji Turčiji). Atenej iz Naukratije je predlagal, da je Pramnian generično ime, ki se nanaša na temno vino dobre kakovosti in potenciala staranja.
Najzgodnejša omemba poimenovanega vina je od lirskega pesnika Alkmana (7. stoletje pr. n. št.), ki hvali Dénthis, vino z zahodnega vznožja gore Tajget v Meseniji, kot anthosmías ('dišeče po rožah'). Po mnenju vinske strokovnjakinje Jancis Robinson je bil Limnio skoraj zagotovo grozdje Lemnia, ki ga je Aristotel opisal kot specialiteto otoka Limnos,J. Robinson Vines, Grapes & Wines pg 225 Mitchell Beazley 1986 kar je verjetno enako sodobni sorti Lemnió, rdečemu vinu s šopkom origana in timijana. Če je tako, je Lemnió najstarejša znana sorta, ki se še vedno goji.
Najpogostejši slog vina v antični Grčiji je bil sladek in aromatičen, čeprav so pridelovali tri vina. Barva se je gibala od temno, črne do rjavkasto rjave in skoraj bistre. Oksidacijo je bilo težko nadzorovati, kar je bila pogosta napaka vina, zaradi katere mnoga vina niso ohranila svoje kakovosti po naslednji letini. Vendar so bila vina, ki so bila dobro shranjena in starana, zelo cenjena: Hermip je najboljša zrela vina opisal kot vina s šopkom »vijolic, vrtnic in hijacinta«. Komični pesniki so zapisali, da so grške ženske imele rade »staro vino, a mlade moške«.