Đuraš Ilijić () je bil srbski voditelj in vladar Zgornje Zete, * ni znano, † 1362.
Služil je srbskim vladarjem Stefanu Dečanskemu (1321-1331), Stefanu Dušanu (1331-1355) in Stefanu Urošu V. (1355-1371). Đuraševići so bili veja dinastije Crnojević, ki so dobili ime po Đurašu Ilijiću.
Mladost Đuraš je bil rojen v Zeti. Njegov oče Ilija je bil znan srbski kefalija, ki je služil srbskemu kralju Stefanu Milutinu (1282–1321). Kralju Milutinu je kot stavilac (domestik) služil tudi njegov stari oče Đuraš Vrančić.
Đuraš Ilijić je imel brata Nikolo in Vladino ali morda samo enega - Nikolo Vladino. Đuraš se je v virih prvič pojavil v listini Stefana Dečanskega, poslani dubrovniškim trgovcem dne 25. marca 1326. S to listino je srbski kralj potrdil dubrovniške trgovske privilegije po koncu vojne z Branivojevići. Priče so bili vojvoda Mladen, tepčija Vladoje in čelnik Đuraš Ilijić. Položaj čelnika je bil takrat višji od položaja starinika, vendar nižji od kazanca in tepčije.
Poglavar v srednjeveški Srbiji je imel različne dolžnosti, tako upravne kot vojaške. Leta 1331 se je Đuraš udeležil državljanske vojne v Srbskem kraljestvu, potem ko se je Stefan Dušan uprl svojemu očetu. Po pisanju Mavra Orbinija v Kraljestvu Slovanov (1601), je imel Dušan v uporu proti očetu dva svetovalca, Karavida in Đuraša. Stefan Dečanski se je avgusta istega leta predal, Dušan pa je bil 9. septembra v Svrčinu kronan za srbskega kralja.
Vladavina Od leta 1328 do 1348 je mestom Klis, Skradin in Omiš vladal Mladen III. Šubić Bribirski, vnuk slavnega Pavla I. Šubića Bribirskega. Leta 1347 se je Mladen poročil z Dušanovo polsestro Jeleno Nemanjić, hčerko Stefana Dečanskega in Marije Paleolog. Mladen je naslednje leto umrl zaradi črne smrti. Nasledil ga je mladoletni sin Mladen IV. Šubić Bribirski, oblast nad omenjenimi mesti pa je v njegovem imenu prevzela nejgova mati Jelena. Ogrski kralj Ludvik I. (1342–1382) in Beneška republika sta napadla Jelenina mesta. Dušan je proti Benečanom poslal svoja viteza Palmana in Đuraša Ilijića, pri čemer je Palman branil Klis, Đuraš pa Skradin. V Đuraševi vojski so bili tudi njegovi bratje, nečaki in nečakinje. Ogrskih napadov niso mogli dolgo vzdržati. Dušan je 20. decembra 1355 umrl, Đuraš pa je 10. januarja 1356 po Dušanovem ukazu Skradin predal Beneški republiki, ker ga ni mogel več braniti. Dušan se je pred smrtjo pogajal z Beneško republiko o skupnem napadu in osvojitvi bizantinskega Konstantinopla.
Smrt Mavro Orbini piše, da je družina Balšić po smrti cesarja Stefana Dušana doživela vzpon v Spodnji Zeti, saj je izkoristila šibkost novega cesarja Štefana Uroša V. Prednik Balšićev, Balša, je imel v posesti le eno vas. V sodobnih virih se Balšići prvič pojavijo leta 1359 v listini, s katero je cesar Uroš odstopil dohodek svetega Dmitrija za prejšnje leto velikemu vojvodi Vojislavu Vojinoviću. Naslednje leto so imeli Balšići v lasti območje med Skadrskim jezerom in Jadranskim morjem. Nadaljevali so s prodorom proti Zgornji Zeti, ki je bila v domeni Đuraša Ilijića in njegovih sorodnikov. Đuraš je bil v vojni z Balšići ubit, njegovi sorodniki pa so bili ujeti ali izgnani (1362).
Na Miholjski ožini so našli nagrobnik z napisom "Služabnik Kristusov Joakim, moje ime je Đuraš, vnuk ustanovitelja Đuraša" in pripisom, da je bil "neustrašen vitez cesarja Stefana Dušana". Domneva se, da je bil spomenik postavljen Đurašu Ilijiću.
Đuraš je prednik Đuraševićev, kasneje Crnojevićev. Imel je tri sinove: Radiča, Stefana in Dobrivoja ali samo dva: Radiča in Stefana Dobrivoja.
Viri
Историја српског народа 1, група аутора, Српска књижевна задруга, Београд (1999), друго издање , chapters 41 and 44
Kategorija:Rojeni v 14. stoletju Kategorija:Umrli leta 1362 Kategorija:Srbi Kategorija:Umorjeni ljudje