Videmski sporazum (polno ime Sporazum o ureditvi osebnega prometa, kakor tudi suhozemnega in pomorskega prevoza in prometa med Tržaškim območjem in območji, ki mejijo nanj) je bil dvostranski dogovor, podpisan 20. avgusta 1955 med Italijo in Federativno ljudsko republiko Jugoslavijo v italijanskem Vidmu, s katerim sta državi uredili prehajanje državne meje za stalne prebivalce vnaprej definiranega desetkilometerskega obmejnega pasu med Trbižem in Novigradom z uporabo dovolilnic. Po prehodu meje so se lahko na območju druge države zadržali največ do naslednjega dne. Sporazum je obnovil tudi meddržavne pomorske in kopenske prometne povezave; za izvajanje, spremljanje in tolmačenje pa je bila ustanovljena posebna narodnostno mešana komisija. Izjavo sta podpisala vodji obeh državnih delegacij, Miloš Bučar za Jugoslavijo ter Mario Capon za Italijo.
Ozadje right|thumb|290px|Ožičena državna meja leta 1945 pod samostanom Kostanjevica. Jugoslovansko-italijansko državno mejo je po koncu druge svetovne vojne urejala Pariški mirovni sporazum, sprejet 10. februarja 1947, ki pa ni upošteval meja naselij ali zgradb (kot je npr. presekala pokopališče Miren). Z videmskim sporazumom z dne 3. februarja 1949 sta državi uredili maloobmejni promet na kraku, severno od Trsta, za slovenske in italijanske kmete, ki so bili lastniki zemljišč na nasprotnih straneh meje in ljudi, ki so živeli manj kot 100 metrov od državne meje. Odločitev je bila povezana tudi z jugoslovansko prekinitvijo odnosov s Sovjetsko zvezo oz. informbirojem. Za potrebe izvrševanja sporazuma je bil ustanovljen maloobmejni prehod Rafut.
Za ostale prebivalce je bila meja do leta 1955 močno zastražena, stiki med ljudmi na obeh straneh meje pa so bili prekinjeni. Veliko ljudi je iz politično-ekonomskih razlogov takrat emigriralo v Italijo. Sedmi člen leta 1954 podpisanega Londonskega memoranduma je obe državi obvezoval sprejetja pogodbe, ki bo urejala maloobmejni promet in tako sta državi 20. avgusta 1955 v Vidmu podpisali »Sporazum o ureditvi osebnega prometa, kakor tudi suhozemnega in pomorskega prevoza in prometa med Tržaškim območjem in območji, ki mejijo nanj«. V širšem obsegu je Londonski memorandum uredil coni A in B Svobodnega tržaškega ozemlja.
Določila pogodbe Pogodba je imela 64 členov. Sporazum je prebivalcem krajev v desetkilometrskem obmejnem pasu omogočal pridobitev prepustnice za prehod državne meje, ki je poleg olajšanega prehoda meje preko maloobmejnih prehodov omogočala tudi prenos blaga. Najprej so bili za posamezne lastnike dovoljeni štirje prehodi na mesec z omejitvami prenešenih količin denarja in blaga, lastniki dveh ali več parcel pa so imeli neomejeno število prehodov. Na podlagi določil Sporazuma je bilo odprtih 54 maloobmejnih in šest mednarodnih prehodov kot tudi nekaj pomorskih. Odprle so se tudi avtobusne povezave. Leta 1962 je bil Sporazum dopolnjen, podaljšalo se je čas trajanja prehoda na 72 ur in prehod omogočilo na kateremkoli mejnem prehodu.
Čeprav si državi podpisnici diplomatsko nista povsem zaupali, je podpis sporazuma sčasoma izboljšal dvostranske odnose, meja pa je bila sredi 80. let 20. stoletja označena za eno najbolj odprtih meja med Zahodom in Vzhodom.
Jugoslovansko-italijanska državna meja je bila dokončno začrtana s podpisom Osimskega sporazuma 10. novembra 1975 in ratifikaciji leta 1977. Videmski sporazum je ostal v veljavi do vstopa Slovenije v Evropsko unijo in priključitvi Schengenskemu območju maja 2004, ko je bilo pet slovensko-italijanskih mejnih prehodov iz lokalnih povišanih v mednarodne mejne prehode.
Viri
Kategorija:1955 v politiki Kategorija:Mednarodni sporazumi Kategorija:Politika Italije Kategorija:Politika Jugoslavije