Estonski Švedi (švedsko: estlandssvenskar ali aibofolke, 'otoški ljudje'; estonsko: eestirootslased ali rannarootslased, 'obalni Švedi') so švedsko govoreča manjšina, ki tradicionalno živi na obalnih območjih in otokih današnje zahodne in severne Estonije. Med drugo svetovno vojno je skoraj vsa preostala švedsko govoreča manjšina pobegnila pred sovjetsko invazijo na Estonijo in leta 1944 zbežala na Švedsko. V Estoniji zdaj stalno živi samo nekaj sto njihovih potomcev.

Zgodovina Zgodnja zgodovina Švedsko govoreče prebivalstvo živi v Estoniji približno 650 let. Prva pisna omemba švedskega prebivalstva v Estoniji je iz leta 1294, zapisana v zakonih mesta Haapsalu. Nadaljnje zgodnje omembe Švedov v Estoniji so iz let 1341 in 1345, ko je estonski samostan v Padiseju prodal posest Laokula in otok Suur-Pakri skupini Švedov. Na podlagi nekaterih krajevnih imen je mogoče sklepati, da so bili Švedi v Estoniji prisotni že prej. Med 13. in 15. stoletjem se je veliko Švedov priselilo v obalno Estonijo iz švedsko govorečih delov Finske, ki je bila del Kraljevine Švedske in taka ostala do leta 1809. Finski Švedi so se pogosto naselili na zemljiščih v lasti Cerkve. Prvi dokumentirani zapis o otoku Ruhnu (švedsko: Runö) in njegovem švedskem prebivalstvu je v pismu kurlandskega škofa iz leta 1341, ki je potrdilo pravico otočanov do prebivanja in upravljanja njihovega premoženja v skladu s švedsko zakonodajo.

Švedska Estonija thumb|left|200px|Švedski imperij leta 1658, vključno s Švedsko Estonijo in Švedsko Livonijo (zdaj južna Estonija)

Leta 1561 je Švedska ustanovila dominion Švedska Estonija in ga imela v posesti do leta 1710, formalno do leta 1721, ko je bilo ozemlje po Nystadskem sporazumu odstopljeno Rusiji. Estonski Švedi so v tem obdobju uspevali. Švedščina je bila skupaj z nemščino in estonščino eden od uradnih jezikov.

Ruska oblast Potem ko je Tevtonski viteški red v 16. stoletju izgubil velik del svoje moči in je bila po veliki severni vojni (1700–1721) Švedska Estonija izgubljena v korist Rusije, so se razmere za Švede v Estoniji poslabšale. Njihova zemljišča, uradno v posesti Cerkve, so bila pogosto zasežena in dana lokalnemu plemstvu. Davki so se povečali. Te razmere so ostale nespremenjene tudi med celo rusko vladavino. Agrarne reforme, ki so leta 1816 zajele zemljo estonskih tlačanov, za večinoma netlačanske estonske Švede niso veljale.

Prisilne emigracije V nekaterih obdobjih med rusko vladavino v Estoniji so bile skupine estonskih Švedov prisiljene zapustiti Estonijo in se preseliti v druge dele Ruskega carstva. Najbolj opazna je bila preselitev med vladavino carice Katarine Velike leta 1781, ko so 1000 Švedov iz Hiiumaa (švedsko: Dagö) preselili v južno Rusijo, ki je zdaj del črnomorske Ukrajine. Švedi so tam ustanovili skupnost Gamalsvenskbi, danes v Hersonski oblasti.

Izboljšanje pogojev thumb|right|250px|Švedska cerkev v Hulloju, Vormsi Položaj estonskih Švedov se je v 50. in 60. letih 19. stoletja izboljšal zaradi nadaljnjih agrarnih reform, vendar je diskriminacija ostala prisotna tudi v preostalem obdobju carske vladavine v Estoniji. Po prvi svetovni vojni in oktobrski revoluciji je bila leta 1918 ustanovljena neodvisna Republika Estonija. Ustava neodvisne Estonije je etničnim manjšinam podelila nadzor nad jezikom v šolstvu, pravico do ustanavljanja institucij za njihove nacionalne in socialne pravice, pravico do uporabe maternega jezika v uradih na ozemljih, kjer so predstavljali večino prebivalstva, in izbiro narodnosti. Švedi, baltski Nemci, Rusi in Judje so imeli v novi nacionalni vladi svoje ministre. Ustanovljena je bila švedska politična organizacija Svenska Folkförbundet. Leta 1925 je bil sprejet nov zakon, ki je dal manjšinam še večjo kulturno avtonomijo, vendar Rusi in Švedi v Estoniji teh novih svoboščin niso izkoristili, predvsem zaradi ekonomskih razlogov.

Druga svetovna vojna Leta 1939 je Sovjetska zveza prisilila Estonijo, da podpiše sporazum o vojaških oporiščih. Številni otoki, na katerih so živeli estonski Švedi, so bili zaseženi, prebivalstvo pa preseljeno. Na njih so bila zgrajena vojaška oporišča. Leto kasneje je Sovjetska zveza okupirala Estonijo, s čimer so estonski Švedi izgubil svoj glas v vladi. Estonski švedski moški so bili vpoklicani v Rdečo armado, med nemško okupacijo pa v nemške oborožene sile. Večina estonskih Švedov je že pred drugo sovjetsko okupacijo Estonije leta 1944 pobegnila na Švedsko. 8. junija 1945 je bilo na Švedskem 6.554 estonskih Švedov in 21.815 beguncev iz Estonije.Seppo Zerterberg: Viro, Historia, kansa, kulttuuri. Helsinki: Suomalaisen kirjallisuuden seura, 1995,

Sedanje stanje Majhne skupine preostalih estonskih Švedov se zdaj ponovno združujejo in vzpostavljajo svojo dediščino s preučevanjem švedskega jezika in kulture. Vodi jih Estonski švedski svet, ki ga podpira estonska vlada. Leta 2000 so bili Švedi 21. največja etnična skupina v Estoniji, saj jih je bilo le 300. Na Švedskem še vedno živi veliko estonskih Švedov in potomcev beguncev iz Estonije.

Demografija thumb|left|200px|Tradicionalni švedski 'sprachraum' z označenimi narečji Podatki o prebivalstvu v zgodnjih stoletjih švedske naselitve niso na voljo. Ob koncu tevtonskega obdobja je tam živelo verjetno okoli tisoč družin estonskih Švedov, kar pomeni približno 5–7 tisoč oseb ali približno 2–3 % takratnega prebivalstva. Od tega je približno 1500 Švedov živelo v prestolnici Talin (švedsko: Reval).

Ruski popis prebivalstva iz leta 1897 navaja, da je v Estonski guberniji živelo 5768 estonskih Švedov ali 1,39 %. Večina Švedov je živela v okrožju Wiek, kjer so predstavljali 5,6-odstotno manjšino.

Popis prebivalstva iz leta 1922 navaja, da je imela Estonija skupno 1.107.059 prebivalcev. V tem številu je bilo le 0,7 % estonskih Švedov ali približno 7.850 oseb. V nekaterih krajih, kot so Ruhnu (švedsko: Runö), Vormsi (švedsko: Ormsö) in Riguldi (švedsko: Rickull) so Švedi tvorili večino prebivalcev. Leta 1934 se je število prebivalcev nekoliko zmanjšalo na 7.641.

Pred začetkom druge svetovne vojne je bilo v Estoniji skoraj 10.000 estonskih Švedov, od katerih jih je približno 9.000 pobegnilo na Švedsko. Pred pobegom je največ Švedov živelo v Haapsalu (švedsko: Hapsal) in Talinu (švedsko: Reval).

Po drugi svetovni vojni je bilo število estonskih Švedov stabilno. leta 1970 jih je bilo 435, leta 1979 254 in leta 1989 297. Bili so na 26. mestu seznama estonskih manjšin. Pred drugo svetovno vojno so bili za Rusi in Nemci na tretjem mestu. Po popisu prebivalstva leta 2000 jih je bilo 300, kar jih je uvrstilo na 20. mesto seznama estonskih manjšin. Ker se vsi vprašani niso izrekli za Švede, se njihovo število ocenjuje na približno tisoč.

Jezik Estonska narečja švedščine se prištevajo k vzhodnim različicam švedščine. Enotnega estonsko-švedskega narečja ni bilo, ampak jih je bilo več. Otok Ruhnu je imel svoje narečje, na drugih otokih so govorili narečje vormsi-noarootsi-riguldi, obstajala pa je tudi različica pakri-vihterpalu. Narečje hiiumaa še vedno govori nekaj Švedov v Gammalsvenskbiju v Ukrajini.

Pomembne osebe Bengt Gottfried Forselius (–1688), ustanovitelj javnega šolstva v Estoniji, avtor prve abecede v estonščini George Hackenschmidt (1877–1968), estonski vplivnež, profesionalni rokoborec, pisatelj in športni filozof Lennart Meri (1929–2006), estonski pisatelj, filmski režiser in državnik. Ragnar Nurkse (1907–1959), estonsko-ameriški ekonomist, pionir Ragnar Nurksejeve teorije uravnotežene rasti.

Galerija

Sklici

Kategorija:Švedi Kategorija:Estonija