Terazije

Terazije () je osrednji mestni trg in okoliška soseska Beograda v Srbiji. So v občini Stari Grad.

Danes imajo Terazije predvsem funkcijo glavnega tranzitnega trga, obdanega s pomembnimi javnimi stavbami, kulturnimi ustanovami, hoteli, javnimi spomeniki in parki. Čeprav niso klasično oblikovani trg, so bile Terazije zgodovinsko pomembne kot zbirališče in nekdanje poslovno in trgovsko središče Beograda. Skupaj z ulico Knez Mihailova, ki se razteza proti severovzhodu in neposredno povezuje Terazije z Beograjsko trdnjavo, je trg ena najstarejših in najbolj prepoznavnih ambientalnih enot Beograda. Zaradi svojega zgodovinskega in kulturnega pomena so bile Terazije januarja 2020 razglašene za zaščiteno prostorsko kulturno-zgodovinsko enoto.

Lega

Čeprav mnogi Beograjčani menijo, da sta Trg republike ali Kalemegdan osrednji del mesta, so Terazije določeno središče Beograda. Ko se beograjskim ulicam dodelijo ulične številke, se oštevilčenje začne od dela ulice, ki je najbližje Terazijam.

Terazije so tudi same kratka ulica, ki jo Ulica kralja Milana, glavna ulica v Beogradu, povezuje s trgom Slavija, Trg Nikole Pašića z Bulevarom kralja Aleksandra, najdaljšo ulico v Beogradu, Prizrenska ulica z naseljem Zeleni venac in naprej z Novim Beogradom ter Kolarčeva ulica s Trgom republike. Naselje meji tudi na Andrićev venac in Pionirski park na jugovzhodu, na park Aleksandrov na jugu in na naselje Varoš Kapija na zahodu. Majhen, pokrit trg Bezistan ga povezuje s Trgom Nikole Pašića.

Etimologija Glede izvora imena Terazije zgodovinar in pisatelj Milan Đ. Milićević je zapisal: »Da bi oskrbovali Beograd z vodo, so Turki v presledkih vzdolž džerize ali akvadukta, vodovodnega sistema, ki je dovajal vodo iz izvirov v Velikem Mokrem Lugu, zgradili stolpe. Voda je bila po ceveh speljana v stolpe, da bi se povečal tlak in jo prenesla dlje. Ti stolpi so bili: prvi, kjer je danes Terazijski vodnjak (približno na majhnem trgu med [hoteloma] Balkan in Moskva); drugi je bil tam, kjer je gostilna Ruski car; in tretji tam, kjer je zdaj kafana Grčka Kraljica. Najvišji od treh je bil tisti na Terazijah. Ta stolp je poleg svoje višine stal tudi na prostornem pragu, stran od okoliških hiš in je bil višji od katere koli sosednje stavbe. Vse te stolpe so Turki imenovali »vodne terazije«. Zaradi tega se celotna soseska novega dela Beograda, zlasti tista med Starim dvorom in blizu Stambolskih vrat, danes imenuje Terazije«.

Sama beseda dobesedno pomeni »vodne tehtnice« ali su terazisi. Toda stolpom podobne strukture so bile več kot le tehtnice – vzdrževale so vodni tlak pri dovajanju vode v soseske na visoki ravni. Stolpi so bili visoki od 3 do 10 m in so imeli na vrhu cisterno, iz katere je voda tekla v distribucijske cevi. Osmanska džeriza je sledila trasi starodavnega akvadukta iz obdobja Singidunuma, rimskega predhodnika Beograda.

Zgodovina Pred letom 1800

Vrh Terazijskega grebena je bogat z vodnimi izviri. Voda je nekoč tekla po pobočju, kjer je današnja Prizrenska ulica, na območje Zelenega venca. Zeleni venac je zgrajen na območju, ki je bilo prej del jarka, ki je v 18. stoletju obdajal Beograjsko trdnjavo. Ko je bil jarek zasut, je nastal ribnik, ki ga je delno napolnil potok iz Terazij. Današnji osrednji mestni trg se je spremenil v močvirje, polno mulja in prekrito z zarastjo. Lokalno prebivalstvo je obiskovalo ribnik v lov na race. Zabeleženo je, da so v hladnih zimah volkovi prišli do ribnika. Izsuševanje ribnika se je začelo v 1830-ih, vendar podzemna voda iz Terazij še vedno prepoji zemljišče med Terazijami in reko Savo.

1800–1850 Ker je bilo takrat zunaj jarka in mestnega obzidja, so ga meščani imeli za 'oddaljenega'. Ker je bilo pred Stambolskimi vrati in blizu Carigrajske ceste, so se sčasoma razvile nekatere obrtniške trgovine in hani. Cesta je vodila skozi vrata v mesto in čez jarek. Tudi obstoj vodnega stolpa s pitnikom je pomagal, da je območje postalo nekakšno 'parkirišče' pred mestnim vhodom.

Po propadu prve srbske vstaje so Osmani oktobra 1813 ponovno zavzeli Beograd, njihove predhodnice pa so požgale lesene barake v soseski Savamala. Ko se je izkrcala glavna osmanska vojska, je veliko število ljudi obtičalo na bregu v Savamali in poskušalo pobegniti čez Savo v Avstrijo. Moški so bili pobiti, ženske in otroci pa zasužnjeni. Ob glavnih mestnih cestah so ljudi nabijali na kol, zato so vrste nabitih ljudi postavili od Stambolskih vrat do Terazij in v bližini, vzdolž Carigradske ceste, od Batal mošeje do Tašmajdana.

Terazije so se kot urbana značilnost začele oblikovati v prvi polovici 19. stoletja. V 1840-ih je srbski knez Miloš Obrenović želel preseliti srbsko prebivalstvo iz starega mesta z jarki, kjer so bili pomešani s turškimi prebivalci in iz soseske Savamala na bregu reke Save, da bi ga posodobil. Srbskim obrtnikom, zlasti kovačem, kolarjem in bakrorezcem, je ukazal, naj zgradijo svoje hiše in trgovine na mestu sedanjega trga, praznega, naseljenega območja, ki se razprostira pred Stambolskimi vrati. Namen poteze je bil tudi preprečiti kurjenje ognja po vsem mestu in ublažiti hrup, ki ga povzročajo te specifične vrste obrtnikov.

Vendar so obrtniki in rokodelci zavrnili selitev, zlasti prebivalci Savamale, saj jih je knez Miloš nameraval preseliti še dlje od Terazij, v takrat oddaljeno vas Palilula, »za božjim hrbtom«. Knez se je zatekel k nasilju. Zbral je svoje privržence in nasilneže ter jih leta 1835 poslal v Savamalo. Ker je bilo naselje še vedno le barakarsko naselje s hišami iz gnilega lesa in blata, so bile vse hiše porušene v enem dnevu, brez kakršne koli rušilne opreme. Poleg tega je bil ustabaša, vodja ceha kočarjev in kovačev, javno pretepen in prejel 25 udarcev. Obrtniki so se nato strinjali s selitvijo.

Ilija Čarapić, predsednik beograjske občine 1834–1835 in 1839–1840, je imel posebno nalogo, da tem obrtnikom dodeli parcele na Terazijah in kdor se je strinjal, da bo parcelo sam ogradil, jo je dobil brezplačno. Eno od parcel je knez Miloš podelil svojemu najljubšemu arhitektu Hadži Nikoli Živkoviću. Nekega dne, ko sta se skupaj peljala v kočiji, je knez Živkovića vprašal, komu pripada ena od parcel brez ograje. Živković je odgovoril, da je njegova, knez pa je rekel: No, zdaj ni več tvoja, ko je ves ta čas nisi ogradil.

Politik in poslovnež Stojan Simić, član vplivne družine Simić, je konec 1830-ih kupil parcelo na koncu Terazij. To je bil kos močvirja, ki je obsegal sodobne značilnosti Starega dvora, Pionirskega parka in Aleksandrovega parka. Do poletja 1840 je močvirje izsušil, zasul in izravnal teren ter na severni strani sodobne ulice Kralja Milana med letoma 1840 in 1842 zgradil razkošen dvorec. Stavba je postala znana kot Stari Konak. Razvoj prvega srbskega kraljevega kompleksa se je začel leta 1843, ko je država dvorec z okoliškim vrtom oddala v najem kot dvor vladajočemu knezu Aleksandru Karađorđeviću. Ko se je kraljeva družina preselila v sosesko, je bil leta 1843 izdelan prvi regulativni načrt za Terazije, ki je predvideval, da bodo postale novo trgovsko in poslovno središče Beograda.

1850–1900 Zamisel za spomenik Karadžordžu, vodji prve srbske vstaje od 1804 do 1813, se je pojavila leta 1853, predlagana lokacija pa so bile Terazije. Prvi uradni predlog je leta 1857 podal Toma Vučić-Perišić, eden od voditeljev Branilcev ustave. Čeprav je bila osmanska uprava nad Srbijo takrat omejena, je bila še vedno dovolj močna, da je preprečila gradnjo spomenika. Niso mogli dovoliti spomenika zagrizenemu sovražniku svojega cesarstva. Po skupščini na dan svetega Andreja v letih 1858–1859 je bil na oblast vrnjen odstavljeni Miloš Obrenović, ideja o postavitvi spomenika Karađorđu na Terazijah pa je bila opuščena.

Kafana Kasina in kasneje hotel sta bila zgrajena leta 1858. Ime je dobila po tem, da so bile igre na srečo organizirane za VIP člane (ženska različica besede casino). Med strankami so bili prvotno tudi člani Srbske napredne stranke. Leta 1918 je v dvorani nekaj časa zasedala Narodna skupščina Srbije, do leta 1920 pa je tukaj prirejalo predstave tudi Narodno gledališče. Leta 1860 je bila odprta kafana Kod Albanije (Chez Albania). Majhna, dotrajana hiša, zgrajena v orientalskem, turškem slogu z rumeno fasado, je bila zelo priljubljena. Ura pred njo je bila prva javna ura v Beogradu, zato je postala najbolj priljubljeno zbirališče v mestu. Porušili so jo, da bi naredili prostor za palačo Albanija, ki je bila dokončana leta 1939.

Leta 1859 je Atanasije Nikolić, pedagog in kmet, na Terazijah zasadil več kostanjev, da bi Beograd postal bolj zelen. Nikolić je bil kot inženir in urbanist zadolžen tudi za ureditev parkov Košutnjak in Topčider ter avenij vzdolž Terazij in Topčiderske ceste ter drugih ulic. Sadike je gojil v drevesnici, ki jo je osebno ustanovil v Topčiderju v tridesetih letih 19. stoletja, ko je uredil park. Kostanjev drevored na Terazijah je bil zasajen v dvojnih vrstah. Do približno leta 1865 so bile stavbe na Terazijah večinoma enonadstropne in dvonadstropne. Vodni stolp so leta 1860 odstranili in ga nadomestili s pitnikom Terazijska česma, ki so ga postavili v počastitev druge vladavine kneza Miloša Obrenovića. Med prvo rekonstrukcijo trga leta 1911 so kostanjev drevored posekali, medtem ko so česmo leta 1912 preselili v Topčider.

Leta 1860 se je začela gradnja Palače s stolpi ob Starem Konaku. Namenjena je bila palači prestolonaslednika kneza Mihajla Obrenovića. Knez je ni nikoli uporabljal, večinoma je živel v Mali palači, ki jo je zgradil ob Starem Konaku, medtem ko je na njegovem dvoru gostil ministrstva za notranje in zunanje zadeve. Stavbo je zasnoval Kosta Šrepalović. 24. maja 1860 je bila organizirana zasebna predhodnica javnega prevoza v Beogradu. Omnibusno linijo so upravljali diligencerji. Njeno izhodišče je bilo na Terazijah, pri kafani Kod Zlatnog Venca in jo je povezovalo s Topčiderjem. Podjetje ni bilo zelo donosno, zato ga je lastnik Luka Jakovljević leta 1861 prodal Milanu Tešiću, ki je razširil linijo od Terazij do Varoš Kapije in dvignil ceno na 3 groše.

Četrt Terazije je bil uradno ustanovljen 3. marca 1860, tako da so Terazije upravno postale del Beograda, prav tako kot druge soseske zunaj nekdanjega jarka. Po incidentu pri Čukurjevem vodnjaku se je osmanska garnizija umaknila iz Stambolske kapije. Vrata so bila porušena od 26. aprila do 31. maja 1866, s čimer je bila odstranjena zadnja 'brazgotina', ki je delila mestne dele na nasprotnih straneh jarka, s čimer so Terazije postale ena urbana enota s starejšim delom mesta. To je spodbudilo pospešeno urbanizacijo, ne le Terazij, temveč tudi drugih sosesk zunaj starih mestnih meja. Ko je bil 14. oktobra 1892 v Beogradu uveden prvi konjski voz, je bila postaja na Terazijah, poleg vodnjaka.

Mala palača je bila porušena aprila in maja 1881, da bi naredili prostor za Stari dvor. Zasnoval jo je Aleksandar Bugarski, zgrajena pa je bila po ukazu kneza, kasneje kralja Milana Obrenovića. Temeljni kamen je bil položen 23. junija 1881, stavba pa je bila dokončana do leta 1883.

1900–1918

Do preloma stoletja se je trg oblikoval z jajčasto podlago, kjer je danes palača Albanija. V bližini te podlage je bila zgrajena nizka rumena hiša, v pritličju pa je bilo več trgovin z igračami in copati, pokritih z roletami (ćepenak). V zgornjem nadstropju je bil sedež mesečne revije Zvezda, ki jo je urejal Janko Veselinović. Ob njej je bila zgrajena kafana Zlati Krst, ki jo je danes nadomestila stolpnica, zgrajena v 1960-ih. Tam je bila tudi gostilna Albanez, nekakšna študentska menza, saj so bili njeni gostje večinoma dijaki in dijaki srednjih šol ter njihovi profesorji. Zraven je bila gostilna Zlatna Slavina, ki so jo pogosto obiskovali novinarji in pisatelji, poleg nje pa sta bili knjigarna in založba. Nanjo se je naslanjal stari hotel Balkan z enim nadstropjem. Nekoliko izstopajoča je bila pekarna (kruharnica), ki je bila takrat znana po svojih izdelkih (jajčni burek, različni kifli, pogačice, lepinje s toplim kajmakom).