thumb|Naslovnica Sretenjske ustave Ustava Kneževine Srbije (srbsko: Уставъ Княжества Сербіе, latinizirano: Ustav Knjažestva Serbie), znana kot Sretenjska ustava (Svečniška ustava), je bila prva ustava Kneževine Srbije, sprejeta v Kragujevcu leta 1835. Ustavo je napisal Dimitrije Davidović. Ustava je oblast razdelila na zakonodajno, izvršilno in sodno, kar še danes velja za standard demokracije in ustavnosti.
Vlado kneževine so sestavljali knez, Državni svet in Narodna skupščina. Ustava je določala, da si knez in Državni svet delita izvršilno oblast. Zaščitene so bile pravice in svoboščine državljanov, kot so nedotakljivost osebnosti, neodvisnost sodstva in pravica do zakonitega sojenja, svoboda gibanja in naselitve, pravica do izbire poklica, enakost državljanov ne glede na vero in narodnost.
Čeprav jo ustavo sprejela Velika narodna skupščina, je bila po samo 55 dneh pod pritiskom velikih fevdalnih sil - Turčije, Rusije in Avstrije, začasno suspendirana. Izvirni izvod dokumenta hrani Državni arhiv Srbije.
Ozadje Prva srbska vstaja proti Osmanskemu cesarstvu se je začela kot lokalni upor proti nasilju dahij po skupščini na Sretenju v Orašcu leta 1804. Za vodjo upora je bil izvoljen Đorđe Petrović Karađorđe.
Med vstajo so bili sprejeti trije ustavni zakoni. Prvi leta 1805, drugi leta 1808 in tretji leta 1811. Zakon, napisan 14. decembra 1808, je bil prvi pisni in formalni akt neodvisne Srbije. Ta zakon je formalno ukinil nahije in vzpostavil centraliziran sistem uprave. Obdobje mešane srbsko-turške uprave, ki je trajalo od 1815 do 1830, je zaznamovalo stopnjevanje zatiranja turških oblasti in koncentracija oblasti v rokah Miloša Obrenovića. Turške oblasti so predstavljali beograjski paša ali vezir, kadije in muselimi, srbske oblasti pa vrhovni knez Srbije, Ljudska pisarna in drugi. Leta 1820 so bila ustanovljena ločena srbska sodišča. Oktobra 1826 je bilo Osmansko cesarstvo pod pritiskom novega ruskega carja Nikolaja I. prisiljeno sprejeti Akkermansko konvencijo. Peti člen konvencije je določal, da mora Visoka porta nemudoma udejaniti določbe osme točke Bukareškega miru, ki so se nanašale na srbsko ljudstvo.
Ker je knez Mičoš Obrenović na skupščini 1. februarja 1834 začutil vznemirjenost ljudskih množic, je obljubil pomembne zakonodajne in upravne reforme.
Miletov upor V kneževini se je zelo občutila odsotnost državnega sistema in sodišč. Veliko nižjih uradnikov je bilo ponižanih in pretepenih. Ljudje niso bili več pripravljeni prenašati vedenja kneza Miloša in njegovih najbližjih sodelavcev. Poleg tega se je Miloš še vedno izogibal organiziranju sveta, ki bi ga v skladu z ustavo iz leta 1830 moral ustanoviti. Kmete je formalno odvezal od fevdalnih odnosov, a je še vedno ohranil nekatere fevdalne obveznosti, kar ga je kasneje skoraj stalo vladavine.
Knez je na skupščini 1. februarja 1834, ko je začutil vznemirjenost ljudskih množic, obljubil pomembne zakonodajne in upravne reforme. Predlagal je tudi osnutek nove ustave in še pred njenim nastankom imenoval pet ministrov. Za ministra za pravosodje in šolstvo je imenoval Lazarja Teodorovića, za notranjega ministra Đorđa Protića, za finance Koco Markovića, za vojsko Tomo Vučića Perišića in za zunanjega ministra Dimitrija Davidovića. Njihovih dolžnosti kljub imenovanju ni določil z nobenim odlokom. Ker se je Miloš Obrenović še naprej obnašal tako kot prej, so bili njegovi nasprotniki prepričani, da bo nekaj ukrenil le, če se mu bodo odkrito uprli. V začetku januarja 1835 so se v Kruševcu, v hiši Stojana Simića, sestali predstavniki opozicije Milosav Zdravković Resavac, Mileta Radojković, Đorđe Protić, Milutin Petrović Era in Avram Petronijević in sklenili, da bodo knezu vložili zahtevo po spremembah. Če bi zahteve zavrnil, bi posegli tudi po nasilnih sredstvih. Na srečanju so nekateri predlagali celo knežev uboj ali odstavitev in izgon. Nazadnje je prevladalo stališče Milete Radojkovića, da bi z ustavo omejili oblast kneza Miloša, odpravili kulak, ljudstvu dali pravico do rabe gozda in, kar je najpomembneje, z razlastitvijo trgovcev odpravili monopol nad trgovino.
Ko je prišel čas za akcijo, ki se je po Radojkoviću imenovala Miletov upor, je Simić pripeljal s seboj nekaj ljudi iz Kruševca. Mileta Radojković je pripeljal nekaj ljudi iz Jagodine, drugim pa ni uspelo dobiti nikogar. Revolucionarje je pred Kragujevcem pričakalo zbrano ljudstvo, pred katerim je imel Petronijević goreč govor. Kneza Miloša je obtožil, da se obnaša kot paša in ljudstvu vsiljuje svojo državo kot svojo dediščino. Revolucionarje je pričakal Toma Vučić Perišić, ki je branil kneza Miloša. S seboj je imel 150 konjenikov, vendar se je izogibal konfliktu, dokler ni izvedel razlogov za upor. Uporniki so namignili, da bi lahko napadli Požarevac, kjer je bil knez Miloš, Mileta pa je še vedno vztrajal pri ustavi, ki bi omejila knezovo oblast. Vučić je prevzel vlogo posrednika in zahteve prenesel knezu, ki je celo sam razmišljal o begu. Prestrašen zaradi upora se je knez Miloš po sestanku z uporniki odločil objaviti novo ustavo in ustanoviti Državni svet. Pisanje ustave je zaupal Dimitriju Davidoviću in 2. februarja/14. februarja 1835 sklical skupščino.
Sprejemanje ustave Ustavo je sestavil Dimitrije Davidović. Več zgodovinarjev meni, da je bila oblikovana po francoski ustavi iz leta 1791 in ustavnih listinah iz let 1814 in 1830 ter belgijski ustavi iz leta 1831. Davidović je v "Srbskem glasniku" št. 15 z dne 25. aprila 1835 na kratko orisal ameriško ustavo. Za ustavo je skoval nov naziv "ustav", ki je nadomestil prejšnji srbski izraz "konštitucija". V polneodvisni kneževini je Davidović na zelo svobodomiseln način sestavil najvišji pravni akt liberalne organizacije. Ustava je bila razdeljena na 14 poglavij in 142 členov.
Ustava je oblast delila na zakonodajno, izvršilno in sodno vejo. Zakonodajna in izvršilna oblast sta pripadali knezu in Državnemu svetu, sodišča pa so bila neodvisna. Izvršilno oblast je sestavljalo šest ministrov. Predsednik sveta je vodil tudi ministrske seje. 2. februarja 1835, po novem koledarju 14. februarja, je bila na knežjih travnikih v Kragujevcu sprejeta Sretenjska ustava ob prisotnosti 2500 udeležencev in 10.000 gledalcev. Predhodno glasovanje v petih okrožjih je bilo izvedeno brez glavne obravnave. Naslednji dan je bila ustava na slovesen način prebrana in objavljena. Branje so spremljale zastave in slovesna glasba ter povorka knežje konjenice in straže. Prisotni so bili najvišji državni možje in poslanci. Zvečer sta bila ognjemet in gledališka predstava.
Izid Ustava je veljala le 14 (ali 55) dni. Največja evropska cesarstva Rusija, Turčija, Avstrija in Prusija, pa tudi številne manjše države, takrat niso imela ustav in jih tudi niso nameravale sprejeti. Vse so zato protestirale in se strinjale, da je ustava revolucionarna in nasprotna njihovemu fevdalnemu redu. 11. aprila 1835 je bila ustava razveljavljena.
Sklica
Vir
Kategorija:Zgodovina Srbije Kategorija:Ustave po državah