Elizabeta Češka (češko: Eliška Přemyslovna) je bila princesa iz češke dinastije Přemyslidov, ki je kot prva žena kralja Ivana Slepega postala češka kraljica, * 20. januar 1292, † 28. september 1330.

Bila je mati češkega kralja in cesarja Svetega rimskega cesarstva Karla IV. in češke in poljske kraljice Judite Habsburške.

Otroštvo Elizabeta je bila hči kralja Venčeslava II. Češkega in kraljice Judite Habsburške. Mati ji je umrla, ko je bila stara pet let, od njenih devetih bratov in sester pa so odrasli le štirje: Venčeslav, Ana, Margareta in ona sama. Imela je tudi polsestro Nežo. Šest let po materini smrti se je njen oče ponovno poročil s poljsko princeso Elizabeto Richezo iz dinastije Pjastov. Elizabetin oče je s tem prevzel tudi poljsko krono.

V Elizabetini mladosti se je zgodilo več pomembnih dogodkov: uničujoč požar na Praškem gradu leta 1303, očetova smrt in atentat na njenega brata Venčeslava. Ob očetovi smrti je bila stara trinajst let in poslej živela s sestro Ano. Njena druga sestra Margareta se je pri sedmih letih poročila z Boleslavom III. Velikodušnim, ki je skupaj s svojo materjo Elizabeto Velikopoljsko prišel na češki dvor.

Elizabeta je odšla živet k teti Kunigundi v samostan blizu Praškega gradu. Ker ni imela matere, je bila pod močnim tetinim vplivom. Njena svakinja Viola Tešinska in njena mačeha Elizabeta Richeza sta prišli živet k Ani in Elizabeti, dokler se odnosi med sestrama niso poslabšali.

Boj za prestol Leta 1306 je po umoru Elizabetinega brata Venčeslava je češki kralj postal Elizabetin svak Henrik. Ona sama je bila takrat edina še neporočena princesa v družini in pri štirinajstih letih veljala za godno za poroko. Kot taka je igrala pomembno vlogo v boju za oblast v Češkem kraljestvu. Prepiri za češki prestol med Henrikom in Rudolfom Habsburškim so privedli do tega, da je Rudolf zasegel Češko in se poročil s kraljico Elizabeto Richezo. Elizabeta je odšla živet na praški grad k bratovi vdovi, Violi Elizabeti Tešinski. Po Rudolfovi smrti leta 1307 se je krona vrnila njenemu svaka in sestri, ki sta iz političnih razlogov želela, da se Elizabeta poroči z Otonom Löbdaburgskim, gospodom Bergovskim. Ker se Elizabeta z njim ni hotela poročiti, sta se Elizabeta in Ana sprli.

Proti Henriku in Ani se je ustanovila opozicijska skupina z Elizabeto na čelu. Poroka z Ivanom Luksemburškim thumb|250px| Elizabetina poroka z Ivanom Luksemburškim v Speyerju leta 1310 thumb|250px| Elizabeta (na sredini) s taščo Margareto (levo) in snaho Ano (desno)

Elizabeta se je kmalu po njegovem 14. rojstnem dnevu poročila z Ivanom Luksemburškim, sinom svetega rimskega cesarja Henrika VII. Luksemburškega. Poroka je bila 1. septembra 1310, potem ko je bil Ivan prisiljen napasti Češko. Henrik in Ana sta pobegnila na Koroško, kjer je Ana leta 1313 umrla. Kronanje Ivana in Elizabete je bilo 7. februarja 1311.

Zakon je bil sprva katastrofalen, saj je morala Elizabeta roditi sina, da bi preprečila dedovanje potomcev svoje sestre Margarete. Sina je rodila šele šest let po poroki, ko je rodila kasnejšega svetega rimskega cesarja Karla IV. Po njegovem rojstvu so se razmere v zakonu za nekaj časa izboljšale, saj je bilo nasledstvo zagotovljeno. Kasneje so se razmere zaostrile zaradi njunih različnih političnih mnenj. Leta 1319 je bila razkrita domnevna zarota, da bi Ivana odstavili in ga nadomestili z njunim najstarejšim sinom Karlom. Krivci so bili kaznovani.

Janez se je odločil, da bo svoji ženi preprečil vmešavanje v izobraževanje njunih otrok, zato je tri najstarejše otroke - Margareto, Bono in Karla - vzel iz Elizabetinega varstva. Kraljica Elizabeta je nato živela na gradu Mělník. Malega Karla je zaprl in ga leta 1323, ko je bil star 7 let, poslal v Francijo. Karel ni nikoli več videl svoje matere.

Kasnejša leta thumb|Doprsni kip Elizabete Češke v triforiju stolnice sv. Vida v Pragi (1370. leta)

V popolni osami in zapuščena od vseh je Elizabeta zapustila Češko in odšla živet v izgnanstvo na Bavarsko. Njena dejanja so veljala za dejanje odkritega sovraštva do Ivana in njegovih plemičev. V izgnanstvu je Elizabeta rodila svoja zadnja otroka, dvojčici Ano in Elizabeto. Ivan Elizabete v izgnanstvu ni podpiral. Leta 1325 se je vrnila na Češko s hčerko Ano, saj je Elizabeta nekaj mesecev prej umrla. Ko se je vrnila, je bila bolna in je živela še pet let. Njena zadnja leta je zaznamovala finančna stiska, zaradi katere ni mogla vzdrževati svojega dvora. Leta 1330 je umrla zaradi tuberkuloze v starosti osemintridesetih let.

Otroci Elizabeta in Ivan sta imela sedem otrok. Margareta (8. julij 1313 – 11. julij 1341, Praga), 12. avgusta 1328 poročena v Straubingu z bavarskim vojvodom Henrikom XIV. Bona (21. maj 1315 – 11. september 1349, Maubuissonska opatija, Saint-Ouen-l'Aumône), 6. avugust 1332 poročena v Melunu s kraljen Ivanom II. Francoskim Karel IV. (14. maj 1316 – 29. november 1378), češki kralj in cesar Svetega rimskega cesarstva Přemysl Otakar (Oton) (22. november 1318 – 20. april 1320), češki princ Ivan Henrik (12. february 1322, Mělník – 12. november 1375), moravski mejni grof Ana (1323 – 3. september 1338), Elizabetina dvojčica, poročena 16. februarja 1335 z vojvodom Otonom Avstrijskim Elizabeta (1323–1324)

Predniki

Sklici

Viri

Kategorija:Rojeni leta 1292 Kategorija:Umrli leta 1330 Kategorija:Přemyslidi Kategorija:Češke kraljice soproge Kategorija:Vladarji v 14. stoletju