Dahije (srbsko: дахије, latinizirano: dahije, iz turškega dayı) so bili odpadniški janičarski častniki, ki so se uprli osmanskemu sultanu Selimu III. in prevzeli oblast v Beograjskem pašaluku, potem ko so leta 1801 ujeli in umorili vezirja Hadži Mustafo Pašo. Štirje vrhovni voditelji dahij so bili Mehmed-aga Fočić, Kučuk Alija, Aganlija in Mula Jusuf. V prvi fazi njihovega upora so se jim v začetni fazi prve srbske vstaje uprli Srbi. Ta del vstaje se zato imenuje tudi upor proti dahijam.
Ozadje Osmansko cesarstvo je leta 1787 napovedalo vojno Rusiji, da bi povrnilo ozemlje, izgubljeno v prejšnji vojni. Februarja 1788 se je Rusom pridružila Avstrija.
Osmanske oblasti so med pripravami na vojno z Avstrijo nasilno razorožile Srbe. Razoroževanje so izvajale redne osmanske vojaške enote in bašibozuki, neregularni vojaki Osmanskega cesarstva, večinoma Albanci in Čerkezi. Ljudje so pred njimi bežali čez Savo in Donavo na avstrijsko ozemlje in ustanovili Srbski svobodni korpus. Srbski prostovoljci so se aktivno spopadali z osmanskimi četami, napadali ladje na Donavi in osvobodili številna mesta, vendar jim je bila odrečena prepotrebna pomoč in oprema. Osmanske protioperacije in teror so imeli za posledico do 50.000 srbskih beguncev in podpis premirja. Avstrijski dvor si je vse bolj prizadeval za končanje konflikta in avgusta 1791 sklenil Sistovski mirovni sporazum.
Porta je amnestirala udeležence na avstrijski strani in prepovedala janičarje v Beograjskem pašaluku. Janičarji, ki so nekoč tvorili hrbtenico osmanske vojaške moči, so v 18. stoletju izgubili svoj pomen in zaradi pomanjkanja discipline in slabe morale postali vir neredov. Jasno je bilo, da je osmanska vojska potrebn vojaške reforme po evropskih vzorih, zato se je Porta odločila, da janičarje izžene.
Upor janičarjev Hadži Mustafa Paša je julija 1793 postal vezir Beograda – Smederevskega sandžaka, znanega kot Beogradski pašaluk. Janičar Kara-Smail, ki je ostal v Beogradu in si prizadeval postati janičarski aga celotnega pašaluka, je bil po ukazu Hadži Mustafe Paše umorjen, kar je vzbudilo strah med drugimi janičarji, da so pobegnili v Vidinski sandžak. Nekateri janičarji so ostali, med njimi Bego Novljanin in Ćurtoglija iz Bosne, ki sta živela v Šabcu. Mustafa Paša se je v srbski zgodovini ohranil v pozitivnem spominu, saj je z reformami izboljšal razmere v pašaluku. Odpadniški janičarji iz Vidinskega sandžaka so si pod vodstvom Osmana Pazvantogluja prizadevali zavzeti Beograjski pašaluk, zato je Mustafa Paša poiskal pomoč srbskih knezov. Knezi so zbrali milico za boj proti janičarjem, ki je štela približno 15.000 mož. Med njimi so mnogi pridobili vojaško usposabljanje in izkušnje v zadnji vojni avstrijsko-turški vojni.
Leta 1796 so janičarji pod poveljstvom Tosun-age v dveh skupinah vdrli v Beograjski pašaluk. Ena je zavzela Ćuprijo na jugovzhodu, druga pa je napadla Požarevac na vzhodu in se spopadla z milico pod poveljstvom Stanka Arambašića. Janičarji so premagali Arambašića in se odpravili proti Beogradu in zavzeli spodnje mesto. Vezir Mustafa Paša se je s svojo majhno vojsko zaprl v beograjsko trdnjavo. Aleksa, Grbović in Birčanin so zbrali milico Valjevske nahije, ki je skupaj s spahijami in spremstvom Mustafe Paše napadla janičarje v spodnjem mestu in jih izgnala iz Beograda. Birčanin in Karađorđe sta janičarje zasledovala do Smedereva, kjer so se zaprli v Smederevsko trdnjavo. Mustafa Paša je proti njim poslal topništvo, ki je janičarje prisililo v beg v Vidin. Janičarji so zatem ponovno poskušali zasesti Beograjski pašaluk, vendar so bili pri Kolarijh poraženi. Izkazalo se je, da je bila srbska milica dobro organizirana, disciplinirana in izurjena. Porta je za nagrado izdala fermane, ki so prepovedali nasilje nad kristjani, Srbom dali nekaj samouprave, boljši družbeno-gospodarski status, jim dovolili gradnjo cerkva in njihovim podeželskim poglavarjem z nazivom knez ohraniti varnostne sile.
Nadzor nad beograjskim pašalukom thumb|250px|Dahije ubijajo Mustafa Pašo
Vladavina sultana Selima III. (1789–1806) je bila obdobje notranjih sporov med pašami, ajani in krdžali in nemirov. Dogajati so začeli tudi novi konflikti z janičarji, grožnja Francozov Egiptu pa je Porto prisilila, da je v začetku leta 1799 dovolila vrnitev janičarjev v Beograjski pašaluk.
Leta 1800 so se janičarji pod vodstvom Mehmed-age Fočića, Kučuk-Alije, Aganlije in Mule Jusufa preselili iz Vidinskega sandžaka v Beograjski pašaluk ter prevzeli oblast nad večino pokrajine in nato še nad samim Beogradom.
Janičarska aga Bego Novljanin in Ćurtoglija, ki sta živela v Šabcu, sta leta 1800 umorila kneza Ranka Lazarevića in nato od njegove družine zahtevala denar. Knez Aleksa Nenadović, eden najvplivnejših srbskih voditeljev, je protestiral pri vezirju Hadži Mustafa Paši, ki je 17. aprila, po starem koledarju 5. aprila 1800, v Šabac poslal 600 ali 800 najemnikov, ki so ujeli in usmrtili 27, 28 ali 36 njunih mož, medtem ko sta Novljanin in Ćurtoglija pobegnila v Bosno.
Po vrnitvi so janičarji obnovili teror nad Srbi. Julija 1801 so zavzeli Beograd in Mustafa Pašo decembra umorili. Vodilni štirje janičarji, imenovani dahije, so odpravili srbske fermane, pregnali spahije, ki niso prešli na njihovo stran, in povabili muslimane iz bližnjih sandžakov, ki so jih uporabljali za nadzor nad Srbi. V Šabcu so za svojega vodjo postavili Mus-ago Fočića, brata Mehmed-age. Tiranija se je nadaljevala. Aleksa, Grbović in Birčanin so se z drugimi knezi na skrivaj sestali v samostanu Čokešina, kjer so sultanu napisali prošnjo glede janičarjev in jo prek Avstrije poslali Porti. Porta je nato dahijam zagrozila, da bo nadnje poslala veliko vojsko, če ne bodo prenehali z zatiranjem raje. Izgnani spahije in njim zvesti muslimani so sredi leta 1802 s podporo Srbov organizirali upor proti janičarjem. Upor je bil neuspešen in tiranija se je nadaljevala. Upor v Požarevcu so dahije preprečile, ker je izbruhnil prezgodaj.
Tiranija je Srbe prisilila, da so sultanu poslali peticijo, za katero so izvedeli dahije. V strahu pred izgonom s pomočjo Srbov so se odločili usmrtiti vodilne Srbe po celotnem pašaluku, kar je znano kot "pokol knezov".
Upor Pokol knezov konec januarja 1804 je spodbudil Srbe k uporu proti dahijam, s čimer se je začela prva srbska vstaja. Po zboru v Orašcu 14. februarja 1804 so Karađorđevi uporniki odšli v šumadijske vasi, kjer so požgali turške gostilne, pobili dahijske privržence in zbirali može za svojo vojsko. Število upornikov se je v nekaj dneh povečalo na 2000. Dahije so se čutili ogrožene in so k upornikom poslali Aganlijo, da bi se pogajal o miru, vendar mu to ni uspelo in vstaja se je razširila. Uporniki so napadli Rudnik, ki ga je držal zloglasni Sali-aga, brat Kučuk-Alije. 6. marca so ga zavzeli, Sali-agi z 200–300 možmi pa je uspelo pobegniti v Čačak. Kučuk-Alija je 14. marca v Vrbici prestregel Karađorđevo stražo, ki je čakala na uporniško vojsko. V kratki kratki bitki so uporniki zgubili nekaj mož in se umakili. Kučuk-Alija je odšel v Kragujevac, da bi tamkajšnje Srbe odvrnil od upora in zase zbral več vojakov.
Srbski uporniki so konec marca 1804 pri Kijevu uničili dahijsko vojsko in ubili do 400 sovražnikov. Oddelek razbojniških najemnikov (kirdžali) pod poveljstvom Alije Gušanca je bila nekaj dni pred tem poražena pri Ćupriji. Gušancu so dvakrat ali trikrat preprečili, da bi se pri Jagodini pridružil Kučuk-Aliji in se prebil do Beograda. Gušancu je konec marca uspel preboj do Jagodine, deloma zaradi šibke srbske obrambe okoli mesta. Obleganje Jagodine je bilo zaradi slabega vremena neuspešno in srbski uporniki so se konec marca razpršili. Blokada Beograda se je okrepila. Srbski uporniki so po prvi bitki pri Jagodini zbrali novo vojsko in bolje načrtovali napad na Jagodino. 16. aprila so pod vodstvom Karađorđa osvojili mesto, ubili 300 ljudi, jih veliko ujeli in prisilili Kučuk-Alijo v beg. Po zmagi pri Jagodini so manjše uporniške enote zasledovale Kučuk-Alijo skozi Šumadijo in ga 17. in 18. aprila dvakrat uspešno napadla iz zasede. Janičarji so takrat od pomembnih mest držali samo še Beograd, Smederevo in Požarevac.
Po zavzetju Požarevca konec maja in Smedereva 4. junija 1804 je na severu Beograjskega pašaluka ostal v rokah dahij samo še Beograd. Sredi junija 1804 se je pred Beogradom zbrala velika srbska uporniška vojska z najpomembnejšimi poveljniki. Vojska naj bi štela od 6.000 do 16.000 mož. Sultan je takrat Karađorđu izdal ferman (odlok), naj ne napade mesta, in upornikom poslal na pomoč svojo vojsko iz Bosne. Uporniki so napad prekinili. Bosanski vezir Bekir Paša je dobil nalogo, da ustavi boje med dahijami in Srbi ter vzpostavi mir in varnost v Beogradskem pašaluku in na osmanski meji.
Štirje voditelji dahij so po Donavi pobegnili iz Beograda na Ada Kale, ker so se bali zarote voditelja najemnikov Alije Gušanca in niso vedeli za načrte Bekirja Paše, povezane z njimi. Zgovinar K. Nenadović je prepričan, da je Bekir Paša štirim voditeljem dejansko dovolil, da so na skrivaj odšli. Ko je Alija Gušanac izvedel za njihov beg, je prevzel oblast v Beogradu in izropal njihove dvorce.
Bekir Paša je obljubil izboljšanje statusa Srbov, Karađorđe pa je poudaril, da se ne bodo ustavili, dokler dahij ne bodo ujeti živih ali mrtvih, ker se je zavedal, da lahko dahije kadar koli zberejo vojsko Vidinskega pašaluka in napadejo. S tem se je strinjal tudi Bekir Paša. Bekir Paša ni imel dovolj vojakov za obrambo pred morebitnim srbskim napadom, zato je želel čim prej zasesti beograjsko trdnjavo. Napad na Ada Kalo je opravil Milenko Stojković. Srbi so med napadom postrelili dahije, jih obglavili in njihove glave poslal v Beograd, kjer so jih nataknili na kole.
V avstrijskem poročilu z dne 25. avgusta je zapisano, da je Porta zdaj verjela, da bo s smrtjo voditeljev dahij odpravljen vzrok srbskega upora in da bo s pravičnim ravnanjem s Srbi zagotovila mir. Bekir Paša je v enem od ohranjenih pisem obljubljal, da bodo Srbi imeli celo boljše življenje kot v času mandata Hadži Mustafe Paše, vendar vse kaže, da Srbi niso dobili nobenih resničnih zagotovil. Srbi se niso želeli vrniti pod osmansko oblast in niso želeli nobenega vmešavanja v njihove zadeve. Vodstvo upornikov je na skrivaj poslalo delegaciji v Avstrijo in Rusijo, da bi prosili za pomoč in da bi Srbija postala protektorat.
Po zatrtju dahij je Bekir Paša želel, da bi Srbi razpustili svoje vojske, vendar se Srbi niso želeli ustaviti brez zagotovil. Kirdžali so bili še vedno močni in janičarji so še vedno držali pomembna mesta, med njimi tudi Užice. Sultan je zdaj okoliškim pašalukom ukazal, naj zatrejo Srbe, saj se je zavedal njihove grožnje. Srbi so iskali tujo pomoč in septembra 1804 poslali delegacijo v Sankt Peterburg, ki se je vrnila z denarjem in obljubo diplomatske podpore.
Voditelji Janičarji so po umoru Mustafe Paše izbrali štiri glavne voditelje: Mehmed-ago Fočića, Kučuka Alijo, Aganlijo in Mulo Jusufa. Voditelji so sandžak razdelili na pašaluke.
Mehmed-aga Fočić Mehmed-aga Fočić je bil sin Foče Efendije, ki je služil kot kadi v Loznici. Imel je brata po imenu Musa-aga. , Njegov oče Foča je bil proti zatiranju Srbov s strani dahij. Fočić pa je bil opisan kot najslabši od štirih voditeljev.
Poskus upora Srbov in Mustafa Pašinih mož leta 1802 v Požarevcu ni uspel. Ko je je Mehmed-aga prestregel pismo Alekse Nenadovića avstrijskemu častniku glede upora proti dahijam, je Mehmed-aga načrtoval umor njega in drugih pomembnih osebnosti v Valjevski nahiji. Z zvijačo je ujel Alekso, Ilijo Birčanina in Milovana Grbovića sina Milovana in jih aretiral. 23. januarja 1804 so Aleksa in Ilijo usmrtili z obglavljenjem. Fočić je njuni odsekani glavi razstavil v svoji hiši.
Kučuk-Alija