Pokol knezov (srbsko: cеча кнезова, latinizirano: seča knezova, dobesedno sečnja knezov) je bila kampanja organiziranih pobojev in napadov na pomembne Srbe v Smederevskem sandžaku januarja in februarja 1804, ki so jih izvedli odpadniški janičarji, znani kot dahije. Dahije so prevzeli oblast v sandžaku v državnem udaru proti vezirju Hadži Mustafa Paši leta 1800-1801. Zaradi strahu pred srbskim uporom so se dahije odločili, da bodo pobili vodilne Srbe po celotnem pašaluku. Ubitih je bilo najmanj 95 pomembnih Srbov. Mnogim so odsekali glave in jih razstavili. Pomembne žrtve so bili Aleksa Nenadović, Ilija Birčanin in arhimandrit Hadži-Ruvim. Dogodek je sprožil prvo srbsko vstajo, katere cilj je bil končati stoletja osmanske okupacije.
Ozadje
Po avstrijsko-turški vojni (1788–1791) je Visoka porta amnestirala udeležence na avstrijski strani, vključno s Srbi, in prepovedala vstop problematičnim janičarjem v Beograjski pašaluk. Janičarji so bili pred vojno del hrbtenice osmanske vojaške moči, vendar so v 18. stoletju izgubili svoj pomen in zaradi pomanjkanja discipline in slabe morale postali vir neredov. Jasno je bilo, da so osmanski vojski potrebne reforme po evropskih vzorih, zato se je Porta odločila, da janičarje izžene iz pašaluka. Janičarji so se temu uprli in za kratek čas zasedli Beograd, vendar jih je od tam izgnal novi vezir Hadži Mustafa Paša. Srbi imajo o njem pozitivno mnenje, saj je z reformami izboljšal razmere v pašaluku. Dobro izurjena srbska milica je podprla Mustafa Pašo proti janičarjem in vidinskemu paši Osmanu Pazvantogluju. Za nagrado so Srbi dobili nekaj samouprave in boljši socialno-ekonomski položaj. Nasilje nad kristjani je bilo strogo prepovedano. Nekaj drugih ukrepov je zmanjšalo napetosti in preprečilo konflikte med muslimani in kristjani na podeželju. Bistveno izboljšanje položaja Srbov ni trajalo dolgo, ker so novi konflikti in zunanje grožnje prisilile Porto, da je v začetku leta 1799 janičarjem dovolila vrnitev. Vladavino Selima III. (1789–1806) so zaznamovali notranji konflikti in nemiri med pašami, ajani in kirdžali.
Janičarji so obnovili teror nad Srbi, plenili in ubijali, julija 1801 zavzeli Beograd in decembra umorili Mustafa Pašo. Novi vezir je bil njihova marioneta. Janičarje so vodili Aganlija, Kučuk-Alija, Mula-Jusuf in Mehmed-aga Fočić, imenovani dahije. Pašaluk je postal zatočišče tudi za druge razbojnike, ki so prihajali iz Bosne, Albanije in od drugod. Vsi ti so bili v konfliktih s Srbi, spahijami (plemiči konjeniki) in preprostimi Turki. Dahije so Srbom ukinili vse pravice, pregnali maloštevilčne spahije in povabili muslimane iz bližnjih sandžakov, ki so jih uporabili za nadzor nad Srbi.
thumb|250px|Hadži-Ðera, Hadži-Ruvim in zarotniki
Izgnani spahije in muslimani iz cesarstva so sredi leta 1802 s podporo Srbov organizirali upor proti janičarjem. Upor je bil neuspešen in zatiranje se je nadaljevalo. Srbi in sodelavci Mustafa Paše, ki so želeli maščevati njegov umor in se upreti, so leta 1803 načrtovali nov upor. Obor-knez Aleksa Nenadović iz Valjevske nahije je napisal pismo avstrijskemu častniku Mitesserju v habsburškem Zemunu. Upor sta načrtovala tudi Aleksa Nenadović v Valjevu in trgovec Karađorđe v Šumadiji, oba veterana Srbskega svobodnega korpusa in lokalne milice. Nenadović je verjel in upal na novo avstro-turško vojno in okupacijo Srbije, kar zaradi političnega okolja ni bilo mogoče. Karađorđe se je v Ostružnici, kjer je kupil smodnik, srečal z avstrijskimi srbskimi sodelavci in nato v Resavi z Milenkom Stojkovićem, ki naj bi zbiral ljudi v Požaravski in Smederevski nahiji. Od tam se je s skupino hajdukov vrnil v Šumadijo. Vsi ti načrti so bili narejeni za podporo privržencem Hadži Mustafa Paše proti dahijam. Ko so dahije izvedeli za Nenadovićevo pismo, so začele intenzivneje spremljati Srbe. Bili so prepričani, da je pismo napisal arhimandrit Hadži-Ruvim, ki je po sporu z lokalnimi oblastmi zapustil samostan. Dahije so se sprva osredotočali predvsem na Valjevsko nahijo. O Karađorđevih načrtih v Šumadiji so bili manj obveščeni. Hadži-Ruvim se je kmalu vrnil. Zarotniki so ga prosili, naj zapusti pašaluk, ker bi dahije njegovo vrnitev lahko imeli za znak za začetek upora. Arhimandrit je njihovo prošnjo zavrnil. Kučuk-Alijev sodelavec Maksim iz Guberevca je v Ostružnici preiskal duhovnika in našel dopise med srbskimi knezi in cesarskimi Turki, Dahije so od tihotapcev orožja iz Zemuna verjetno na začetku leta 1804 dobili nformacije tudi o dogajanjih v Šumadiji. Odločili so se, da bodo upor preprečili s pobojem srbskih voditeljev, in prisilili Srbe k popolni podreditvi.
Zgodovina Dahije so svojim muteselimom in drugim ukazali, naj pobijejo srbske voditelje, sami pa se v poboje še niso vpletali. Še posebej kruti so se izkazali gostilničarji (handžije) in vaški privrženci dahij (subaši). Za nadzor operacije je bil zadolžen Mehmed-aga Fočić. Žrtve so bili obor-knezi (župani), knezi (vaški župani), buljbaše (kapitani), trgovci, duhovščina in drugi izbrani možje. Odločitve o poboju srbskih veljakov je bila sprejeta nekje med 13. in 26. januarjem 1804. Veljake so sprva ubijali privrženci dahij, kasneje pa so umore izbranih mož opravili sami.
Novoimenovani kragujevški muteselim Kučuk-Husein je pozval trgovce, naj obnovijo svoje trgovske pravice. Med pozvanimi Pozvani so bili tudi nekdanji stotnik milice Mato, knez Jovica in Mladen Milovanović, Karađorđe pa ni hotel priti. Kučuk-Husein je vse tri zaprl in nato Mato in Jovico ubil. Za tistimi, ki so bili poklicani, a se niso odzvali, so poslali morilce, da so jih ubili. Karađorđe je poskus umora preživel.
Dahije so se nato odločili, da bodo osebno ubili nekatere kneze. Mehmed-aga Fočić se je odpravil v Valjevsko in Šabaško nahijo, Kučuk-Alija v Smederevsko, Ćuprijsko in Jagodinsko in Mula-Jusuf Beograjsko in Grockansko. Aganlija je očitno ostal v Beogradu. Voditelje so spremljali močni oddelki janičarjev. Beograd so zapustili najkasneje 27.–28. januarja 1804. Nekateri so se do 9. februarja vrnili v Beograd. Dahije so med pohodom po nahijah pobijale ljudi.
Mehmed-aga Fočić je Beograd zapustil 25. januarja in odšel v Valjevo, kjer ga ni pričakal nihče od srbskih voditeljev, kar ga je razjezilo. Dva dni je ostal v konaku (prenočišče) samostana Bogovađa in na skrivaj izdal ukaze za nadaljnje umore. Njegova spremljevalca Stanoje Mihailović in Sima Marković ter samostanski arhimandrit Hadži-Ruvim niso vedeli za njegove načrte. Fočić se je 28. januarja vrnil v Valjevo in se na polju srečal z Alekso Nenadovićem, Ilijo Birčaninom in Milovanom Grbovićem. Vse tri so janičarji aretirali in odpeljali v ječo. Knez Stanoje Mihailović je bil ubit 1. februarja na svojem domu, medtem ko je pripravljal obrok za Fočićeve može. Domneva se, da so bili prve žrtve dahij knezi Stevan Palalija, Marko J. Čarapić in Stanoje Mihailović.
Mula-Jusuf je požgal vas Vrčin v Grockanski nahiji, medtem ko je Kučuk-Alija očistil vas Baničino ter ubil več ljudi v Plani, v Požarevski nahiji požgal vas Livadice in ubil veliko ljudi v Mlavi in se nato vrnil v Beograd. Aleksa Nenadović in Ilija Birčanin sta bila 4. februarja usmrčena z obglavljenjem, pred tem pa je Fočić na glas prebral prestreženo zarotniško pismo. Njuni odsekani glavi sta bili razstavljeni v Fočićevi hiši. Do 6. februarja so se dahije odločili, da bodo vse pomembne Srbe pretepli, da bo tisto, kar bo ostalo, postalo "raja, ki jim bo dobro služila". Lokalni Turki so nato začeli napadati izbrane pomembneže v svojih okrožjih. Dahije so bili prepričani, da se bodo z ubitjem Nenadovića, Birčanina, Marka in Vase Čarapića, kneza Petra iz Gložana in Karađorđa znebili pomembnih poveljnikov srbske milice.
O umoru Hadži-Ruvima obstaja več različnih poročila. Po besedah nadduhovnika Matije Nenadovića je Hadži-Ruvim izvedel za aretacijo Nenadovića in Birčanina ter odšel k beograjskemu metropolitu Leonciju, ki ga je namesto da bi mu nudil zatočišče, izročil Aganliji. Aganlijevi možje so Hadži-Ruvima obglavili pri Varoških vratih. Po besedah V. Karadžića je Hadži-Ruvim odšel v Beograd in se poskušal skriti pri svojem nečaku Petru Molerju, ki je bil slikar Kučuk-Alijevih dvorcev. Kučuk-Alija ga je poslal Aganliji, ki ga je vrgel v ječo. Po besedah zemunskega nadduhovnika Mihaila Pejića je Leontij povabil Hadži-Ruvima v Beograd, ga vprašal o stanju ljudstva in dobil odgovor, da "nobene besede ne morejo opisati nezadovoljstva in trpljenja". Leontij je metropolitu svetoval, naj pobegneta v Avstrijo, in nato o njunem pogovoru obvestil dahije. Hadži-Ruvima so aretirali in ga 9. februarja pripeljale h Kučuk-Aliji. Naslednji dan so ga ubili.
Karađorđa je Uzun-Mehmed obkolil in napadel, domnevno 12. februarja 1804. Karađorđu je uspelo ubiti dva ali več napadalcev in pobegniti. Po pobegu se je sestal s poveljnikom hajdukov Stanojem Glavašem.
V začetku februarja 1804 se je Fočić iz Šabca na skrivaj z ladjo hitro vrnil v Beograd. Po prihodu se je s sodelavci pogovarjal o tem, kako po toliko umorih pomiriti ljudi. Nadduhovnik Pejić je nekje med 11. in 15. februarjem napisal pismo metropolitu Stefanu Stratimiroviću, v katerem je zapisal, da so se "te dni janičarji maščevali Srbom, kar so že dolgo želeli". Do 16. februarja so v Beograd pripeljali 72 odsekanih glav.
Sorodnik Kučuk-Alije, ki je bil ujet med poznejšo vstajo, je potrdil namero dahij, da izbrišejo vse pomembnejše ljudi in na njihovo mesto postavijo nove poglavarje. Te novoimenovane poglavarje bi nato aretirali in držali za talce, dokler ne bi zbrali vsega orožja vaščanov, nato pa bi ubili vse moške, ki so bili med avstro-turško vojno starejši od 10 let. Ostale bi prisilno spreobrnili v islam.
Žrtve thumb|Spomenik žrtvam v Valjevu
M. Vukićević je ugotovil, da je bila večina knezov ubitih okoli 4. februarja. Nekateri so bili ubiti že prej, nekateri pa pozneje, odvisno od poti, ki so jo ubrali dahije. Najstrašnejši je bil teden od 29. do 5. februarja 1804. A. Gavrilović (1864–1929) je sestavil seznam umorjenih in ugotovil, da je kampanja trajala približno šest tednov. Zadnja žrtev je bil Hadži-Ruvim, ki je umrl 10. februarja. Natančno število žrtev še vedno ni znano. Zapisi o začetku prve srbske vstaje, vključeni v Oestr. militärische Zeitschrift (1821), navajajo, da je bilo "v 14 dneh ubitih 95 najbolj uglednih Srbov". Pismo nadduhovnika Mihaila Pejića, ki je 16. februarja prispelo v Karlovško metropolijo, omenja odsekane glave 72 knezov in duhovnikov, ki so jih pripeljali v Beograd. Peticija ruskemu odposlancu A. Italianskemu pri Porti z dne 15. maja 1804 omenja 150 ubitih knezov in drugih pomembnih osebnosti. Poročilo avstrijskega častnika Mitesserja omenja 123 žrtev. Trenutno se ocenjuje, da je bilo v Beograd pripeljanih približno 100 glav. Gavrilović je vse informacije o ubitih objavil v svojem delu leta 1904. Po imenu je znanih le del ubitih.
Stevan Andrejić-Palalija, knez Begaljice v Grockanski nahiji. Zvabljen v past in ubit v Grocki. Marko Čarapić, knez ali obor-knez Belega potoka v Grockanski nahiji. Ubit na svoji poroki v Kaluđerici. Janko Gagić, kmet (tlačan in buljbaša (kapitan iz Boleča v Grockanski nahiji. Ubit potem ko se je predal, da bi rešil svojega ugrabljenega sina. Stanoje Mihailović, knez iz Zeoke. 26. januarja ali 1. februarja so ga doma ubili trije možje Mehmed-age Fočića. Aleksa Nenadović, knez Tamnave v Valjevski nahiji. Ujet in na ukaz Mehmed-age Fočića 4. februarja obglavljen. Ilija Birčanin, knez Podgorja v Valjevski nahiji Valjevo nahiya. Ujet in na ukaz Mehmed-age Fočića 4. februarja obglavljen. Hadži-Ruvim, arhimandrit samostana Bogovađa v Valjevsku nahiji. Aretiran med obiskom metropolita Leoncija v Beogradu. Mučen do smrti je 29. januarja umrl. Radosav Kalabić, knez Jadarske regije v Zvorniški nahiji. Skupaj s prijeteljem, duhovniknm Vilipom, je bil nataknjen na kol. Hadži-Ðera, iguman samostana Moravci v Rudniški nahiji. Ubit v samostanu. Gavrilo Buđevac, buljbaša iz Rudniške nahije, knez Travnika vRudniški Moravi. Ubil ga je rudmniški mutaselim Sali-aga.