Vasil LevskiIme tudi transliterirano kot Vassil, psevdonim arhaično zapisano kot Levsky). (, v starem bolgarskem pravopisu zapisano kot , izgovorjeno ), rojen kot Vasil Ivanov KunčevPriimek prečrkovan tudi kot Kunčev, Kountchev, Kuntchev etc. (), bolgarski učitelj in revolucionar, * 18. julij 1837, Karlovo, Osmansko cesarstvo (danes Bolgarija), † 18. februar 1873, Sofija.
V Bolgariji velja za narodnega heroja. Levski, ki so ga poimenovali Apostol svobode, je zasnoval ideologijo in strategijo revolucionarnega gibanja za osvoboditev Bolgarije izpod osmanske oblasti. Ustanovil je Notranjo revolucionarno organizacijo in si prizadeval za spodbujanje vsedržavne vstaje prek mreže tajnih regionalnih odborov.
Levski se je rodil v podbalkanskem mestu Karlovo staršem srednjega razreda in postal pravoslavni menih, preden se je izselil in se pridružil dvema bolgarskima legijama v Srbiji ter drugim bolgarskim revolucionarnim skupinam. V tujini si je prislužil vzdevek Levski (Levovski). Potem ko je delal kot učitelj v bolgarskih deželah, je širil svoja stališča in razvil koncept svoje revolucionarne organizacije s sedežem v Bolgariji, inovativne ideje, ki je nadomestila strategijo odredov s sedežem v tujini iz preteklosti. V Romuniji je Levski pomagal ustanoviti Bolgarski revolucionarni centralni komite, sestavljen iz bolgarskih izseljencev. Med svojimi potovanji po Bolgariji je Levski vzpostavil široko mrežo uporniških odborov. Vendar so ga osmanske oblasti ujele v gostilni blizu Loveča in ga v Sofiji usmrtile z obešanjem.
Levski je gledal dlje od dejanja osvoboditve in si je zamislil bolgarsko republiko etnične in verske enakosti, ki je v veliki meri odražala liberalne ideje francoske revolucije in sodobne zahodne družbe. Dejal je: »Svobodni bomo v popolni svobodi tam, kjer živi Bolgar: v Bolgariji,An outdated Bulgarian toponym about the region of Moesia. For more see: Valentin Mihaylov (2024) Bulgarian Geopolitics in a Balkan Context: Imagining the Space of a Nation, Routledge, , p. 231. Trakiji, Makedoniji; ljudje ne glede na etnično pripadnost bodo v teh naših nebesih enaki Bolgarom v vsem.« Levski je trdil, da vse verske in etnične skupine živijo v svobodni Bolgariji in uživajo enake pravice., 170 години. V Bolgariji in Srbiji so ga obeležili s spomeniki, številne nacionalne ustanove pa nosijo njegovo ime. Leta 2007 je na nacionalni televizijski anketi zasedel prvo mesto kot največji Bolgar vseh časov.
Zgodovinsko ozadje Osmansko cesarstvo si je v 19. stoletju zaradi gospodarskih težav prislužilo vzdevek »bolnik Evrope«. Reforme, ki so jih načrtovali sultani, so se soočale z nepremostljivimi težavami. Bolgarski nacionalizem se je postopoma pojavljal sredi 19. stoletja z gospodarskim vzponom bolgarskih trgovcev in obrtnikov, razvojem ljudskega šolstva, ki ga je financirala Bolgarija, bojem za avtonomno bolgarsko cerkev in političnimi akcijami za oblikovanje ločene bolgarske države. Prva in druga srbska vstaja sta postavili temelje avtonomne Srbije v poznih 1810-ih, Grčija pa je bila ustanovljena kot neodvisna država leta 1832 po grški vojni za neodvisnost. Vendar podpora neodvisnosti z oboroženim bojem proti Osmanskemu cesarstvu ni bila univerzalna. Revolucionarno čustvo je bilo večinoma skoncentrirano med bolj izobraženimi in mestnimi sloji prebivalstva. Med kmeti in bogatejšimi trgovci je bila podpora organiziranemu uporu manjša, saj so se bali, da bi osmanski povračilni ukrepi ogrozili gospodarsko stabilnost in razširjeno lastništvo podeželskih zemljišč.
Življenjepis Zgodnje življenje, izobrazba in meništvo Vasil Levski se je rodil kot Vasil Ivanov Kunčev 18. julija 1837 v mestu Karlovo v evropski provinci Rumeliji Osmanskega cesarstva. Bil je soimenjak svojega strica po materini strani, arhimandrita (višjega opata) Vasila (Басилий, Vasiliy). Starša, Ivan Kunčev in Gina Kunčeva (roj. Karaivanova), sta izhajala iz družine duhovnikov in obrtnikov ter sta bila člana nastajajočega bolgarskega srednjega razreda. Ivan Kunčev, ugleden, a preizkušen lokalni obrtnik, je umrl leta 1844. Levski je imel dva mlajša brata, Hrista in Petra, ter starejšo sestro Jano; druga sestra Marija je umrla v otroštvu.
Njegov kolega revolucionar Panajot Hitov je kasneje odraslega Levskega opisal kot srednje visokega, gibčnega in žilavega videza – s svetlimi, sivo-modrimi očmi, blond lasmi in majhnimi brki. Dodal je, da Levski ni kadil in ne je pil. Hitovove spomine na Levskijev videz podpirajo Levskijevi sodobniki, revolucionar in pisatelj Ljuben Karavelov ter učitelj Ivan Furnadžijev. Edini razliki sta v tem, da je Karavelov trdil, da je bil Levski visok in ne srednje visok, medtem ko je Furnadžijev opazil, da so bili njegovi brki svetlo rjavi, oči pa lešnikove barve."Външен вид ", 170 години.
Levski je začel šolanje v šoli v Karlovu, kjer se je kot vajenec lokalnega obrtnika učil krojenja. Leta 1855 ga je Levskijev stric Vasilij – arhimandrit in odposlanec samostana Hilandar – odpeljal v Staro Zagoro, kjer je obiskoval šolo in delal kot Vasilijev služabnik. Nato se je Levski pridružil tečaju za duhovnike. 7. decembra 1858 je postal pravoslavni menih v samostanu Sopot z redovniškim imenom Ignacij (Игнатий, Ignatiy) in bil leta 1859 povišan v hierodiakona, kar je kasneje navdihnilo enega od Levskih neformalnih vzdevkov, Diakon (Дякона, Dyakona).
Prva bolgarska legija in izobraževalno delo
Navdihnjen z revolucionarnimi idejami Georgija Save Rakovskega je Levski spomladi 1862 odšel v srbsko prestolnico Beograd.Letni časi v tem članku so letni časi na severni polobli, tj. pomlad je na začetku leta. V Beogradu je Rakovski zbiral Prvo bolgarsko legijo, vojaški odred, ki so ga oblikovali bolgarski prostovoljci in revolucionarni delavci, ki so si prizadevali za strmoglavljenje osmanske oblasti. Levski je opustil svojo službo meniha in se prijavil kot prostovoljec. Takrat so bili odnosi med Srbi in njihovim osmanskim suzerenstvom napeti. Med bitko za Beograd, v kateri so turškezerenstvomsile vstopile v mesto, sta se Levski in Legija odlikovala pri njihovem odbijanju. 24 February 2012 Nadaljnji vojaški konflikti v Beogradu so bili sčasoma rešeni diplomatsko, Prva bolgarska legija pa je bila pod osmanskim pritiskom 12. septembra 1862 razpuščena.Trotsky, Pearce, Weissman & Williams 1980, p.487. Zaradi poguma med usposabljanjem in bojem si je prislužil vzdevek Levski (Levovski). Po razpustitvi legije se je Levski pridružil odredu Ilja Vojvode v Kragujevcu, a se je vrnil k Rakovskemu v Beograd, potem ko je odkril, da so Iljovi načrti za invazijo na Bolgarijo propadli.
Spomladi 1863 se je Levski po kratkem bivanju v Romuniji vrnil v bolgarska ozemlja. Njegov stric Bazil ga je osmanskim oblastem prijavil kot upornika, Levski pa je bil tri mesece zaprt v Plovdivu, a je bil izpuščen po zaslugi zdravnika R. Petrova in ruskega vicekonzula Najdena Gerova., 170 години. Na Veliko noč 1864 se je Levski uradno odpovedal svoji verski službi. Od maja 1864 do marca 1866 je delal kot učitelj v Vojnjagovu blizu Karlova; tam je podpiral in nudil zatočišče preganjanim Bolgarom ter organiziral domoljubne skupine med prebivalstvom. Njegova dejavnost je vzbudila sum med osmanskimi oblastmi in bil je prisiljen seliti. Od pomladi 1866 do pomladi 1867 je poučeval v Enikyoyu in Kongasu, dveh vaseh v severni Dobrudži blizu Tulcee.
Hitov odred in Druga bolgarska legija Novembra 1866 je Levski obiskal Rakovskega v Iaşiju. Dve revolucionarni skupini pod vodstvom Panayota Hitova in Filipa Totyuja sta spodbujali bolgarsko diasporo v Romuniji k napadu na Bolgarijo in organiziranju protiotomanskega odpora. Na priporočilo Rakovskega je bil Vasil Levski izbran za zastavonošo Hitovega odreda. Aprila 1867 je skupina prečkala Donavo pri Tutrakanu, se premaknila skozi regijo Ludogorie in dosegla Balkansko gorovje. Po spopadih je skupina avgusta pobegnila v Srbijo skozi Pirot.
V Srbiji je bila vlada spet naklonjena težnjam bolgarskih revolucionarjev in jim je dovolila, da v Beogradu ustanovijo Drugo bolgarsko legijo, organizacijo, podobno svoji predhodnici in njenim ciljem. Levski je bil pomemben član Legije, vendar je med februarjem in aprilom 1868 trpel za želodčno boleznijo, ki je zahtevala operacijo. Ker je bil priklenjen na posteljo, se ni mogel udeležiti usposabljanja Legije.] Potem ko je bila Legija pod političnim pritiskom ponovno razpuščena, se je Levski poskušal ponovno združiti s svojimi rojaki, a so ga aretirali v Zaječarju in za kratek čas zaprli. Po izpustitvi je odšel v Romunijo, kjer sta Hadži Dimitar in Stefan Karadža mobilizirala revolucionarne odrede. Zaradi različnih razlogov, vključno s težavami z želodcem in strateškimi razlikami, Levski ni sodeloval. Pozimi 1868 se je seznanil s pesnikom in revolucionarjem Hristom Botevim in živel z njim v zapuščeni vetrnici blizu Bukarešte., 170 години.
Bolgarske turneje in delo v Romuniji Levski je zavrnil strategijo izseljenskih odredov za notranjo propagando in se podal na svojo prvo turnejo po bolgarskih deželah, da bi vse plasti bolgarske družbe vključil v uspešno revolucijo. 11. decembra 1868 je s parnikom odpotoval iz Turnu Măgurele v Carigrad, izhodišče potovanja, ki je trajalo do 24. februarja 1869, ko se je Levski vrnil v Romunijo. Med to anketno in izvidniško misijo naj bi Levski obiskal Plovdiv, Peruščico, Karlovo, Sopot, Kazanlak, Sliven, Tarnovo, Loveč, Pleven in Nikopol ter navezal stike z lokalnimi domoljubi.
Po dvomesečnem bivanju v Bukarešti se je Vasil Levski vrnil v Bolgarijo na drugo turnejo, ki je trajala od 1. maja do 26. avgusta 1869. Na tej turneji je nosil proklamacije, ki jih je v Romuniji natisnil politični voditelj Ivan Kasabov. Te so Levskega legitimirale kot predstavnika bolgarske začasne vlade. Vasil Levski je potoval v Nikopol, Pleven, Karlovo, Plovdiv, Pazardžik, Peruščico, Staro Zagoro, Čirpan, Sliven, Loveč, Tarnovo, Gabrovo, Sevlievo in Trjavno. Po mnenju nekaterih raziskovalcev je Levski med to turnejo ustanovil najzgodnejši od svojih tajnih odborov, vendar te domneve temeljijo na negotovih podatkih.
Od konca avgusta 1869 do maja naslednjega leta je bil Levski aktiven v romunski prestolnici Bukarešti. Bil je v stiku z revolucionarnim pisateljem in novinarjem Ljubenom Karavelovom, čigar sodelovanje pri ustanovitvi Bolgarskega literarnega društva je Levski pisno odobril. Karavelovljeve publikacije so zbrale številne privržence in sprožile ustanovitev Bolgarskega revolucionarnega centralnega komiteja (BRCC), centralizirane revolucionarne diasporne organizacije, katere ustanovni član je bil Levski in pripravljavec statuta. Zaradi nesoglasij glede načrtovanja je Levski spomladi 1870 zapustil Bukarešto in začel uresničevati svoj koncept notranje revolucionarne mreže.
Ustanovitev notranje revolucionarne organizacije Kljub nezadostni dokumentaciji o Levskih dejavnostih leta 1870 je znano, da je leto in pol vzpostavljal široko mrežo tajnih odborov v bolgarskih mestih in vaseh. Omrežje, Notranja revolucionarna organizacija (NRO), je bilo osredotočeno okoli Loveškega centralnega komiteja, imenovanega tudi BRCC v Bolgariji ali začasna vlada. Cilj odborov je bil pripraviti usklajeno vstajo.Stavrianos 2000, p 378. Omrežje odborov je bilo najgostejše v osrednjih bolgarskih regijah, zlasti okoli Sofije, Plovdiva in Stare Zagore. Revolucionarni odbori so bili ustanovljeni tudi v nekaterih delih Makedonije, Dobrudže in Strandže ter okoli bolj obrobnih urbanih središč Kjustendila, Vrace in Vidina. Odbori NRO so kupovali orožje in organizirali odrede prostovoljcev. Po eni študiji je imela organizacija v začetku 1870-ih nekaj več kot 1000 članov. Večina članov je bila intelektualcev in trgovcev, čeprav so bili zastopani vsi sloji bolgarske družbe.