Območja svetovne dediščine Organizacije Združenih narodov za izobraževanje, znanost in kulturo (UNESCO) so pomembna za kulturno ali naravno dediščino, kot je opisano v Konvenciji UNESCO o svetovni dediščini, ustanovljeni leta 1972. Kulturna dediščina je sestavljena iz spomenikov (kot so arhitekturna dela, monumentalne skulpture ali napisi), skupin stavb in območij (vključno z arheološkimi najdišči). Naravne značilnosti (ki jih sestavljajo fizične in biološke formacije), geološke in fiziografske formacije (vključno z habitati ogroženih vrst živali in rastlin) ter naravna območja, ki so pomembna z vidika znanosti, ohranjanja narave ali naravne lepote, so opredeljena kot naravna dediščina. Tunizija je konvencijo sprejela 10. marca 1975, s čimer je postala upravičena do vključitve na seznam svojih območij.

Tunizija ima na seznamu devet območij, od katerih jih je osem navedenih zaradi kulturnega pomena, eno, Narodni park Ichkeul, pa zaradi naravnega pomena. To območje je bilo med letoma 1996 in 2006 uvrščeno na seznam ogroženih zaradi gradnje jezov, ki so ogrozili hidrološki režim jezera in povzročili zmanjšanje vegetacije ter upad števila ptic. Do leta 2006 se je stanje izboljšalo, zato je bilo območje umaknjeno s seznama ogroženih območij. Prva tri območja so bila uvrščena na seznam leta 1979 in najnovejša, vas Sidi Bou Said, leta 2026. Poleg tega ima Tunizija na začasnem seznamu 15 območij. Država je bila štirikrat članica Odbora za svetovno dediščino.

Kraji svetovne dediščine UNESCO opredeljuje deset kriterijev za uvrstitev na seznam svetovne dediščine. Vsak kraj mora ustrezati vsaj enemu kriteriju. Kriteriji od I do VI se nanašajo na kraje kulturne dediščine, od VII do x pa na naravno.

+ Kraj Slika Lokacija (guvernat]]) Leto vpisa UNESCOva referenca in kriterij}} Opis Medina, Tunis Tunis 1979 36bis; ii, iii, v (kulturno) Tunis je bil ustanovljen leta 698 kot eno prvih arabskih mest v Magrebu. Vrhunec je dosegel med 12. in 16. stoletjem, pod Almohadi in Hafsidi, ko je bil eno najbogatejših mest islamskega sveta. Zaradi svoje lege je bil povezovalna točka med Magrebom, Evropo in Vzhodom. V medini so ohranjeni številni spomeniki, vključno z več mestnimi vrati, mošejo Kasba (na sliki), plemiškimi hišami, suki in pokopališčem. Manjša sprememba meja območja je bila izvedena leta 2010. Arheološko najdišče Kartagina Tunis 1979 37; ii, iii, vi (kulturno) Kartagino, ki so jo v 9. stoletju pr. n. št. ustanovili Feničani, so razvili v trgovski imperij, ki se je raztezal po Sredozemlju. Bila je glavni tekmec Rimske republike, kar je povzročilo vrsto vojn, dokler ni bilo mesto leta 146 pr. n. št. dokončno uničeno. Kasneje je bila ponovno ustanovljena kot rimska Kartagina. Ohranjeni so ostanki stavb iz različnih obdobij, vključno s templji, gledališčem, javnimi kopališči, nekropolami, cisternami in stanovanjskimi stavbami. Amfiteater El Džem Mahdia 1979 38bis; iv, vi (kulturno) Amfiteater Tisdrus iz 3. stoletja, danes znan kot El Džem, je največji amfiteater v Severni Afriki. Zgrajen je bil po vzoru rimskega Koloseja. Ocenjuje se, da je imel kapaciteto 35.000 gledalcev. Dejstvo, da je bila tako impozantna stavba zgrajena v precej oddaljeni provinci, je znak rimske imperialne propagande. Manjša sprememba meja lokacije je bila izvedena leta 2010. Narodni park Ichkeul Bizerta 1980 8; x (naravno) Sladkovodno jezero in okoliška mokrišča so ostanki veliko večje verige jezer. Je pomembno prezimovališče za več sto tisoč ptic selivk, zlasti gosi, liske in rac, kot so Oxyura leucocephala, kostanjevka (Aythya nyroca) in marmornata raca (Marmaronetta angustirostris). Med drugimi pticami so še štorklje in plamenci. Območje je bilo med letoma 1996 in 2006 uvrščeno na seznam ogroženih zaradi gradnje jezov, ki so ogrozili hidrološki režim jezera in povzročili zmanjšanje vegetacije ter zmanjšanje števila ptic. Do leta 2006 se je stanje izboljšalo, zato je bilo območje umaknjeno s seznama ogroženih vrst. Punsko mesto Kerkouane in njegova nekropola Nabeul 1985 332bis; iii (kulturno) Feničansko-punsko mesto Kerkouane je bilo zapuščeno okoli leta 250 pr. n. št. med prvo punsko vojno. Za razliko od drugih feničanskih mest, kot so Kartagina, Biblos ali Tir, ga Rimljani niso obnovili. Ruševine, ki izvirajo iz 4. in 3. stoletja pr. n. št., so bile odkrite leta 1952 in ponujajo pomemben vpogled v punsko urbanistično načrtovanje. Bližnja nekropola, ki ponuja vpogled v punske pogrebne običaje, je bila leta 1986 dodana najdišču. Medina, Sousse Sousse 1988 498bis; iii, iv, v (kulturno) Obalno mesto Sousse je postalo pomembno v 9. stoletju pod Aglabidi kot del obrambnega sistema za zaščito pred piratstvom in drugimi napadi z morja. Medina je dobro ohranjena. Med spomeniki so Ribat, ki je hkrati utrdba in verska stavba, Velika mošeja (na sliki), kazba, mošeja Bou Ftata in utrdbe. Manjša sprememba meja območja je bila izvedena leta 2010. Kairouan Kairouan 1988 499bis; i, ii, iii, v, vi (kulturno) Kairouan je bil ustanovljen leta 670 kot eno prvih arabsko-muslimanskih mest v Magrebu. Pet stoletij je bil glavno mesto Ifrikije in je v 9. stoletju cvetel pod Aglabidi. V mestu je veliko spomenikov, vključno z Veliko mošejo (na sliki), mošejo Treh vrat, medino, obzidjem in vrati. Kairouan je eno najsvetejših islamskih mest. Leta 2010 je bila na območju izvedena manjša sprememba meja. Dougga / Tuga Béja 1997 794; ii, iii (kulturno) Dougga / Tuga obsega ruševine majhnega rimskega mesta, katerega večina stavb datira v 2. in 3. stoletje našega štetja. Rimsko mesto je bilo ustanovljeno na mestu pomembne libijsko-punske naselbine, ki je bila verjetno prva prestolnica Numidije. Mesto je propadlo v bizantinskem in islamskem obdobju. Med spomeniki sta rimsko gledališče (na sliki) in libijsko-punski mavzolej. Na najdišču so našli številne napise v več regionalnih jezikih, ki ponujajo vpogled v vsakdanje življenje na obrobju Rimskega cesarstva. Džerba: Pričevanje o vzorcu poselitve na otoškem ozemlju Medenine 2023 1640; v (kulturno) Otok Džerba ima polsuho podnebje in je vode malo. To je povzročilo specifičen vzorec poselitve, ki se je razvil okoli 9. stoletja, z vrsto nizko gosto poseljenih sosesk, povezanih s cestami. Na sliki je star vodnjak. Sidi Bou Said Tunis 2026 1769; iii (kulturno) Vas, ki leži na obali Tuniškega zaliva, se je začela razvijati v 18. stoletju, ko so bogati meščani Tunisa začeli tam graditi svoja počitniška prebivališča. Številne palače, verski objekti, javni prostori in fontane so mešanica arhitekturnih slogov, ki so se sčasoma spreminjali. Vas je središče umetnikov in duhovno središče, kjer je grobnica sufijskega učenjaka Abu Saida al-Bajija, po katerem je vas dobila ime.

Poskusni seznam Poleg območij, vpisanih na Seznam svetovne dediščine, lahko države članice vodijo seznam začasnih območij, ki jih lahko upoštevajo pri nominaciji. Nominacije za seznam svetovne dediščine so sprejete le, če je bilo območje predhodno uvrščeno na poskusni seznam Tunizija ima na svojem poskusnem seznamu še 16 nepremičnin.