Mošeja Al Zajtuna () je glavna mošeja v središču zgodovinske Medine v Tunisu v Tuniziji. Mošeja je najstarejša v mestu. Ustanovljena je bila konec 7. stoletja ali v začetku 8. stoletja, vendar njena sedanja arhitekturna oblika izvira iz rekonstrukcije v 9. stoletju, vključno s številnimi antičnimi stebri, ponovno uporabljenimi iz Kartagine, ter iz kasnejših dozidav in obnov skozi stoletja.
Mošeja se je razvila v visokošolsko ustanovo, danes Univerza Ez-Zitouna, ki je od približno 13. stoletja naprej postala najpomembnejša izobraževalna ustanova v Tuniziji. Tam so med drugim poučevali Ibn 'Arafa, pomemben malikitski učenjak, al-Maziri, veliki tradicionalist in pravnik, in Abu-l-Kasim al-Šabi, slavni tunizijski pesnik.
Etimologija Ena legenda pravi, da se je imenovala Oljčna mošeja, ker je bila zgrajena na starodavnem bogoslužnem mestu, kjer je rastla oljka. Drugo poročilo, ki ga je posredoval tunizijski zgodovinar iz 17. stoletja Ibn Abi Dinar, poroča o prisotnosti bizantinske krščanske cerkve, posvečene Sveti Oliviji na tej lokaciji. Arheološke raziskave in restavratorska dela v letih 1969–1970 so pokazala, da je bila mošeja zgrajena na obstoječi stavbi iz bizantinske dobe s stebri, ki je pokrivala pokopališče. Morda je bila to krščanska bazilika, kar podpira legendo, ki jo je poročal Ibn Abi Dinar. Novejša interpretacija Mohameda al-Badjija Ibn Mamija nakazuje, da so bile prejšnje strukture morda del bizantinske utrdbe, znotraj katere so arabski osvajalci zgradili svojo mošejo. To hipotezo podpira tudi Sihem Lamine.
Svetnica je v Tuniziji še posebej cenjen, ker se vraževerno verjame, da se bo, če se oskruni kraj in njegov spomin, zgodila nesreča; to vključuje prepričanje, da se bo islam končal, ko bodo njene relikvije najdene. S. ROMANO. "Una santa palermitana venerata dai maomettani a Tunisi". Archivio storico siciliano, XXVI (1901), pp. 11–21. cfr. també F. SCORZA BARCELLONA. "Santi africani in Sicilia (e siciliani in Africa) secondo Francesco Lanzoni". Dins: Storia della Sicilia e tradizione agiografica nella tarda antichità. Atti del Convegno di Studi (Catania, 20–22 maggio 1986) , a cura de Salvatore Pricoco. Catanzaro 1988, pp. 37–55. Ta pomožna legenda, povezana z odkritjem relikvij svetnice, je na Siciliji razširjena, vendar je povezana tudi z drugimi svetniki. Daniele Ronco (2001). Il Maggio di Santa Oliva: Origine Della Forma, Sviluppo Della Tradizione . ETS, Pisa University, IT. 325 pages. pp. 18–19. Leta 1402 je sicilski kralj Martin I. od berberskega kalifa Ifrikije Abu Farisa Abd al-Aziza II. zahteval vrnitev relikvij svetnice Olivije, ki ga je ta zavrnil. Tudi danes Tunizijci, ki jo še vedno častijo, verjamejo, da bo oblast njihove vere zbledela, ko bo telo Device Olivije izginilo. Sant' Oliva di Palermo Vergine e martire . SANTI, BEATI E TESTIMONI. 10 giugno. Retrieved: 02 February, 2015.
Zgodovina Ustanovitev Al-Zajtuna je bila druga mošeja, zgrajena v Ifrikiji in regiji Magreb po mošeji Uqba v Kairouanu. Natančen datum gradnje se razlikuje glede na različne vire in interpretacije. Pisec Al-Bakri iz 11. stoletja je zapisal, da je Ubayd Allah ibn al-Habhab, omajadski guverner Ifrikije, leta 114 po hidžri (732/733 n. št.) zgradil petkovo mošejo (jāmīʿ) v Tunisu. Tudi Ibn Khaldun (umrl 1406) ponavlja to poročilo. Vendar pa Al-Bakri omenja tudi mošejo (masjid), ki jo je leta 79 po hidžri (698/699 n. št.) zgradil Hasan ibn al-Nu'man, ki je vodil osvojitev Kartagine.
Sodobni zgodovinarji so razdeljeni glede natančnega datuma gradnje in glede tega ali naj bi jo pripisali Ibn al-Habhabu ali Ibn al-Nu'manu. Večina učenjakov podpira drugo razlago in pripisuje temelje Ibn al-Nu'manu leta 698 n. št. V skladu s to razlago se domneva, da jo je Ibn al-Habhab pozneje obnovil, razširil ali dokončal gradnjo. En argument v podporo tej trditvi je, da je malo verjetno, da je mesto Tunis po osvojitvi leta 79 po hidžri (698/699 n. št.) dolgo ostalo brez mošeje. Ahmed ibn Abu Diyaf, tunizijski zgodovinar iz 19. stoletja, pripisuje temelje Hasanu ibn al-Nu'manu leta 84 po hidžri (703/704 n. št.). Lucien Golvin, francoski učenjak iz 20. stoletja, je trdil, da je bil ustanovitelj Ibn al-Habhab, vendar da je bila gradnja izvedena leta 116 po hidžri (734/735 n. št.)., cited in
Aglabidska rekonstrukcija Mošeja svojo sedanjo obliko dolguje rekonstrukciji pod Aglabidi, dinastijo, ki je v 9. stoletju vladala Ifrikiji v imenu abasidskih kalifov. Dela so se začela v času vladavine emirja Abu Ibrahima Ahmada in končana v letih 864–865. Posledično je postavitev mošeje zelo podobna mošeji Uqba v Kairouanu, ki so jo Aglabidi prav tako obnovili prej v istem stoletju. Sodoben napis na dnu kupole pred mihrabom navaja datum te gradnje in imenuje tri osebe: 1) abasidskega kalifa al-Musta'ina Billaha, ki je bil opredeljen kot glavni mecen; 2) Nusayrja, mawlo kalifa in verjetno nadzornika del; in 3) Fathallaha ali Fatha al-Banna'a, arhitekta in glavnega graditelja. Drug napis vzdolž ene od dvoriščnih fasad mošeje zagotavlja enake informacije. Aglabidski emir sam (Abu Ibrahim Ahmad) v teh napisih ni omenjen, kar nakazuje, da morda ni bil uradno vključen v gradnjo in da je dela namesto tega vodil Nusayr neposredno v imenu abasidskega kalifa.
Aglabidska stavba je danes večinoma zakrita s poznejšimi dozidavami in rekonstrukcijami. Najbolje ohranjeni deli iz 9. stoletja so notranjost molilnice (čeprav je bil del te kasneje tudi obnovljen) in štrleči okrogli vogalni bastijoni na severnem in vzhodnem vogalu mošeje. Ni dokazov, da bi bil v tem času mošeji pritrjen minaret. Razlogi za to opustitev niso jasni. To kaže na to, da minareti še niso bili standardna značilnost kongregacijskih mošej ali da so bili takrat še vedno obravnavani kot kontroverzna inovacija.
Kasnejša zgodovina
Med letoma 990 in 995 so bila pod Ziridi, strankami fatimidskih kalifov, izvedena nadaljnja dela. Ta dela so vključevala dodatek galerij okoli dvorišča in Qubbat al-Bahu (ali Qubbat al-Bahw), kupole na vhodu v molilnico. Kupola sama je natančneje datirana v leto 991. Datume teh del zagotavlja vrsta napisov okoli Qubbat al-Bahuja, vendar so bila imena samih mecenov pozneje izbrisana, verjetno ko so Ziridi v 11. stoletju razglasili neodvisnost od Fatimidov. Glede na kontekst lahko dela pripišemo mecenstvu ziridskega emirja Al-Mansurja ibn Buluggina. Napisi vsebujejo tudi imena štirih obrtnikov: Ahmada al-Burjinija, Abuja al-Thane, 'Abdallaha ibn Qaffasa in Bishra ibn al-Burjinija.
Pod Hafsidi, ki so vladali od 13. do 15. stoletja stoletja je Tunis prvič postal glavna prestolnica Ifrikije. To je privedlo do povečanja pomena mošeje Al Zajtuna in ji omogočilo, da je prehitela ugled starejše mošeje Uqba v Kairouanu. Hafsidski vladarji so pod vodstvom al-Mustansirja leta 1250 in pod vodstvom Abu Jahja Zakarije v začetku 14. stoletja izvedli pomembna obnovitvena dela, pri čemer so dodali elemente, kot so kopalnice in zamenjali nekatere lesene dele. V tem obdobju so bila na več mestih izvedena tudi druga popravila in rekonstrukcije. Tudi prvi potrjeni minaret mošeje je bil zgrajen pod hafsidskim pokroviteljstvom v letih 1438–1439. Njegov videz je znan s starih fotografij: imel je kuboidno obliko (z gredjo s kvadratno osnovo) in je bil kronan z arkadno galerijo in poligonalnim stolpom ali laterno na vrhu.
Leta 1534 so španske sile zasedle Tunis in vdrle v mošejo, oropale njene knjižnice in uničile ali razpršile številne njene rokopise. V osmanskem obdobju sta tako Muradid kot Husajnid obnovila in razširila mošejo in z njo povezane ustanove. To je pomagalo obnoviti pomembnost mošeje in njen ugled kot središča učenja. Leta 1637 je mecen Mohamed al-Andalus ibn Ghalib, čigar ime nakazuje, da je bil eden od moriskov, izgnanih iz Španije leta 1609, dodal arkadno ložo k zunanji vzhodni fasadi mošeje. Med letoma 1624 in 1812 je skrb za mošejo prevzela lokalna družina Bakri in zasedla položaj imama mošeje. Današnji minaret je bil leta 1894 v celoti obnovljen in posnema almohadski slog minareta mošeje Kasbah bolj zahodno. Tunizijska predsednika Bourguiba in Ben Ali sta izvedla večja obnovitvena dela in rehabilitacijo, zlasti v 1960-ih in 1990-ih.
Štipendija in univerza
Malo podatkov je o poučevanju v mošeji Al Zajtuna pred 14. stoletjem. V tem času so bili najverjetneje tečaji, ki so jih ulame (islamski pravni učenjaki) ponujali prostovoljno, vendar ne na organiziran način. Stoletja je bil Kairouan prvo središče učenja in intelektualnih prizadevanj v Tuniziji in Severni Afriki nasploh. Od 13. stoletja je Tunis postal glavno mesto Ifrikije pod vladavino Almohadov in Hafsidov. Ta sprememba moči je pomagala Al Zajtuni, da je razcvetela in postala eno glavnih središč islamskega učenja, Ibn Khaldun, prvi družbeni zgodovinar v zgodovini, pa je bil eden od njegovih produktov. Cvetoča univerza je privabljala študente in izobražence iz vseh delov takrat znanega sveta. Poleg teoloških disciplin – kot je eksegeza Korana (tafsir) – je univerza poučevala Fiqh (islamsko sodno prakso), arabsko slovnico, zgodovino, znanost in medicino. Imel je tudi kuttab ali osnovno šolo, ki je mlade učila brati, pisati in si zapomniti verska besedila. Sistem poučevanja ni bil tog: prisotnost ni bila obvezna in študentje so lahko obiskovali predmete po lastni izbiri. Študentom, ki so sledili tečaju in pridobili dovolj znanja, da so predmet poučevali sami, je njihov inštruktor podelil potrdilo, imenovano idžaza.
Univerzi so bile pridružene tudi bogate knjižnice. Rokopisi so pokrivali skoraj vse teme in vede, vključno s slovnico, logiko, dokumentacijo, bontonom raziskovanja, kozmologijo, aritmetiko, geometrijo, minerali, poklicnim usposabljanjem itd. Ena od njegovih slavnih knjižnic, al-Abdaliyah, je vključevala veliko zbirko redkih rokopisov, ki so pritegnili učenjake iz tujine. Velik del izvirne zbirke knjižnice je bil razpršen ali uničen, ko so Španci leta 1534 zasedli Tunis in vdrli v mošejo Al Zajtuna. Po osamosvojitvi Tunizije od Francije v petdesetih letih prejšnjega stoletja je bila univerzitetna knjižnica vključena v nacionalne knjižnice Tunisa.
Začetek osmanske vladavine leta 1574 je sprva prinesel upad poučevanja, ki pa se je hitro povrnil. Večjo pozornost in politično pokroviteljstvo je ustanova dobila v 18. stoletju. V tem času pa je poučevanje neverskih predmetov močno upadlo. Upravne in kurikularne reforme institucije je leta 1842 začel Ahmad I. ibn Mustafa. Nadaljevale so se leta 1875 pod predsednikom vlade Khajr al-Din al-Tunisijem, ki je tudi razširil knjižnico al-Abdaliyah in jo odprl za javnost. Leta 1896 so uvedli nove predmete, kot so fizika, politična ekonomija in francoščina, leta 1912 pa so te reforme razširili na druge veje univerze v Kairouanu, Soussu, Tozeurju in Gafsi. Do 20. stoletja so bili študenti večinoma rekrutirani iz najbogatejših tunizijskih družin, nato pa se je rekrutacija razširila. Pod francosko kolonialno vladavino se je spremenil v bastijon arabske in islamske kulture, ki se je upirala francoskemu vplivu. Tukaj so študirali nekateri vidni člani alžirskega nacionalističnega gibanja, kot so 'Abd al-Hamid ibn Badis, Tawfiq Madani in Houari Boumédiène.
Po osamosvojitvi od Francije so reforme izobraževalnega sistema leta 1958 in ustanovitev Univerze v Tunisu leta 1960 zmanjšale pomen Zajtune. V letih 1964–1965 je njen status neodvisne univerze ukinil predsednik Habib Bourguiba in jo spremenil v teološko visoko šolo Univerze v Tunisu. Leta pozneje, pod vladavino tako Bourguibe kot njegovega naslednika Bena Alija, je bila izobraževalna ustanova Zajtuna uradno in fizično ločena od same mošeje Zajtuna. Leta 2012, po tunizijski revoluciji in kot odgovor na sodno peticijo skupine tunizijskih državljanov, so bili nekdanji izobraževalni uradi mošeje ponovno odprti in je bila ponovno razglasila za samostojno izobraževalno ustanovo.
Arhitektura Splošna postavitev