Jezero Ichkeul () je jezero v severni Tuniziji, ki leži 20 kilometrov od Bizerte, najsevernejšega mesta v Afriki ob Sredozemskem morju. Jezero in mokrišča narodnega parka Ichkeul so pomembna postaja za več sto tisoč ptic selivk vsako leto. Med obiskovalci jezera so race, gosi, štorklje in rožnati plamenci. Gradnja jezov na rekah, ki se stekajo v jezero, je močno spremenila ekološko ravnovesje jezera in mokrišč.

Zgodovina V času vladavine dinastije Hafsid je bilo jezero Ichkuel že v 13. stoletju rezervat. Kasneje, v začetku 20. stoletja, je med francosko vladavino postalo javna lastnina. Od leta 1980 je na Unescovem seznamu svetovne dediščine.

Satelitski posnetki prikazujejo razvoj gladine jezera in vodne vegetacije med 14. novembrom 2001 (zgornji del) in 29. julijem 2005 (spodnji del), pri čemer je vegetacija obarvana rdeče. Čeprav je bila gladina jezera leta 2005 višja kot leta 2001, je velik del jezera zaradi prisotnosti vodnih rastlin videti rdeč. Ker so jezovi močno zmanjšali dotok sladke vode v jezera in močvirja, so trstičevje, šaše in druge sladkovodne rastline nadomestile rastline, ki ljubijo sol. Te spremembe so povzročile močno zmanjšanje populacij ptic selivk, ki so odvisne od mešanice rastlin, ki so obstajale nekoč.

Po podatkih spletne strani Unesca je tunizijska vlada sprejela nekatere ukrepe za ohranitev sladke vode in zmanjšanje slanosti, jezero pa je bilo leta 2006 umaknjeno s seznama svetovne dediščine, ki je v nevarnosti.

Vendar pa nekatera poročila Svetovne zveze za varstvo narave kažejo, da je slanost že postala pretirano visoka in da se možnost za sanacijo hitro zmanjšuje.

Narodni park Ichkeul

Narodni park Ichkeul je območje svetovne dediščine na severu Tunizije, 25 km jugozahodno od Bizerte in 15 km severno od Mateurja. Park je na seznamu svetovne dediščine UNESCO od leta 1980, med letoma 1996 in 2006 pa je bil park tudi na seznamu svetovne dediščine v nevarnosti. Park upravlja tunizijsko ministrstvo za kmetijstvo.

Cvetoča rastlina Teucrium_schoenenbergeri Nabli, ki jo najdemo le v Tuniziji, je bila leta 1965 najdena v parku.

Galerija

Živalstvo Ptice Jezero Ichkeul je eno najpomembnejših mokrišč v zahodnem Sredozemlju, skupaj z narodnim parkom Doñana v Španiji, Camargueom v Franciji in Narodni park El Kala v Alžiriji, za prezimovanje severnopalearktičnih vrst in gnezdišča južnopalearktičnih vrst. Na tem jezeru je bilo hkrati zabeleženih od 300.000 do 400.000 ptic. Med najštevilčnejšimi vrstami so navadna žvižgavka (Anas penelope), katere število se giblje od 10.000 do 50.000 osebkov in doseže celo 112.000; sivka (Aythya freina; 10.000–90.000; 120.000 leta 1971); in liska (Fulca atra; 2000–45.000; 188.000 leta 1973).

Jezero Ichkeul je priljubljeno prezimovališče za sivo gos (Anser anser). Po podatkih IUCN jezero pogosto obiskuje več ogroženih vrst: ranljiva marmornata raca (Marmaronetta angustirostris), ogrožena palčja raca (Oxyura leucocephala) in kritično ogrožen tankokljuni škurh (Numenius tenuirostris)..

Tukaj prezimujejo tudi kostanjevka (Aythya nyroca), kosec (Crex crex), kreheljc (Anas crecca), raca žličarica (Anas clypeata), dolgorepa raca (Anas acuta) in polojnik (Himantopus himantopus), medtem ko poletje tukaj preživi veliki plamenec (Phoenicopterus roseus). Maroški pogorelček (Phoenicurus moussieri) je endemična za gorovje Atlas v severozahodni Afriki. Na obrežju jezera najdemo tudi rjavo komatno tekico (Glareola pratincola).

Več ptic ujed pogosto obiskuje območje: egiptovski jastreb (Neophron percnopterus), ogrožena vrsta; kragulji orel (Aquila fasciata); mali orel (Hieraaetus pennatus); rjavi lunj (Circus aeruginosus), stepski lunj (Circus macrourus), močvirski lunj (Circus pygargus) in pepelasti lunj (Circus cyaneus); rjasta kanja (Buteo rufinus) in južni sokol (Falco biarmicus), sredozemski sokol (Falco eleonorae) in sokol selec (Falco peregrinus).

Sesalci Evropska vidra (Lutra lutra), ki so jo lovili zaradi mesa, je morda izginila z najdišča. Na najdišču so prisotni divja svinja (Sus scrofa), vneseni vodni bivol (Bubalus bubalis), afriški ježevec (Hystrix cristata), zlati šakal (Canis aureus), severnoafriška ženeta (Genetta genetta), mungo (Herpestes ichneumon) in afriška divja mačka (Felis silvestris lybica).

Herpetofavna Jezero, vadiji in okoliška močvirja služijo kot gojišča za vsaj pet vrst dvoživk: saharsko žabo (Pelophylax saharicus), poslikano žabo (Discoglossus pictus),berbersko krastačo (Sclerophrys mauritanica), sredozemsko drevesno žabo (Hyla meridionalis), ki v Tuniziji in zahodni Alžiriji tvori ločeno evolucijsko enoto, ki bi si zaslužila poseben status. in alžirski rebrasti triton (Pleurodeles nebulosus). Krastača Bufo spinosus, o kateri poroča ekomuzej parka, je omejena na skrajni severozahod Tunizije in zato verjetno ni prisotna v parku. Možna je prisotnost severnoafriške zelene krastače (Bufotes boulengeri), vrste, ki je precej odporna na slanost. Vse dvoživke v Tuniziji so za razmnoževanje odvisne od sladke vode, čeprav nekatere vrste prenesejo določeno stopnjo slanosti.

Med plazilci, povezanimi z vodnim okoljem, so sredozemska močvirska želva (Mauremys leprosa), močvirska sklednica (Emys orbicularis) in mavrska vodarica (Natrix maura). Možna je prisotnost belouške (Natrix natrix), zelo redke vrste v Tuniziji; tako kot evropska močvirska želva ima palearktično afiniteto in je povezana z najbolj vlažnimi območji in velikimi rečnimi sistemi. Tudi evropska močvirska želva je zelo redka in ogrožena zaradi naraščajoče slanosti. Sredozemska močvirska želva in mavrska vodarica pa sta zelo številni, zlasti ob ustjih vadij (sezonskih rek).

Rastlinstvo Prevladujoča vrsta jezera je Stuckenia pectinata, ki je glavni vir hrane za prezimujoče gosi; za njeno razmnoževanje je potrebna slanost manj kot 10 gramov na liter več mesecev v letu. Druge značilne vrste vključujejo Ruppia cirrhosa, Phragmites australis, Tamarix africana itd.

Sklici

Zunanje povezave

UNESCO website WCMC datasheet ACST Photos: Exploring Lak Ichkeul

Kategorija:Kraji svetovne dediščine v Tuniziji Kategorija:Ramsarska mokrišča v Tuniziji Kategorija:Narodni parki v Tuniziji Kategorija:Ustanovitve leta 1980