Mahdia ( al-Mahdīyah) je tunizijsko obalno mesto s 76.513 prebivalci, južno od Monastirja in jugovzhodno od Sousseja.
Mahdia je pokrajinsko središče severno od Sfaxa. Pomembno je zaradi z njo povezane ribje predelovalne industrije in tkanja. Je glavno mesto governata Mahdia.
Zgodovina Antika Stari del Mahdie ustreza rimskemu mestu Aphrodisium, kasneje imenovanemu Africa (ime, ki morda izhaja iz starejšega imena)"Aphrodisium, which is now commonly called Africa, but by the Moors Mahdia" (Antique Map of Tunis, Mahdia & Peñon de Veles by Braun & HogenbergFiche technique des sites archéologiques de Mahdia ali Rt Afrika.Geographical Names: Cape Africa: TunisiaKenneth Meyer Setton, The Papacy and the Levant, 1204-1571 (American Philosophical Society 1984 ), p. 533Charles Tissot, Géographie comparée de la province romaine d'Afrique (Paris 1888), p. 176 Seznam titularnih sedežev katoliške cerkve vključuje nerezidenčno škofijo z imenom AfrikaAnnuario Pontificio 2013 (Libreria Editrice Vaticana 2013 ), p. 838 in ker ni zapisa o škofijskem sedežu v rimskih časih, imenovanem s katerim koli od teh imen (niti z imenom Alipota, drugo rimsko mesto, za katero je Charles Tissot okvirno predlagal, da bi ga lahko predstavljala današnja Mehdija), se domneva, da je bil škofijski sedež Afrike ustanovljen, ko je bilo mesto v lasti Kraljevine Sicilije kot del Kraljevine Afrike (1147–1160) in ko je papež Evgen III. leta 1148 posvetil škofa zanj. Popis premičnega premoženja cerkve Afrike (inventarium thesauri Africani) obstaja v arhivu Palatinske kapele v Palermu na Siciliji.J.P. Mesnage, L'Afrique chrétienne, Paris 1912, p. 114 Salim Dev je Mahdijo namesto tega identificiral z antičnim Ruspae ali Ruspe, za katerega se pogosteje domneva, da je bil v Henchir Sbii (ali samo Sbii), severno od Mahdije, ali pri ruševinah, znanih kot Ksour Siad.Sophrone Pétridès, "Ruspe" in Catholic Encyclopedia (New York 1912) Najslavnejši škof tega sedeža je bil Fulgencij iz Ruspe. Katoliški seznam titularnih sedežev, ki označuje sedež Afrike kot Mahdijo, označuje Ruspe/Ruspae kot Henchir Sbio.Annuario Pontificio 2013 (Libreria Editrice Vaticana 2013 ), p. 961
Razbitina ladje Mahdia – potopljena ladja, najdena ob obali Mahdije, ki je vsebovala grške umetniške zaklade – datira v približno leto 80 pr. n. št., zgodnje obdobje rimske vladavine v tej regiji.
Islamska doba Muslimansko Mahdio so ustanovili Fatimidi pod kalifom Abdalahom al-Mahdijem in jo postavili za prestolnico Ifrikije. Ker je bil takrat novo ustanovljeni Fatimidski kalifat šiitski režim, ki ga je podpirala berberska vojska Kutama, je bil kalif morda motiviran, da preseli svojo prestolnico sem, da bi se nekoliko oddaljil od pretežno sunitskega mesta Kairouan (do takrat tradicionalne prestolnice Ifrikije). Gradnja se je začela leta 916, novo mesto pa je bilo uradno odprto 20. februarja 921, čeprav se je gradnja nadaljevala tudi pozneje. Poleg močnega obzidja je mesto vključevalo fatimidske palače, umetno pristanišče in petkovo mošejo (Velika mošeja v Mahdiji). Večina fatimidskega mesta se do danes ni ohranila. Mošeja pa je eden najbolje ohranjenih fatimidskih spomenikov v Magrebu, čeprav je bila sčasoma močno poškodovana in so jo arheologi v 1960-ih v veliki meri obnovili. Pri sodobnih izkopavanjih so odkrili tudi fragmente mozaičnih tlakov iz palač.
Dinastija Ziridov, ki je nasledila Fatimide v Magrebu, je leta 1057 sem preselila svojo prestolnico. Leta 1087 so mesto napadle ladje iz Genove in Pise, ki so v pristanišču požgale muslimansko floto. Napad je imel ključno vlogo pri prevzemu nadzora nad zahodnim Sredozemljem s strani kristjanov, kar je omogočilo oskrbo prve križarske vojne po morju.Fuller, J.F.C., A Military History of the Western World, Volume I, Da Capo Press, 1987, p. 408 Njihovo vladavino je leta 1148 končala normanska osvojitev mesta. Leta 1160 je mesto prišlo pod oblast Almohadov.
Al-Bakri je v 11. stoletju o mestu pisal:المسالك والممالك، تأليف: أبي عبيد الله بن عبد العزيز بن محمد البكري، تحقيق: الدكتور جمال طلبة. الجزء الأول. ص202. بيروت: دار الكتب العلمية .2003
Vlogo prestolnice je v 12. stoletju v obdobju Almohadov prevzel Tunis, kar je ostal tudi med dinastijo Hafsidov. Kasneje je bilo mesto tarča številnih napadov. Leta 1390 je bilo tarča berberskega križarskega pohoda, ko je francoska vojska oblegala mesto, vendar ga ni uspela zavzeti.
Mesto so Španci zavzeli leta 1550. Španska garnizija je tam ostala do leta 1553. Karel V. Habsburški je nato mesto ponudil redu svetega Ivana, ki je vladal Malti, vendar so ga zavrnili, ker so menili, da je predrago. Cesar je sicilijanskemu podkralju Juanu de Vegi ukazal, naj razstavi Mahdio, čeprav je bila strateško pomembna trdnjava. Rušenje je izvedel Hernando de Acuña. Kmalu zatem so Mahdio zasedli Osmani, vendar so se preživljali le z ribolovom in naftnimi rudniki, mesto pa je izgubilo svoj logistični in trgovski pomen. Pod turško oblastjo je ostala do 19. stoletja.
Med nacistično okupacijo Tunizije v drugi svetovni vojni je bila Mahdia kraj, kjer je Khaled Abdelvahab skrival približno dva ducata preganjanih Judov.
Geografija Mesto Mahdia se nahaja v vzhodno-osrednjem delu Tunizije; njegovo ozemlje na severu meji na governorat Monastir, na jugu na Ksour Essef in Sidi Alouane ter na vzhodu na Bou Merdes.
Gospodarstvo Danes gospodarstvo Mahdije temelji predvsem na turizmu, ribolovu in olivnem olju.
Ribiško pristanišče je v določenih obdobjih živahno in ima lastne konzervarne, ki predelujejo ribe. Tam je mogoče videti ribiške ladje z vlečnimi mrežami, opremljene za nočni ribolov z mrežami lampara.
Mesto, ki leži vzhodno od velikega oljčnega nasada, je dom mlinov za olivno olje, ki proizvajajo olivno olje in milo (narejeno iz 72 % olivnega olja).
Mesto je znano tudi po tkanju (svila in volna) in ročnih delih (nakit, usnjeni izdelki, lesarstvo itd.). Leta 2019 je bila odprta obrtniška vas, namenjena usposabljanju lokalnih obrtnikov in trženju njihovih izdelkov.
Bele peščene plaže, številni hoteli in burna zgodovina mesta ga delajo priljubljeno obmorsko letovišče. Turistično območje je severno od mesta, natančneje nasproti okrožja Hiboun; velika večina mestnih hotelov stoji ob morju in ponuja široko paleto možnosti.
Arhitektura Mahdia se ponaša s številnimi spomeniki in zanimivimi zgodovinskimi kraji.
Skifa El Kahla ali Bab Zouila, pomembna utrjena vrata, ki izvirajo iz 10. stoletja (zgrajena med letoma 916 in 921) in so bila kasneje obnovljena v 16. stoletju, še vedno služijo kot ena od dostopnih točk do zgodovinskega središča mesta in eden redkih preostalih ostankov starega obzidja. Bordž El Kebir, trdnjava z obokanim in ukrivljenim prehodom, ki vodi v impozantno dvorišče, varuje vrh rta Afrika že od leta 1595.
Velika mošeja, ki jo je leta 916 ustanovil šiitski Ubayd Allah al-Mahdi, je edinstvena po tem, da nima minareta. Preden je bila med letoma 1961 in 1965 dokončno obnovljena po prvotnem načrtu iz 10. stoletja, je bila večkrat predelana in prenovljena.Mahdia: Histoire et Societe.
Mošeja Hadž Mustafe Hamze, zgrajena leta 1772 in obnovljena v 20. stoletju, je lep primer sakralne arhitekture iz osmanskega obdobja.
Mahdia je znana tudi po svojem morskem pokopališču, ki je na obali na konici polotoka.
Mesto Mahdia ima regionalni muzej, ki se nahaja v nekdanjih občinskih stavbah, ki so bile popolnoma prenovljene za namestitev zbirk. Odprt je bil leta 1997, njegove zbirke pa vključujejo več predmetov, vključno s keramiko iz punskega in rimskega obdobja, bogato zbirko mozaikov, zakladom iz bizantinskega obdobja z 268 zlatniki in različnimi predmeti iz islamskega obdobja.Caroline Gaultier-Kurhan, Le patrimoine culturel africain, Paris, Maisonneuve et Larose, 2001, 408 p. (ISBN 978-2-706-81525-6), p. 156.
Galerija
Sklici
Zunanje povezave
tourismtunisia.com LookLex / Tunisia Mahdia Portal
Kategorija:Mesta v Tuniziji Kategorija:Ustanovitve leta 921