Karahanidski kanat (perzijsko: قراخانیان, Qarākhāniyān, kitajsko: 喀喇汗國, pinjin: Kālā Hánguó), znan tudi kot Karahanidi, Ileški Hanidi"Qara-khanids", Encyclopedia of the Peoples of Africa and the Middle East, Vol. 1, Ur. Jamie Stokes, (Infobase Publishing, 2009), str. 578. ali Afrasiabidi (perzijsko: آل افراسیاب, Āl-i Afrāsiyāb, dobesedno 'Hiša Afrasiabov'), je bil karluški turški kanat, ki je vladal Srednji Aziji od 9. do začetka 13. stoletja.
Karahanidi so osvojili Transoksanijo v Srednji Aziji in ji neodvisno vladali od leta 999 in 1089. Njihov prihod v Transoksanijo je pomenil dokončen premik od iranske k turški prevladi v Srednji Aziji. Karahanidi so kljub temu postopoma privzeli perzjsko-arabsko islamsko kulturo in hkrati ohranili nekaj svoje domače turške kulture. Kanat se je v 1040. letih razdelil na Vzhodni in Zahodni kanat. Konec 11. stoletja so Karahanidi prišli pod suverenost Seldžuškega cesarstva. Njim je sledila karakitajska dinastija Zahodni Liao, ki je leta 1141 premagala Seldžuke v bitki pri Katvanu. Vzhodni kanat je propadel leta 1211, Zahodni kanat pa je leta 1212 uničilo Horezmijsko cesarstvo. Prestolnice Karahanidskega cesarstva so bila mesta Kašgar, Balasagun, Uzgen in Samarkand. Zgodovina Karahanidskega kanata je rekonstruirana iz fragmentiranih in pogosto kontradiktornih pisnih virov in preučevanja kovancev.
Imena Izraz 'Karahanid' izhaja iz naziva 'kara kan' ali 'kara kagan' (perzijsko: قراخان, Qarākhān), najvišjega naziva vladarjev dinastije. Stara turška beseda 'kara' (𐰴𐰺𐰀) pomeni črn, temen ali severni, 'kan' pa pomeni vladar. Izraz so si v 19. stoletju izmislili evropski orientalisti za opis tako dinastije kot ljudstva, ki jim je vladala. Arabski muslimanski viri so dinastijo imenovali 'al-Hakanija' ali 'al Muluk al-Hanijja al-Atrak'. Mahmud al-Kašgari, domačin iz Karahanidskega kanata, je v svoji jezikoslovni razpravi Dīwān Lughāt al-Turk zanje uporabljal dva endonima: 'Hakanski Turki' ali samo 'Turki'.Maħmūd al-Kaśġari. (1982) "Dīwān Luğāt al-Turk". Ur. in prev. Robert Dankoff in James Kelly. V Sources of Oriental Languages and Literature. Part I. str. 75–76; 82–86 Slednjega je uporabljal tudi za turška ljudstva na splošno.Golden, P.B. (2015). "The Turkic World in Maḥmûd al Kâshgarî" str. 506 Perzijski viri so zanje pogosto uporabljali izraz 'Al-i Afrasijab' (perzijsko: آل افراسیاب, Āl-i Afrāsiyāb, dobesedno Hiša Afrisijab) na podlagi njihove domnevne povezave z legendarnim, v resnici nepovezanim, kraljem Afrasiabom iz predislamske Transoksanije. Kašgari kralja imenuje Alp Er Tunga. V perzijščini jih imenujejo tudi 'Ilek Hanid' ali 'Ilak Hanid' (perzijsko: ایلک خانیان, Ilak-Khānīyān). Kitajski viri dinastijo omenjajo kot 'Kalahan' (kitajsko: 喀喇汗) ali 'Heihan' (kitajsko: 黑汗, dobesedno Črni Kan) ali 'Daši' (kitajsko: 大食). Slednji naziv se nanaša na Arabce ali muslimane na splošno.
Zgodovina Izvor
thumb|250px|Anikovski krožnik je ulit srebrn krožnik, na katerem so upodobljeni oklepljeni konjeniki, ki oblegajo Jeriho. Krožnik so izdelali verjetno sogdijski umetniki med vladavino Karlukov v Sedmerorečju v 9.-10. stoletju in je kopija krožnika iz 8. stoletja.
Karahanidski kanat je nastal iz plemenske zveze, ki so jo nekje v 9. stoletju ustanovili Karluki, Jagmi, Čigili, Tuhsi in druga ljudstva, ki so živela v Transoksaniji, zahodnem Tjanšanu (današnji Kirgizistan) in zahodnem Šindžjangu okoli Kašgarja. Arabski zgodovinar al-Masudi iz 10. stoletja je omenil dva "kagana kaganov" karluške horde:Al-Masudi Meadows of Gold and Mines of Gems vol. 1, str. 311–312. Prev. Aloys Spreger SanahaP. B. Golden. "Irano-Turcica: The Khazar sacral kingship revisited". V Acta Orientalia Hungarica 60:2 (2007): 165, 172, op. 33 in Afrasiaba,Boris Zhivkov, (2010), Khazaria in the Ninth and Tenth Centuries, str. 46. ki ga je karahanidski učenjak iz 11. stoletja Mahmud al-Kašgari enačil s turškim kraljem Alp Er Tungo, legendarnim prednikom vladajoče karahanidske dinastije.Maħmūd al-Kašğari. "Dīwān Luğāt al-Turk". Prev. In ur. Robert Dankoff in James Kelly. In Sources of Oriental Languages and Literature. (1982) Part I, str. 92 and Part II. str. 225, 337 Karahanidski vladarji so si lastili naziv kagan, kar kaže, da so morda izhajali iz klana Ašina.Carter V. Findley, (2004), The Turks in World History, str. 75 Plemenski izvor Bilge Kul Kadir Kana, prvega karahanidskega kana, še vedno ni znan. Če je resnično izhajal iz vladajoče dinastije Karluškega kanata,"Karluk Yabghu State (756–940)" Qazaqstan Tarihy je bil iz plemena Ašina. Lahko bi bil tudi Čigil.Kochnev, Boris Dmitrievich (2006). Numizmaticheskai︠a︡ istorii︠a︡ Karakhanidskogo kaganata, 991–1209. Nastich, V. N. Moskva: Sofii︠a︡.
Zgodnja zgodovina Karluki so bili nomadsko ljudstvo iz zahodnega Altaja, ki se je preselilo v Žetisu. Leta 742 so bili del zavezništva, ki so ga vodili Basmili in Ujgurski kaganat, in se uprli Gokturkom. Upor je privedel do propada Drugega turškega kaganata (682–744). V prerazporeditvi oblasti, ki je sledila, so bili Karluki povzdignjeni iz plemena, ki ga je vodil elteber, v pleme, ki ga je vodil jabgu. Jabgu je bil eden najvišjih turških dostojanstvenikov in s tem tudi član klana Ašina, kateremu je bila "od neba podeljena" pravica do vladanja. Karluki in Ujguri so se kasneje povezali proti Basmilom in v dveh letih strmoglavili basmilskega kagana. Ujgurski jabgu je postal kagan, vodja Karlukov pa jabgu. Takšna ureditev je trajala manj kot eno leto. Sovražnosti med Ujguri in Karluki so Karluke prisilile k selitvi proti zahodu v Turgeški kaganat.
thumb|left|Oborožena konjenika z Anikovskega krožnika, Žetisu, okoli leta 800 Do leta 766 so Karluki podredili Turgeše in ustanovili svojo prestolnico v Sujabu na reki Ču. Karluška plemenska zveza je do takrat vključevala plemeni Čigil in Tukši, ki sta bili morda turgeški. Konec 8. stoletja, približno 15 let potem, ko so se naselili v regiji Žetisu, so se Karluki spreobrnili v krščanstvo, natančneje v Cerkev vzhoda. Cerkev Vzhoda je takrat prvič pokristjanila kakšno tako veliko vzhodno ljudstvo. V karluški prestolnici Sujab so našli ostanke nestorijanske cerkve, v regiji Žetisu pa stotine nagrobnikov s sirskimi napisi. Do sredine 9. stoletja je karluška plemenska zveza po uničenju Ujgurskega kaganata s strani Starih Kirgizov prevzela oblast nad svetimi ozemlji Zahodnih Turkov. Potem ko je bil prejšnji kagan ubit v uporu, sta nadzor nad svetimi ozemlji in njihova povezanost s klanom Ašina omogočila, da je kaganat prešel na Karluke skupaj z prevlado nad stepami.
V 9. stoletju so južni Srednji Aziji vladali Samanidi, medtem ko so v Srednjeazijski stepi prevladovali turški nomadi, kot so Pečenegi, Oguški Turki in Karluki. Območje Karlukov je segalo na sever do Irtiša in Kimensko-Kipčaške plemenske zveze in taborišči, ki so segala do rek Či in Ili, kjer sta živeli plemeni Čigil in Tukši, ter na vzhod do Ferganske doline in še dlje. Območje južno in vzhodno od Karlukov so naseljevali Jagmi. Zdi se, da je bilo središče Karlukov v 9. in 10. stoletju Balasagun na reki Ču. Konec 9. stoletja so Samanidi vkorakali v stepe in zavzeli Taraz, enega od sedežev karluškega kagana, in veliko cerkev preuredili v mošejo.
Nastanek Karahanidskega kanata (840) thumb|250px|Grobnica sultana Satuk Bugra Kana (vladal 920-955), prvega muslimanskega kana Karahanidov, v Artušu, Šindžjang
V 9. stoletju se je Karluška plemenska zveza, vključno s tremi glavnimi plemeni Bulaki (Mouluo 謀落 / Moula 謀剌), Tašliki (Tašili 踏實力) in Sebeki (Suofu 娑匐), združila s Čigili, Čaruki, Barskani, Kaladži, Azkiši in TuhsiKarluk Yabghu State (756–940) in Qazagstan Tarihy in Jagmi in ustanovila prvi Karluško-Karahanidski kaganat. Zdi se, da so Čigili tvorili jedro karahanidske vojske. Datum ustanovitve in ime prvega kana nista znana. Po eni od rekonstrukcij je bil prvi vladar Bilge Kul Kadir Kan.
Vladarji Karahanidov so verjetno prihajali iz plemen Čigil in Jagma. Vzhodni kagan je nosil naziv arslan kara kagan (arslan – lev je bil totem Čigilov), zahodni kagan pa naziv bugra kara kagan (bugra - kamela je bil totem Jagmov). Imena živali so bila reden element turških nazivov Karahanidov: Arslan (lev), Bugra (kamela), Toghan (sokol), Böri (volk) in Togrul ali Togril (ujeda). Pod kagani so bili štirje vladarji z nazivi arslan ilig, bugra ilig, arslan tegin in bugra tegin. Nazivi članov dinastije so se spreminjali glede na spremembo njihovega položaja v dinastični hierarhiji.
Spreobrnitev v islam (ok. 934) Sredi 10. stoletja so se Karahanidi spreobrnili v islam in sprejeli muslimanska imena in častne nazive, vendar so ohranili turške vladarske nazive, kot so kan, kagan, ilek (ilig) in tegin. Kasneje so sprejeli arabska naziva sultan in sultan sultanov (sultān al-salātīn). Po besedah osmanskega zgodovinarja Munadžim-bašija se je prvi od kanov spreobrnil Satuk Bugra Kan. Po spreobrnitvi je dobil fatvo, ki mu je omogočila, da je ubil svojega domnevno še vedno poganskega očeta in nato osvojil Kašgar. Leta 960 je po besedah muslimanskih zgodovinarjev Ibn Miskavajha in Ibn al-Asirja prišlo do množične spreobrnitve Turkov v islam. Posredni dokazi kažejo, da so to bili Karahanidi.
Osvojitev Transoksanije thumb|300px|Karahanid Ilig Kan Nasr (levo) se sooča z Mahmudom Gaznijskim (na slonu); Džami al-tavarih (Edinburgh Or Ms 20)
Hasan ibn Sulejman (ali Harun Bugra kan), vnuk Satuk Bugra Kana, je konec 10. stoletja napadel Samanide. Med letoma 990 in 992 je zavzel mesto Sajram, Fergansko dolino, Ilak, Samarkand in samanidsko prestolnico Buharo, The Samanids, Richard Nelson Frye, The Cambridge History of Iran, Vol. 4, ed. R. N. Frye, (Cambridge University Press, 1999), str. 156–157 potem pa je leta 992 umrl zaradi bolezni in Samanidi so se vrnili v Buharo.
Hasanov bratranec Ali Arslan Kan je nadaljeval pohod proti Samanidom. Do leta 999 je Alijev sin Nasr zavzel Taškent, Samarkand in Buharo. Samanidsko ozemlje je bilo razdeljeno med Gaznavide, ki so dobili Horasan in Afganistan, ter Karahanide, ki so dobili Transoksanijo. Meja med rivalskima imperijema je postala reka Amu Darja.
thumb|left|200px| Ahmed (Ilak Khan Tughan) v bitki leta 1314-1315; Džami al-tavārikh
Karahanidska država je bila razdeljena na apanaže, kot je bilo običajno pri turških in mongolskih nomadih. Apanaže so bile povezane s štirimi glavnimi urbanimi središči: Balasagunom v Žetisuju, takrat glavnim mestom karahanidske države, Kašgarjem v Šindžjangu, Uzgenom v Ferganski dolini in Samarkandom v Transoksaniji. Prvotni posesti dinastije - Žetisu in Kašgar ter njihovi kani so ohranili implicitno prednost pred tistimi, ki so vladali v Transoksaniji in Fergani.
Štirje Alijevi sinovi (Ahmed, Nasr, Mansur in Mohamed) so imeli vsak svojo neodvisno apanažo znotraj karahanidske države. Nasr, osvajalec Transoksanije, je imel v posesti veliko osrednje območje Transoksanije s Samarkandom in Buharo, Fergansko dolino (Uzgen) in druga ozemlja. Po njegovi smrti je bila njegova apanaža razdeljena. Ahmed je dobil Žetisu in Taškent in je po Alijevi smrti postal vodja dinastije. Brata Ahmed in Nasr sta vodila različno politiko do Gaznavidov na jugu. Ahmed je poskušal skleniti zavezništvo z Mahmudom Gaznijskim, Nasr pa se je neuspešno poskušal razširiti na njihovo ozemlje.
thumb|300px|Karahanidski kanat okoli leta 1006, ko je dosegel svoj največji obseg
Ahmeda je nasledil Mansur, po Mansurjevi smrti pa je začela prevladovati Hasan Bugra Kanova veja Karahanidov. Hasanova sinova Mohamed Togan Kan II. in Jusuf Kadir Kan, ki je imel v posesti Kašgar, sta postala vodja dinastije. Družini sta sčasoma razdelili Karahanidski kanat na dva dela.
V letih 1017–1018 so Karahanidi odbili napad velike množice nomadskih turških plemen, kar je bilo v muslimanskih virih opisano kot velika zmaga. Približno v istem času je karahanidski vladar Ilig Kan dosegel sporazum z Mahmudom Gaznijskim, v katerem sta se strinjala z delitvijo nekdanjega samanidskega ozemlja vzdolž reke Amu Darje.
Osvojitev zahodne Tarimske kotline