sličica|250x250_pik|Lastnina bosanskega velikega vojvode Sandalja Hranića Kosače Sandalj Hranić Kosača (ok. 1370 - 15. marec 1435) je bil vojvoda bosanskega Rusaga, bosanski plemič iz rodbine Kosača.
Izvor in dediščina Sandalj Hranić Kosača je sin Hrane Vukovića in nečak vojvode Vlatka Vukovića. Imel je brata, kneza Vukca in Vuka Hranića. Njegov naslednik na čelu družine je njegov nečak, sin Vukca Hranića, Stjepan Vukčić Kosača. Sandalj ga je med prodajo svojega dela Konavelj Dubrovčanom junija 1419 uvrstil med pomembnejše predstavnike družine Kosače, skupaj z njegovimi brati. Domneva se, da se je Sandalj rodil okoli leta 1370 in umrl 15. marca 1435. Na čelu družine Kosače je od leta 1393, ko se prvič omenja v sodobnih dokumentih. Od svojega strica, vojvode Vlatka Vukovića, je Sandalj podedoval posest, plemiško dediščino in naziv vojvode. To mu je omogočilo, da je takoj prevzel vidno mesto v krogu najuglednejših bosanskih plemičev. Redno je bil v krogu najmočnejših vladarjev ob bosanskih kraljih kot svetovalec, vodnik in priča. Njegov najbolj znan diplomat je bil Pribislav Pohvalić.
Sandaljeva verska usmerjenost kaže na naklonjenost bosanski cerkvi. Ni bil član hierarhije bosanske cerkve, vendar je prepoznaval njeno mesto in vlogo v bosanski družbi. Bil je poročen z ženskami pravoslavne in katoliške verske pripadnosti.
Posest in bivališča desno|sličica|250x250_pik|Staro mesto Blagaj, rezidenca Sandalja Hranića Kosače. Sandaljeva posest je obsegala območje od porečja Neretve do porečja Drine s Fočo in Goraždom, Polimlje s Prijepoljem, Brezo in Pljevlji ter od Vrhbosne prek Zagorja, Dabra, Popova, Ljubomira, Ljubinja, Bileće, Cernice in Vrsinja, do Kotorja in Novega (Sveti Stefan) v županiji Dračevici. Bil je tudi gospodar polovice županije Konavlje, ki si jo je delil s knezom Pavlom Radinovićem iz bosanske plemiške družine Pavlović. Skupaj s taščo Banico Anko in drugo ženo Katarino Vuković Hrvatinić je leta 1410 Benečanom prodal doto iz drugega zakona, Ostrovico, in pravice do Skradina. Svojo polovico posestva v Konavljah je leta 1419 prodal Dubrovčanom, Benečanom pa je leta 1423 prepustil svoje pravice do Kotorja.
Sandaljeva najbolj znana prebivališča so bila v Blagaju (Bišću), Novem, Kozmanu, Samoboru, Kuknju in Ključu. Omogočala so mu nadzor nad veliko posestjo. Med letom je pogosto menjal kraj bivanja. Njegov itinerarij predstavlja enega najbolj mobilnih bosanskih plemičev srednjega veka. Sandalj se je leta 1412 mudil v Budimu na turnirju evropskih vladarjev in plemičev, ki ga je organiziral ogrski kralj Sigismund Luksemburški. Ni bil vitez Zmajevega reda, kot trdijo, saj v tej vlogi ni bil nikoli zabeležen. Sandalj si je pridobil posest v Dubrovniku, kjer je imel svojo palačo. Bil je tudi dubrovniški plemič. Njegov prihod v Dubrovnik leta 1426 je bil spektakularen sprejem za tujca. V Dubrovniku je imel lastne depozite, kjer je hranil svoje dragocenosti. Prodaja dela Konavelj mu je omogočila, da je v Dubrovnik investiral denar z dobičkom, od česar so on in njegovi dediči imeli znatne obresti od dveh glavnic v višini 600 dukatov. Od Dubrovnika je prejemal konaveljski dohodek v višini 500 perperjev. Imel je carinarnice v Vrapču, Ledenicah in Glasincu, največje dobičke pa je imel od carinarnice na trgu Drijeva. Od leta 1410 je bil lastnik trga Drijeva in polovice carinarnice Drijeva. Drugo polovico so imeli v lasti Pavlovići in Radivojevići. V Olovu si je carino delil s Pavlovići.
V času Ostoje V koaliciji s Hrvojem Vukčićem in Jurjem Radivojevićem je leta 1404 strmoglavil kralja Stjepana Ostojo in za kralja postavil Ostojinega brata Tvrtka II., vendar se je Ostoja kmalu vrnil na oblast. Svoje posesti je razširil na vzhodni del Huma na račun vojvode Radiča Sankovića in pridobil tudi del trga Drijeva. Nato je pridobil naziv velikega vojvode Bosne. Vrhunec njegovega razvoja je doživel leta 1405, ko je poleg Hrvoja Vukčića postal eden najpomembnejših bosanskih magnatov. Ta položaj je kronal s poroko s Hrvojevo nečakinjo Katarino. Sodeloval je v vseh ključnih dogodkih bosanske zgodovine v prvih treh desetletjih 15. stoletja. Skupaj s kraljem Ostojo in Zlatonosovići je leta 1415 sodeloval pri umoru kneza Pavla Radinovića, brata Ostojine žene, kraljice Kujavske Radinović. To mu je prineslo sovraštvo do Pavlovićev, kar se je odražalo skozi celo njegovo življenje.
Vazali Na svojem obsežnem posestvu je imel Sandalj vazale, ki so bili podrejeni njemu in klanu Kosača. Klan Kosača (v virih imenovan pleme) je imel štiri rodbine s svojimi predstavniki. Vsi so nosili knežje nazive. Na širšem območju so imeli vidno vlogo Čemerovići in Pripčići-Mrđenovići na območju Gacka in Nevesinja, Vojtanovići na območju Dračevice, Vardići na območju Goražda in Dobrovojeviči na območju Vrsinja. Med Sandaljeve vazale so spadali tudi predstavniki humskega plemstva, Nikolići, Milatovići in Komlinovići. Pomembno vlogo na Sandaljevi posesti so imeli Vlahi (Vlahi v srednjeveški Bosni), ki so s svojo karavansko trgovino omogočili gospodarski vzpon širših območij v povezavah od Bosne do Sredozemlja. Največjo vlogo med njimi so imeli Vlahi Stankovići iz katuna Stanka Perutinića, ki so spadali v širši okvir Vlahov iz Maleševcev.
Poroke Čeprav se je poročil trikrat, ni imel otrok. Njegova prva žena je bila Jelena Crnojević (1396), druga Katarina Vuković Hrvatinić (1405), tretja pa Jelena Lazarević (1411). Po njegovi smrti je njegovo vladavino nasledil njegov nečak Stjepan Vukčić.
Reference
Literatura
"Chronica Ragusina Junii Restii item Joanis Gundulae, (ur. Nodilo N.)", Zagreb 1893. Ljubomir Stojanović, Stare srbske listine in pisma, I/1, Srbska kraljeva akademija, Zbirka za zgodovino, jezik in književnost srbskega naroda, Prvi oddelek, Spomeniki v srbskem jeziku 19, Beograd - Sremski Karlovci 1929. Esad Kurtović, "Veliki bosanski vojvoda Sandalj Hranić Kosača", Institut za zgodovinu, Historijske monografije, tom 4, Sarajevo 2009: Kategorija:Umrli leta 1435 Kategorija:Rojeni leta 1370