Tílda je grafem v obliki valovite ležeče krivulje ali z mnogimi načini rabe. Ime znaka je v moderne evropske jezike prišlo iz španske besede , ki pa izvira iz latinske besede , kar pomeni 'naslov' ali 'nadpis'. Njena primarna raba je kot diakritično znamenje (naglas) v kombinaciji z osnovno črko. Njena samostojna oblika se v modernih besedilih rabi predvsem za označevanje približkov (aproksimacij). Predvsem v jezikoslovju se tilda imenuje tudi vijúga ali vijúgica.
Zgodovina
Raba srednjeveških pisarjev
Tilda je bila prvotno ena od različnih oznak, napisanih čez izpuščeno črko ali več črk kot pisarska okrajšava (»znamenje krčenja«). Tako sta bili pogosto rabljeni latinski besedi Anno Domini pogosto okrajšani na Ao Dñi, z dvignjenim koncem in znamenjem krčenja nad »n«. Takšno znamenje je lahko označevalo izpustitev ene črke ali več črk. To je prihranilo pri stroških pisarjevega dela ter stroških pergamenta in črnila. Srednjeveške evropske listine, napisane v latinščini, so večinoma sestavljene iz takšnih okrajšanih besed z znamenji krčenj in drugimi okrajšavami le redke besede so bile podane v celoti.
Besedilo Knjige sodnega dne () iz leta 1086, ki se nanaša na primer na Posestvo Molland v Devonu (glej sosednjo sliko), je zelo okrajšano, kar kažejo mnoge tilde.
thumb|center|upright=1.35|Exetersko besedilo Knjige sodnega dne () iz leta 1086
Vloga mehanskih pisalnih strojev
thumb|right|220px|Pisalni stroj Olivetti Lettera 32 (portugalski model s tipkovnico QWERTY) z mrtvo tipko s tildo () (in cirkumfleksom ()) desno od tipke za thumb|right|220px|Pisalni stroj Imesa Florida (španski model s tipkovnico QWERTY) z mrtvima tipkama za krativec () in ostrivec (), desno od tipke za , ter dierezo () in cirkumfleks (), desno od tipke za . / je prisoten samo kot vnaprej sestavljeni znak.
Pri pisalnih strojih, zasnovanih za jezike, ki rutinsko rabijo diakritična znamenja (naglase), obstajata dve možni rešitvi. Tipke so lahko namenjene vnaprej sestavljenim znakom ali pa je mogoče zagotoviti mehanizem mrtvih tipk. Pri slednjem se ob pritisku mrtve tipke naredi oznaka, vendar se za razliko od običajnih tipk nosilec papirja ne premakne naprej in zato se naslednja črka, ki jo je treba natipkati, natisne pod tem naglasom. Pisalni stroji za španščino imajo običajno namensko tipko za / , vendar ker portugalščina rabi črki / in / , je ena sama mrtva tipka (namesto da bi se rabili dve tipki za namensko rabo) najbolj praktična rešitev.
Znak tilde kot premična tipografska črka ali znak za vroče tiskanje samostojno ni obstajal, saj so črkovne škatle za španščino ali portugalščino vključevale tipografske črke za naglasne oblike.
Tilda centraliziranega ASCII
Serifna:—~— Brezserifna:—~— Enorazmična:—~— Prostostoječa tilda med dvema dolgima pomišljajema v treh družinah pisav
Prvi standard ASCII (X3.64-1963) ni imel tilde. Tako kot portugalščina in španščina so tudi francoščina, nemščina in skandinavski jeziki potrebovali več simbolov kot osnovnih 26, potrebnih za angleščino. Ameriško združenje za standarde (ASA) je sodelovalo z Mednarodnim posvetovalnim odborom za telefonijo in telegraf (CCITT) in prek njega, da bi internacionalizirala kodni nabor, da bi zadostila osnovnim potrebam vsaj zahodnoevropskih jezikov.
Tako se je rodil standard ISO 646 (in standard ASCII posodobljen na X3.64-1967), ki je tildo in druge simbole zagotovil kot neobvezne znake.
ISO 646 in ASCII sta vključila mnoga pretiskovalna mala diakritična znamenja iz pisalnih strojev, vključno s tildo. Pretisk naj bi deloval tako, da bi se med kode za črke in diakritična znamenja postavilo kodo za brisanje v levo. Vendar pa tudi tedaj mehanizmi, ki bi lahko izvajali to ali katero koli drugo pretiskovanje, niso bili široko dostopni, niso delovali za velike črke in so bili nemogoči na video prikazovalnikih, zaradi česar ta koncept ni bil deležen večjega sprejemanja. Posledično je programska oprema veliko teh samostojnih diakritičnih znamenj (in podčrtaj) hitro ponovno rabila kot dodatno skladnjo in so v bistvu postali nove vrste skladenjskih simbolov, ki jih lahko rabi programski jezik. Ko je ta raba postala prevladujoča, se je oblikovanje črk postopoma razvijalo, tako da so ta diakritična znamenja postala večja in bolj navpično centrirana, zaradi česar so bila neuporabna kot pretiskana diakritična znamenja, vendar veliko lažje berljiva kot samostoječi znaki, ki so se začeli rabiti za povsem drugačne in nove namene. Večina modernih pisav poravna navadni »razmik« ASCII (prostostoječo) tildo na isto raven kot pomišljaje ali le nekoliko višje.
Prostostoječa tilda ima v ASCII kodo 126, od koder je bila podedovana v Unicode kot U+007E ().
Podobno oblikovan znak () je v tipografiji in leksikografiji znan kot nihajni pomišljaj () ti se rabijo v slovarjih za označevanje izpustitve vnosne besede.
Etimologija in povezava s španščino
thumb|right|220px|Logotip Inštituta Cervantes thumb|right|220px|Logotip CNN en Español
V slovenščino je tilda prišla prek nemščine (), kar izhaja iz španske besede in pomeni 'tilda', 'naglasno znamenje'. Beseda se je razvila iz latinske besede , besedotvorne različice od 'napis', 'naslov' (knjige, razdelka), 'nadpis', 'naziv'., 'plakat, 'tablica' ali 'epitaf', ki verjetno izhaja iz etruščine. Morda preko starokatalonske ali staroprovansalske vmesne oblike (kar upošteva končni -e namesto -o). Španska beseda se je lahko razvila tudi kot deverbalna oblika iz španske besede , razvite iz metateze poznolatinskega , glagola iz . Ta beseda je dvojnik besede , izposojene iz iste poznolatinske besede .
Kot kaže etimološki izvor besede »tilda« v angleščini, je ta simbol tesno povezan s španščino. Povezava izhaja iz rabe tilde nad črko , ki tvori (drugačno) črko v španščini, kar je značilnost le nekaj drugih jezikov, večina katerih je zgodovinsko povezanih s španščino. Ta posebnost lahko pomaga tujim govorcem, da hitro prepoznajo besedilo kot napisano v španščini z majhno možnostjo napake. Zlasti v 1990-ih so špansko govoreči intelektualci in mediji pokazali podporo jeziku in kulturi, tako da so to črko branili pred trendi globalizacije in komputerizacije, ki so grozili, da jo bodo odstranili s tipkovnic in drugih standardiziranih izdelkov in kod. Inštitut Cervantes, ki ga je ustanovila španska vlada za mednarodno promocijo španščine, je za svoj logotip izbral zelo stilizirano črko z veliko tildo. 24-urni novičarski kanal CNN v ZDA je kasneje sprejel podobno strategijo pri svojem obstoječem logotipu za lansiranje španske različice, zato je bil zapisan kot CN͠N. Podobno kot Nacionalna košarkarska zveza (NBA) ima tudi Španska moška košarkarska reprezentanca vzdevek »ÑBA«.
V španščini sami se beseda rabi bolj splošno za diakritična znamenja, vključno z ostrivcem, ki označuje poudarek. Diakritično znamenje se pogosteje imenuje ali in v španščini ne velja za naglas, temveč preprosto za del črke (podobno kot pika nad tvori znak , ki je znan bralcem angleščine).
Raba
Pogosta raba
V slovenščini in angleščini se tilda ne rabi kot diakritično znamenje, čeprav se rabi v nekaterih prevzetih besedah npr. El Niño.
Samostojna oblika simbola se rabi širše. Neformalno pomeni »približno«, »okoli« ali »okrog«, na primer »~30 minut prej«, kar pomeni »okoli 30 minut prej«, in se v slovenščini piše nestično. V angleščini se v takšnih primerih piše stično.
Lahko pomeni tudi »podobno«, vključno z »enakega velikostnega reda kot«, na primer »«, kar pomeni, da sta in istega velikostnega reda. Drug znak za približek je dvojna tilda , ki pomeni »približno« ali »skoraj enako«. Tilda se rabi tudi za označevanje skladnosti oblik, tako da se postavi nad znak za enakost (enačaj, ), torej .
Kot izrazno ločilo
V novejši digitalni rabi tilde na obeh straneh besede ali besedne zveze včasih izražajo poseben ton, ki »omogoča, da zaprte besede izražajo tako iskrenost kot ironijo«, kar lahko preventivno ublaži negativno reakcijo. V slovenščini in angleščini se tako rabljena tilda piše nestično. Na primer, novinar spletnega časopisa BuzzFeed News Joseph Bernstein interpretira tildi v naslednjem tvitu:
kot način, da se tako avtor kot bralec zavedata, da je priložena fraza »duh sezone« »klišejska in se ve, da je ta lastnost pod nivojem avtorja, in se ne želi, da bi se mislilo, da je avtor na splošno klišejska oseba«.
Tilda se med drugim rabi na družbenih medijih za označevanje sarkazma. Lahko se rabi tudi na spletu, zlasti v neformalnem pisanju, kot je fanovska literatura (), za izražanje ljubkega, igrivega ali spogledljivega tona.
Podobnega videza znak valoviti pomišljaj (〜) se v japonščini včasih rabi kot izrazno ločilo.
Diakritična raba
V nekaterih jezikih je tilda diakritično znamenje, ki se postavi nad črko in označuje spremembo v njeni izgovorjavi:
Višina tona
Sodobna oblika tilde je bila prevzeta iz politoničnega pravopisa stare grščine, kjer je imel perispomen ('cirkumfleks'), , dve obliki: obrnjeni brevis in poševno črto, ki se jo sedaj povezuje s tildo. Označeval je dvig tonskega naglasa, ki mu je sledil povratek k privzetemu tonu.
Perispomen v obliki tilde se v vietnamščini rabil tudi kot tonska oznaka, čeprav je bil v Unicodu pomotoma kanonično enakovreden tildi, kar je povzročilo težave pri kodiranju, ko se je poleg nje rabila dejanska srednjevietnamska tilda za nazalizacijo.
Okrajšava
thumb|right|220px|Zemljevid Olausa Magnusa (1490–1557) Morski zemljevid (Carta marina) iz leta 1539, ki prikazuje finsko gospodarstvo, s skrajšanima napisoma in . Ta tilda ima obliko makrona (ā = an).
V srednjeveških latinskih dokumentih se je za okrajšave rabil makron. Ko sta samoglasniku sledila ali , so ga pogosto izpustili, nad predhodnim samoglasnikom pa so postavili malo črko ), ki je označevala manjkajočo črko to je izvor rabe tilde za označevanje nazalizacije (primerjaj razvoj preglasa kot okrajšave za črko ). Zaviti makron je označeval izpuščeno črko ali zlog, ki ga vsebuje. Praksa rabe tilde nad samoglasnikom za označevanje izpustitve črk ali se je v tiskanih knjigah v francoščini nadaljevala kot sredstvo za skrajšanje dolžine besedila do 17. stoletja.
Tilda se je občasno rabila tudi za ustvarjanje drugih okrajšav, na primer nad črko , kar je tvorilo , za označevanje besede que (»ta«, »to«). Pojavlja se tudi za qua in skupaj s črko za tvorbo za pra.
Nazalizacija
Prav tako kot mala črka izvira tilda, ko je bila napisana nad drugimi črkami in je označevala latinski , ki je bil v stari galicijski portugalščini izpuščen. V moderni portugalščini označuje nosniško izgovorjavo osnovnega samoglasnika: 'roka', iz latinskega : 'razlogi', iz latinskega . Ta raba je bila sprejeta v pravopisih več avtohtonih jezikov Južne Amerike, kot sta gvaranščina in nengatščina, pa tudi v mednarodni fonetični abecedi (IPA) in mnogih drugih fonetičnih abecedah. Na primer, je transkripcija IPA izgovorjave francoskega krajevnega imena .
V bretonščini simbol za samoglasnikom pomeni, da črka služi le temu, da samoglasniku da nosniško izgovorjavo, ne da bi se sama izgovorila, kot se običajno. Na primer, daje izgovorjavo , medtem ko daje izgovorjavo .
V romanizaciji tunizijske arabščine po metodi Nemškega orientalskega društva (DMG) se tilda rabi za nosniška samoglasnika õ in ṏ.
Palatalni n
Črka s tildo (, ) se je razvila iz digrafa v španščini. V tem jeziku velja za ločeno črko, imenovano (), in ne za kombinacijo črke in diakritičnega znamenja v španskih slovarjih se nahaja med črkama in . V španščini se beseda dejansko nanaša na diakritična znamenja na splošno, npr. ostrivec v besedi José, medtem ko se diakritično znamenje v besedi imenuje »virgulilla« () (yeísta) ali () (ne-yeísta). Trenutni jeziki, v katerih se za palatalni nosniški soglasnik /ɲ/ rabi s tildo (), so:
asturščina ajmarščina baskovščina čamorščina filipinščina galicijščina gvaranščina inupiakščina mapudungun papiamento kečuanščina španščina tetumščina volofščina
Ton