sličica De Havilland Firestreak je britanska raketa zrak-zrak prve generacije s pasivnim infrardečim vodenjem. Razvilo jo je podjetje de Havilland Propellers (kasneje Hawker Siddeley Dynamics) v zgodnjih petdesetih letih prejšnjega stoletja, v uporabo pa je vstopila leta 1957. Bila je prvo tovrstno orožje, ki je vstopilo v aktivno uporabo Kraljevega vojenga letalstva (RAF) in Fleet Air Arm, z njo pa so bili opremljeni prestreznik English Electric Lightning, mornariški lovec de Havilland Sea Vixen in vsevremenski prestreznik Gloster Javelin. Bila je "izstreli in pozabi" zasledovalno orožje z zadenjskim sledenjem z napadalnim poljem v 20-stopinjskem stožcu, obrnjenem nazaj.
Firestreak, razvita pod oznako "Blue Jay", je bila tretja toplotno vodena raketa, ki je vstopila v uporabo, po ameriški AIM-4 Falcon in AIM-9 Sidewinder, ki sta obe vstopila v uporabo leto prej. V primerjavi s tema dvema modeloma je bila Firestreak večja in skoraj dvakrat težja, saj je nosila veliko večjo bojno glavo, drugače pa je imela podobne zmogljivosti glede hitrosti in dosega. Bila je tudi zelo zapleten sistem z nenavadno notranjo zasnovo, ki je zahtevala, da izstrelitveno letalo zagotavlja tako hlajenje raketine elektronike z elektronkami kot tudi ogrevanje, da se je preprečilo zmrzovanje različnih gibljivih delov pred izstrelitvijo.
Izboljšana različica, »Blue Vesta«, je bila razvita kot del projekta Operational Requirement F.155, vendar se je razvoj končal, ko je bil ta projekt leta 1957 odpovedan. Razvoj se je ponovno začel kot nekoliko enostavnejša različica za Lightning, ki je dobila ime »Red Top«. Ta je imela tranzistorizirano elektroniko in močno poenostavljeno notranjo zasnovo. Obdržala je svoje kodno ime in vstopila v uporabo na Lightningu in Sea Vixenu kot Hawker Siddeley Red Top. Red Top ni bilo mogoče nositi na zgodnjih različicah Lightninga, zato je Firestreak ostala v uporabi do leta 1988, ko so se upokojili zadnji Lightningi RAF.
Razvoj
Red Hawk Firestreak je bila rezultat vrste projektov, ki so se začeli z raketo OR.1056 Red Hawk, ki je zahtevala vsestranski iskalnik, ki bi lahko sledil cilju s katere koli izstrelitvene pozicije. Ko se je to izkazalo za preveč ambiciozno za takratno tehnologijo, je bila izdana druga specifikacija, tokrat brez vsestranskega isklanika, imenovana Blue Sky, ki je leto pred Firestreak na kratko vstopila v uporabo kot Fireflash.
Blue Jay Leta 1951 so pri Royal Aircraft Establishment (RAE), kjer so bili zadolženi za razvoj raket, menili, da je infrardeče iskanje napredovalo do te mere, da so ponovno preučili zahtevo Red Hawk. Tudi to se je izkazalo za prezahtevno za iskalnike tistega časa, čeprav je bila kratkoročno očitno mogoča zasnova z omejenim zadenjskim sledenjem. Ta je dobila ime "Pink Hawk". To je privedlo do uradne specifikacije za manj zmogljivo Red Hawk, ki je bila izdana leta 1951 kot OR.1117 in mu je ministrstvo za oskrbo dalo kodno ime Blue Jay.
Blue Jay je bila razvita kot dokaj konvencionalna raketa s prirezanimi delta krili, nameščenimi tik za srednjo točko, in majhnimi pravokotnimi krmilnimi površinami, nameščenimi v tandemu proti zadnjemu delu. V notranjosti so bile stvari precej bolj zapletene. Elektronika z vakumskimi cevmi je zasedala večino sprednje četrtine trupa, kar je pustilo malo prostora za bojno glavo. Zaradi tega so bojno glavo premaknili v zadnji del trupa, kjer so jo ovili okoli raketne šobe. Ni bilo prostora za aktuatorje za zadnja krmilna krilca, ki so jih namesto tega preko dolgih potisnih palic upravljali aktuatorji, nameščeni na nosu. Aktuatorje je poganjal stisnjen zrak iz jeklenk na skrajnem zadnjem delu, napeljan skozi dolge cevi. Jeklenke z zrakom so po izstrelitvi poganjale tudi turboalternator za električno energijo. V primeru zgrešitve zadetka se je raketa samouničila, saj se je alternator brez dovoda zraka upočasnil.
Raketni motor Magpie je zavzemal le majhen del trupa rakete, nameščen pa je bil med aktuatorji in bojno glavo, približno na sredini kril. Sestavljen je bil iz 28 kg kordita, ki je gorel 1,9 sekunde in izstopal iz zadnjega dela rakete skozi dolgo izpušno cev, ki poteka skozi zadnji del rakete.
Iskalnik IR iz svinčevega telurida (PbTe) je bil nameščen pod osemstranskim stožčastim "svinčnikovim" nosom iz arzenovega trisulfida in ohlajen na -180 °C za izboljšanje razmerja signal-šum. Nenavaden fasetiran nos je bil izbran, ko se je izkazalo, da je bolj običajen polkroglasti nos nagnjen k nabiranju ledu. Iskalnik se je hladil s pretakanjem filtriranega zraka skozi toplotni izmenjevalnik, hlajen z amoniakom.
Okoli sprednjega dela trupa sta bili v pasovih dve vrsti trikotnih oken, za katerimi so bili optični bližinski detonatorji za bojno glavo. Ogromna 88 kg bojna glava je imela 12 m smrtonosnega radija in je bil sprožena bodisi z bližinskimi detonatorji bodisi s štirimi kontaktnimi vžigalniki, nameščenimi na sprednji strani kril. Zunanje ohišje bojne glave je bilo zasnovano tako, da se razbije na 7.1 gramske kose, izstreljene naprej v stožcu pod kotom 50 stopinj.
Elektronika, izdelana iz vakuumskih cevi, je proizvajala znatno toploto. Zaradi tega je bila raketa Firestreak med zemeljskim preizkusom hlajena z Arctonom, med letom pa z amoniakom, ki je bil črpan skozi raketo iz jeklenk v zadnjem delu izstrelitvenega "čevlja". Jeklenke so vsebovale dovolj amoniaka za 15 minut, zato je bilo raketo mogoče zagnati le med priletom. Jeklenka z zrakom v orožnem paketu, nameščenem na trupu, je pred izstrelitvijo ohranjala tlak v jeklenkah z amoniakom. Vroč zrak iz stopenj kompresorja motorja je bil povezan z zadnjim delom izstrelitvenega paketa in usmerjen do raket. Med letom je to ohranjalo različne gibljive komponente tople, dovolj tople, da med 13-sekundnim letom niso zmrznile.
Uporaba desno|sličica|Vadebno letalo Lightning T4 z lutko rakete Firestreak (1964) Prva izstrelitev rakete Blue Jay iz zraka se je zgodila leta 1954 z letala de Havilland Venom, ciljni brezpilotni letalnik Fairey Firefly pa je bil uničen. Blue Jay Mk.1 je t1957 stopila v uporabi pri RAF, kjer so jo pjo enovali Firestreak. Firestreak sta Kraljeva mornarica in RAF uporabili avgusta 1958; bila je prva učinkovita britanska raketa zrak-zrak. Boyne, Walter J, Air Warfare: an International Encyclopedia, Volume 1, pub ABC-CLIO Inc, 2002, p267.
Za izstrelitev je bil iskalnik rakete podrejen radarju izstrelitvenega letala (Ferranti AIRPASS v Lightningu in GEC AI.18 v Sea Vixenu), dokler ni bil cilj zaklenjen in je bilo orožje izstreljeno, kar je prestrezniku omogočilo, da je zadel drug cilj. Slaba stran je bila, da je bila raketa zelo strupena (zaradi raketnega motorja Magpie ali amoniakovega hladilnega sredstva) in so morali oklepniki RAF nositi nekakšno zaščito, da so lahko raketo varno namestili na letalo. [potreben citat] »Za razliko od sodobnih raket [iz devetdesetih let prejšnjega stoletja] je bilo mogoče rakete Firestreak izstreliti le zunaj oblakov, pozimi pa je bilo nebo nad Združenim kraljestvom le redko jasno.« Black, Ian, The Last of the Lightnings, pub PSL, 1996, , p141.
Izboljšave Preučevni sta bili dve manjši različici rakete Blue Jay, vendar nista bili sprejeti. Blue Jay Mk.2 je imela zmogljivejši motor Magpie II in iskalnik PbTe z boljšimi zmožnostmi zaznavanja. Blue Jay Mk.3 je imela povečan razpon kril in motor z zmanjšano zmogljivostjo. Ta motor je omejil hitrost rakete nad hitrostjo, s katero je bila izstreljena. V nasprotnem primeru bi pri izstrelitvi iz nadzvočnih raketnih prestreznikov, kot sta Saunders-Roe SR.177 in Avro 720, hitrost rakete povzročila pregrevanje njene zunanje plasti (zaradi aerodinamičnega segrevanja).
Ministrstvo za letalstvo je leta 1955 iskalo izboljšano orožje za prestreznike, ki so ustrezali operativnim zahtevam F.155, in izdalo dokument OR.1131 za vsestransko zasnovo, ki bi omogočala boj proti sovražnim letalom, ki letijo s hitrostjo Mach 2. De Havilland se je odzval z raketo Blue Jay Mk.4, ki je kasneje dobila oznako Blue Vesta. Ta je uporabljala iskalnik PbTe iz Mk.2, ki je bil dodatno izboljšan s hlajenjem za izboljšanje občutljivosti v tako imenovanem iskalniku "Violet Banner". Motor je bil dodatno nadgrajen v novi Magpie III. Za reševanje težav z aerodinamičnim segrevanjem so bila krilca izdelana iz jekla namesto iz aluminija in so imela odrezane dele, ki so zadnjim delom površin preprečevali stik z Machovimi stožci, kar so imenovali "machove konice". Delo na Mk.4 je bilo po letu 1956 omejeno, saj so se pri RAE odločili, da bosta hitrosti približevanja dveh letal z hitrostjo 2+ Macha tako veliki, da raketa ne bo imela možnosti za izstrelitev, ko bo v dosegu svojega iskalnika.
Avgusta 1956 je Fleet Air Arm prevzel razvoj linije Blue Jay z Blue Jay Mk.5, pri čemer so infrardeči iskalnik zamenjali s polaktivnim radarskim vodenjem (SARH), namenjenim uporabi z radarjem AI.18 letala De Havilland Sea Vixen s posebnim načinom osvetljevalnika z neprekinjenim valovanjem. Ta je bila sicer enaka Mk.4, razlikovala se je le po zamenjavi iskalnega dela z daljšim ogivalnim nosnim stožcem, ki je držal anteno radarskega sprejemnika. Težave z namestitvijo antene osvetljevalnika na Sea Vixen so končale delo na tem projektu. Novembra 1957 je bil projekt na kratko ponovno zagnan pod imenom Blue Dolphin, saj so se drugi razvoji radarsko vodenih raket končali, vendar ni bil nikoli uporabljen.
Red Top
Potem ko je neuspeh 1957 Defence White Paper privedel do odpovedi projekta F.155 in mnogih drugih letalskih in raketnih projektov, se je projekt English Electric Lightning lahko nadaljeval večinoma zato, ker je bil razvoj skoraj končan. Zaradi tega ni imel sodobnega orožja,kar je pripeljalo do ponovne aktivacijepreojekta Blue Vesta v nekoliko spremenjeni obliki. Boyne, Walter J, Air Warfare: an International Encyclopedia, Volume 1, pub ABC-CLIO Inc, 2002, ISBN 1-57607-345-9 p267. Novembra 1957 je bila dokumentacija z imenom Blue Vesta obravnavana kot razkrita in projektu je bilo dodeljeno novo ime "Red Top".
V nasprotju z Mk.4 je bilo izvedenih več pomembnih sprememb. Uporaba tranzistorskih vezij namesto prejšnjih elektronk je odpravila potrebo po hlajenju elektronike, obenem pa je bil del za vodenje bistveno manjši. To je omogočilo premik bojne glave iz prejšnjega položaja blizu repa v srednji del, kar je omogočilo tudi povečanje njene velikosti in teže, pri čemer je bil prejšnji tip z eksplozivno fragmentacijo zamenjan s sistemom razteznih palic, ki je bil bistveno bolj smrtonosen. Zadnji del rakete je zdaj ostal prazen, kar je omogočilo premik aktuatorjev krilc tja, s čimer je bila odpravljena zapletena usmeritev. To je naredilo več prostora, ki je bil porabljen z zamenjavo Magpie III z novim Linnet, ki je ponujal bistveno višjo zmogljivost in je povečal tipično največjo hitrost rakete z 2,4 na 3,2 Macha, hkrati pa skoraj podvojil efektivni doseg na 12.1 km.
Glede na odpravo amoniakovega hlajenja, ki ga je uporabljal tudi iskalnik Violet Banner v Mk.4, so se odločili za uporabo poenostavljenega iskalnika, ki ni potreboval enakega hlajenja. To je privedlo do nove zasnove z indijevim antimonidom (InSb), ki se je hladil s prečiščenim zrakom pri , filtriranim na 3 μm. To je zmanjšalo njegovo občutljivost v primerjavi z Violet Banner, saj mu je manjkala resnična sposobnost vsesmernega sledenja, vendar je dodatno poenostavilo zasnovo in odpravilo težave z upravljanjem na tleh.