Tanguti (tanguško: mjɨ nja̱ ali mji dzjwo, kitajsko: 党項, pinjin: Dǎngxiàng, tibetansko: མི་ཉག་, viljejsko: mi nyak, mongolsko: Тангуд, Tangud) so bili sino-tibetansko ljudstvo, ki je ustanovilo in naseljevalo dinastijo Zahodna Šja. Tanguti so bili sprva pod oblastjo Tujuhunov, in kasneje pod dinastijo Tang. Po propadu dinastije Tang so Tanguti ustanovili Zahodno Šja. Govorili so tangutski jezik, za katerega so prvotne raziskave kazale, da je pripadal skupini čjang ali ji tibetansko-burmanske družine jezikov, kasnejše filogenetske in zgodovinske jezikoslovne ugotovitve pa so pokazale, da je pripadal gjalronški veji skupine čjang. Zahodno Šja je leta 1227 uničilo Mongolsko cesarstvo in večina zapisov in arhitekture je bilo uničenih. Tanguški jezik in njegova edinstvena pisava sta izumrla. Ohranili so se le fragmenti tanguške literature.
Jezik thumb|levo|250px|Tanguške gospe Tanguški jezik, znan tudi kot fan, spada v tibetansko-burmansko vejo kitajsko-tibetanske jezikovne družine. Tako kot mnogi drugi kitajsko-tibetanski jeziki je tonalski jezik s pretežno enozložnimi koreninami, vendar ima nekatere slovnične značilnosti, ki so osrednjega pomena za tibetansko-burmansko vejo. Včasih se je razpravljalo o tem, ali tangutščina spada v podrazred ji ali čjang tibetansko-burmanskih jezikov. Tangute, ki se v kitajščini imenujejo Dangšjang (党項, Dǎngxiàng), kitajski učenjaki običajno imajo za sinonim ali vsaj sorodnike ljudstva Čjang. Zgodovinsko gledano je bil Čjang skupno ime več etničnih skupin, ki so živele na zahodnih obmejnih območjih Kitajske, vključno s sodobnim ljudstvom Čjang (Rma). Ime Tangut se je prvič pojavilo v orhonskih napisih iz leta 735. Tanguti so sami sebe v svojem jeziku imenovali Mi-niak (Miñah). Do 19. stoletja se je izraz Minjak še vedno uporabljal za označevanje območja, ki so ga naseljevali Čjangi v današnjih avtonomnih tibetanskih prefekturah Ngava in Čjang. Govorci jezika čjanski muje v zahodnem Kangdingu se imenujejo Minjak. Geografska imena, kot sta reka Min in okrožje Min (Gansu), kažejo na ta koren.
Videz Viljem Rubruški, ki je v 13. stoletju potoval po različnih delih Mongolskega cesarstva, je zapisal:
"Tanguti, ki sem jih videl, so bili visoki in temnopolti. Juguri so srednje postave, tako kot naši ljudje."
— Viljem Rubruški Izvor Zgodnji Tanguti so naseljevali stepe in gore jugovzhodnega Činghaja in severozahodnega Sečuana. Njihov dom je bil prvotno v višavju zahodnega Sečuana. Te regije ustrezajo sedanjim regijam Amdo in Kam na Tibetanski planoti. Njihov voditelj Tabgač, ki je bil verjetno mešanega šjanbejskega in čjanskega porekla, se je podredil dinastiji Tang in dobil naziv generalnega kapitana Zahodnega Ronga ter priimek Li. V začetku 8. stoletja je vse večji pritisk Tibetanskega cesarstva prisilil Tangute, da so se iz svojih domovin v severovzhodnem Tibetu preselili proti severu v vzhodno regijo Ordos. Do An Lušanovega upora (755–763) so bili Tanguti prevladujoča lokalna sila na območju današnjega vzhodnega Gansuja, Ningšje in severnega Šanšija.
Zgodovina thumb|300px|Širjenje dinastije Zahodna Šja Leta 881 so Tanguti kot podložniki kitajske dinastije Tang pomagali Tangom zatreti Huang Čaov upor. Kot nagrado je centralna vlada dinastije Tang tangutskemu generalu Li Sigongu v dedno last pod okriljem dinastije Dingnan Džjeduši podelila prefekture Šja, Sui in Jin. Po propadu dinastije Tang so številni vojskovodje začeli na ozemlju Tangov ustanavljati nove države. Tanguti so razširili svoje kraljestvo proti jugozahodu proti svojim starim domovinam. Leta 1002 so osvojili prefekturo Ling in tam ustanovili svojo prvo prestolnico z imenom Šiping. Do leta 1036 so priključili okrožje Guiji in ujgursko kraljestvo Gandžov. Zatem so prodrli celo na tibetansko ozemlje in osvojili Šining. Leta 1038 je bila razglašena država Zahodna Šja.
Tanguti, ki so bili dve stoletji podložniki dinastije Tang, so sprejeli številne elemente kitajske kulture Hanov in Tangov, a so ohranili tudi svoje običaje, kar dokazuje ogromna količina ohranjene literature.
Li Juanhao, sin Li Deminga, ustanovitelja dinastije Zahodna Šja, ki je bil ustoličen kot cesar Džingzong, si je prizadeval ustvariti razliko med tanguško državo in rivalsko Kitajsko pod vodstvom dinastije Han in začel negovati nacionalno tanguško identiteto z uvedbo uradne tanguške pisave in zakonov, ki so utrjevali tradicionalne tanguške običaje. Eden od zakonov, ki jih je uvedel, je od državljanov zahteval nošenje tradicionalnih tanguških oblačil, drug pa je od moških zahteval, da nosijo kratke lase ali si brijejo glavo v nasprotju s kitajskim običajem nošenja dolgih in spetih las. Opustil je kitajska kraljeva priimka Li, ki mu ga je podelila kraljeva družina Li iz dinastije Tang, in Džao, ki mu ga je kasneje podelila kraljeva družina Džao iz dinastije Song, ter sprejel tanguški priimek 𗼨𗆟, ki se je v kitajščino prevajal kot Veiming (kitajsko: 嵬名). Za svojo prestolnico je razglasil Šingčing, sodobni Jinčuan.
V 13. stoletju je Džingiskan združil severne travnate stepe Mongolije in leta 1205, 1207, 1209–10, 1211–13, 1214–19, 1225–27 šest krat napadel Zahodno Šja. Med zadnjim valom mongolskih napadov je Džingiskan na ozemlju Zahodne Šja umrl. Uradna mongolska zgodovina njegovo smrt pripisuje bolezni, medtem ko legende trdijo, da je umrl zaradi ran, ki jih je dobil v teh bitkah.
Leta 1227 so Mongoli zavzeli prestolnico Zahodne Šja, jo opustošili in do tal požgali vse zgradbe, razen samostana. Zadnji cesar in več deset tisoč civilistov je bilo pobitih. Veliko tanguških družin se je kljub temu pridružilo Mongolskemu cesarstvu. Nekateri Tanguti, na primer Čaan, so postali mongolski generali in sodelovali v osvajanju Kitajske. Po ustanovitvi dinastije Juan (1271–1368) so bile tanguške čete vključene v mongolsko vojsko in sodelovale v vojaških osvajanjih v osrednji in južni Kitajski. Tanguti so bili v sistemu dinastije Juan obravnavani kot Semu, kar jih je ločilo od severnih Kitajcev. V času dinastije Ming (1368–1644) so še vedno obstajale majhne tanguške skupnostih v provincah Anhui in Henan. Tanguti, vključno s člani kraljevega klana, so se izselili v zahodni Sečuan, severni Tibet in morda celo v severovzhodno Indijo. Nekateri so postali celo lokalni vladarji.党益民：党项羌文明与西夏湮灭之谜《王族的背影》作者：唐荣尧Franke, Herbert & Twitchett, Denis (ur., 1995). The Cambridge History of China: Vol. VI: Alien Regimes & Border States, 907–1368. Cambridge: Cambridge University Press. str. 214 Tanguti, ki so ostali v osrednji Kitajski, so ohranili svoj jezik vsaj do 16. stoletja.
Kultura Tanguška družba je bila razdeljena na dva razreda: 'rdeče obraze' in 'črnoglave'. Rdeči obrazi so bili običajni ljudje, medtem ko so črnoglavi Tanguti tvorili elitno duhovniško kasto. Četudi je bil budizem med Tanguti izjemno priljubljen, so mnogi tanguški pastirji še naprej prakticirali nekakšen šamanizem. Črne kape, ki so jih nosili šamani, so dale kasti ime. Po tanguškem mitu je bil prednik črnoglavih Tangutov nebeški beli žerjav, prednik rdečeobraznih Tangutov pa opica.Keping, Xenia. "Black Headed and Red Faced Tanguts." Kepping 0th ser. 0.1 (2004). KEPPING.NET. Russian Orthodox Mission In China, 2004. Web. 5 Mar. 2016. <http://kepping.net/pdfs/works/The_Black-headed_and_the_Red-faced.pdf> Tanguški kralji so se imenovali Vuzu.
Po virih, napisanih v tanguškem jeziku, se je tanguška država, danes znana kot Zahodna Šja, imenovala 𗴂𗹭𗂧𘜶, kar se prevaja kot 'Velika bela in vzvišena država' (phôn¹ mbın² lhi̯ə tha²). V tanguških virih se je občasno uporabljal kitajski prevod tega imena (kitajsko: 白高大國, pinjin: Báigāo Dàguó), v kitajskih virih o dinastiji Song pa se je najpogosteje imenovala Velika Šja (大夏) ali Država Šja (kitajsko: 夏國). V kasnejši historiografiji in sodobni kitajščini se tanguška država imenuje Zahodna Šja (西夏, Ši Šja). Mongoli in druga stepska plemena so tanguško kraljestvo imenovali Kaši ali Kašin, kar je izhajalo iz srednjekitajskega imena za Heši, regijo, ki je bila pod oblastjo Tangutov.
Religija thumb|right|200px|Sutra zlatega sijaja, napisana v tanguški pisavi thumb|200px|Tangut pri molitvi
Tanguti so bili predvsem budisti. Celoten kitajski budistični kanon je bil v obdobju 50 let preveden v tanguščino in bil objavljen okoli leta 1090 v približno 3700 zvezkih. Budizem v tanguški državi naj bi bil združitev tibetanske in kitajske tradicije, med katerima je bila najvplivnejša huajan-čanska šola Guifenga Zongmija (780–841) in njegovega učitelja Huan Čengguana. Številna besedila, za katera se je domnevalo, da so domačega tanguškega izvora, so se izkazala za prevode kitanskih izvirnih besedil. Stopnja tibetanskega vpliva na tanguški budizem je še vedno neraziskana, zlasti glede na nova odkritja, ki kažejo, da tanguški budizem največ dolguje kulturi severne Kitajske in ne čistim tibetanskim ali kitajskim vplivom.
Številne tanguške budistične institucije, kot je 'carski učitelj', so preživele tanguško državo in jih je bilo mogoče najti v še času dinastije Juan. Eden od stebrov tanguškega budizma je bila gora Vutaj, kjer sta od pozne dinastije Tang do mongolske osvojitve cvetela tako huajanski kot kitajski ezoterični budizem.
Konfucijanstvo je obstajalo tudi v Zahodni Šja, kar je privedlo do trditev, da ima tanguška religija korenine v konfucijanstvu. Ob neprimerljivo večji priljubljenosti budizma se zdi, da je trditev neverjetna. V tanguški književnosti prevladujejo budistični verski spisi. Posvetna besedila, vključno s kitajskimi klasiki, so bila v tanguškem jeziku redka.
Tanguška država je imela stroge zakone glede poučevanja verskih vsebin in strogo preverjala potencialne učitelje. Novinec, ki je v državo prišel iz Tibeta ali Indije, je smel poučevati šele potem, ko je pridobil odobritev lokalnih oblasti. Skrbno nadzorovane so bile tako doktrine kot metode poučevanja, s čimer naj bi se zagotovilo, da Tanguti pravilno razumejo Budove nauke. Vsakega, za katerega so ugotovili, da je vedeževalec ali šarlatan, so takoj pregnali. Ker je država menila, da je plačevanje verskim učiteljem v nasprotju z budističnimi etičnimi prepričanji, je bilo sprejemanje plačil ali nagrad za učne storitve strogo prepovedano.
Država uradno ni podpirala šol budizma, vendar je varovala vse verske objekte in kraje znotraj meja države.
Tako kot na Kitajskem je bilo tudi v tanguški državi za pridobitev položaj budističnega meniha potrebno dovoljenje vlade. Vsak menih, ki je dal meniške zaobljube brez vladnega dovoljenja, je bil strogo kaznovan. Za tisti čas je bilo izjemno, da so pomembno vlogo v verskih praksah imele ženske, saj so služile kot redovnice. Položaj redovnice so lahko dosegle le vdove in neporočene device.
Po padcu Zahodne Šja je pritok beguncev v Tibet privedel do sprejetja božanstva Pehar v tibetanski budizem. Pomembno vlogo je sčasoma prevzelo tudi državno preročišče v samostanu Nečung.
Galerija
Sklici
Viri
.
(alk. paper)
(paperback).
.
Kategorija:Etnične skupine