Cesar Šengdzong, z osebnim imenom Venšunu, sinificirano Jelu Longšu, je bil šesti cesar kitanske dinastije Lao in njen najdlje vladajoči monarh, * 16. januar 972, † 25. junij 1031.

Spor z dinastijo Severni Song Šengdzong je leta 982 pri 12 letih nasledil svojega očeta, cesarja Džingzonga. Ker je bil takrat premlad za vladanje, je regentka postala njegova mati, cesarica vdova Šjao.

Cesar Tajdzong iz dinastije Severni Song je poskušal izkoristiti stanje v kitanskem cesarstvu in leta 986 začel invazijo na južno prestolnico dinastije Ljao, današnji Peking, in spornih Šestnajst prefektur.

Na tri strateške lokacije na poti do južne prestolnice so Songi poslali tri velike vojske. Mladi cesar Šengdzong je bil sprva uspešen. Skupaj s cesarico sta vodila konjenico Ljaa in junija v bitki pri prelazu Čigou premagal sile dinastije Song. Cesarica vdova je za vrhovnega generala imenovala Jelu Šjugeja, ki je do naslednjega leta nadaljeval napade na dinastijo Song in povračilne ukrepe.

Leta 1004 je dinastija Ljao izvedla obsežen vdor na ozemlje dinastije Song in se utaborila v mestu Čanjuan, približno 160 kilometrov severno od Kaifenga, prestolnice dinastije Song. Vdor je privedel do Čanjuanskega sporazuma, podpisanega sredi januarja 1005. Po tem sporazumu bi morala dinastija Song v zameno za mir dinastiji Ljao plačevata letni davek 200.000 svilenih rut in 100.000 taelov srebra. Ta dogovor naj bi z nekaj spremembami ostal v veljavi do konca dinastije Ljao. Sporazum bi lahko ostal v veljavi tudi potem, ko so Džurčeni ustanovili svojo dinastijo Džin.

"Vlada kaitifa je zelo stroga in [ljudje] v Jouju in Džiju jo prezirajo. Zemljiški davek, določen za parcele z murvami, je nekajkrat višji od tistega v Osrednjem kraljestvu. [Tudi v času] naravnih nesreč, kot so poplave, suše ali napadi žuželk, ni zmanjšanja ali odprave [davkov]. V teh razmerah deset moških iz kmečke družine, ki skupaj okopavajo, ne more zagotoviti dovolj dobre hrane za starejše, deset pridnih predic svile pa ne more zagotoviti oblazinjenih svilenih oblačil za starejše. Pri pobiranju davkov je [vlada Kitana] bolj pritiskajoča kot plenilci in roparji. Še več, klani Jelu, Šjao in Han so razuzdani in tiranski. Občasno iščejo otroke dobrih družin za žene in konkubine. Starši lepih deklet v Jouju in Džiju ne dovolijo [svojim hčeram], da bi uporabile beli prah [za ličenje]. Namesto tega jih slabo oblečejo in skrijejo. [Po] poroki se [ne] družijo [več] s svojimi bližnjimi sorodniki."

— Lu Džen, odposlanec Songa v Ljau leta 1009; opis življenja kitajskih podložnikov pod kitansko oblastjo

Izpitni sistem Cesar Šengdzong je leta 988 institucionaliziral državne izpite za izbor državnih uradnikov. Pri tem se je zgledoval po sistemu, ki so ga Hani uvedli v dinastijah Tang in Song. Izpitni sistem je kljub dobremu namenu sprva odprl pot le zelo majhnemu številu kandidatov. Triletne izpite je v prvih letih opravilo le tri do pet kandidatov letno, potem pa se je število do leta 1014 povečalo na 30 do 130 kandidatov letno. Večina imetnikov diplome jinši sploh ni bila imenovana na ustrezne položaje, saj so bili nanje bolj verjetno imenovani kitanski aristokrati. Preprosti Kitani so bili na položaje imenovani izključno preko pokroviteljev, saj jim je bilo opravljanje izpitov izrecno prepovedano.

Širjenje budizma Cesar Šengdzong je začel aktivno podpirati budizem in obnovil templje, kot je Samostan samotne radosti. V obdobju njegove vladavine je bilo približno 10 % prebivalstva Ljaa budističnih menihov ali nun. Številka je bila morda pretirana. Kitani budizma niso povezovali s Kitajci, ker so ga imeli bolj za ujgursko kot za kitajsko religijo. Ker so Kitani imeli Kitajce za manjvredne, ni jasno, v kolikšni meri je budizem prodrl med kitansko prebivalstvo, saj je bila večina budističnih svetišč in templjev v južnem delu ozemlja Ljaa, kjer je živelo večinoma kitajsko prebivalstvo. Nekaj dokazov kaže, da je kitansko prebivalstvo ohranilo svoja stara animistična prepričanja in obrede.

Inovacije Dinastija Ljao je med vladavino cesarja Šengdzonga izvedla fevdalno reformo, ki je spodbudila njeno gospodarstvo. Pred tem je bila država odvisna od ozemeljske širitve, suženjstva in ropanja. Pod vladavino cesarja Šengdzonga je bila večina sužnjev osvobojena in so postali običajni člani družbe. Najpomembnejši deli gospodarstva so postali živinoreja, zlasti konjereja in ovčereja, pa tudi kmetijstvo in ribištvo. Med vladavino cesarja Šengdzonga je dinastija Ljao uživala mir in blaginjo, zato se na splošno meni, da je bila njegova vladavina zlata doba dinastije Ljao.

Gorjeo-kitanske vojne Glavni Gorjeo-kitanske vojne

Družina Cesar Šengdzong je imel najmanj petnajst soprog in kunkubin. Z njimi je imel najmanj osem hćera in sedem sinov.

Nasledil ga je Šingdzong, sin s cesarico Činaj iz klana Šjao.

Sklici

Viri

Kategorija:Rojeni leta 972 Kategorija:Umrli leta 1031 Kategorija:Vladarji v 10. stoletju Kategorija:Vladarji v 11. stoletju Kategorija:Dinastija Ljao